Oktobra 2011 in februarja 2012 je zavezništvo med ZDA in zvezo NATO ob podpori zalivskih držav poskušalo doseči resolucije Varnostnega sveta OZN, ki bi najverjetneje služile kot pretveza za vojaško intervencijo v Siriji. Ti napori so bili déjà vu igre, ki so jo Amerika, Britanija in Francija igrale, da bi si zagotovile resolucijo o Libiji 17. marca 2011, ki so jo prekršile dva dni pozneje z bombardiranjem te države. Do jeseni 2011 so Rusi in Kitajci vedeli, da je povezava ZDA-NATO ponovno poskušala s to zvijačo v želji, da bi strmoglavila sirskega predsednika Bašarja al Asada. Zaradi tega sta Moskva in Peking z vetom preprečila resolucijo. Ameriški zunanji ministrici Hillary Clinton ta neuspeh ni preprečil, da ne bi leta 2012 lobirala za vojaško operacijo proti Siriji. Clintonova je dejala, da ima podporo Leona Panette, nekdanjega direktorja CIA, in je čutila, da bi morali biti Američani "bolj pripravljeni soočiti se z Asadom": Poleg tega je izjavila, da še vedno verjam, "da bi morali doseči prepoved letenja". Rekla je, da želi "agresiven premik" proti Siriji in skovala načrt, kako to narediti, vendar ga niso nikoli izvedli. (1)

Sedemindvajsetega julija 2011 je Ajman al Zavahiri, novi vodja Al Kaide,izrazil svojo solidarnost z džihadisti. Pozval je Asada, naj gre, in izrazil obžalovanje, da ne more biti osebno v Siriji. "Moral bi biti med vami in z vami," je rekel in nadaljeval, da "je več kot dovolj mudžahedinov" že v Siriji. Asada je označil kot "ameriškega partnerja v vojni proti islamu". (2)

Komu se je zameril Asad?

Zavahiri je pozabil, da je sirski predsednik leta 2003 nasprotoval ameriški invaziji na Irak. Asad je bil pravzaprav poleg Sadama Huseina prvi arabski voditelj, ki je obsodil napad. Manj kot deset dni po invaziji je Asad napovedal: "Združene države in Velika Britanija ne bodo mogle obvladati vsega Iraka. Tam bo odpor mnogo trši." O anglo-ameriških silah je rekel: "Upamo, da v Iraku ne bodo uspele, in dvomimo, da bodo – tam se bo arabsko ljudstvo uprlo oziroma se je že." (3)

Upori, ki so se začeli v Siriji spomladi 2011, bi trajali samo nekaj mesecev, toda zaradi zunanje intervencije so okrepili. (4) Siriji ne bi bilo treba trpeti v naslednjih letih vojne, če ne bi tuje sile tega podpirale. Začetni protesti marca 2011 niso bili uperjeni proti Asadu, temveč proti slabostim in pomanjkljivostim v provincah.

Hillary Clinton, državna sekretarka pri Baracku Obami, si je z Libijo in Sirijo še bolj umazala roke oziroma vest.

Neil Quillian, strokovnjak za Bližnji vzhod, je o nemirih, ki so se začeli na jugu v mestu Dara, dejal: "Upor je bil na začetku zelo lokalen. Veliko je imel opraviti s krajevnimi krivicami lokalnih šefov – šlo je za korupcijo na lokalni ravni". (5) Nezadovoljstvo so na zahodu napačno opisali, češ da je usmerjeno proti Asadovi administraciji. To so izkoristile sile ZDA in zveze NATO kot poskus zamenjave režima zaradi geopolitičnih namenov. 

Spletna stran izraelske vojaške obveščevalne službe DEBKAfile je poročala, da so od leta 2011 posebne enote britanske SAS in MI6 v Siriji urile protivladne borce. Drugo britansko osebje iz posebnih enot mornarice (SBS), posebnih enot za podporo (SFSG) in enote britanskih oboroženih sil so prav tako usposabljale upornike od tega leta dalje. Razen tega so istega leta francoski tajni agenti Generalnega direktorata za zunanjo varnost (DGSE) in Poveljstvo za posebne operacije spodbujali nemire proti Asadu. (6) Med letom 2011 se je med upornike vtihotapljalo vedno več članov Al Kaide. Dvanajstega februarja 2012 je v osemminutnem videu Zavahiri pozval džihadiste v Turčiji, Iraku, Libanonu in Jordaniji naj pridejo na pomoč svojim "bratom v Siriji" in jim dajo "denar, spodbudo in tudi informacije". Zavahiri je dejal, da so bile Združene države z njimi neiskrene, ko so kazale solidarnost. (7)

Zahod enotno proti Asadu 

Februarja 2012 je tudi Hillary Clinton priznala, da "Zavahiri v Siriji podpira opozicijo". (8) Zavahirijev poziv na džihad proti Siriji je podprl drugi mož Al Kaide Abu Jahja al Libi, terorist iz Libije, ki je sodeloval v spopadu z Moamerjem Gadafijem. Al Libi je v videoposnetku 18. oktobra 2011 povedal: "Pozivamo naše brate v Iraku, Jordaniji in Turčiji, naj pomagajo svojim bratom v Siriji." (9) Proti koncu leta 2011 so nastale povezave med džihadisti, ki so vrgli Gadafija, in tistimi, ki so skušali prizadejati podobno usodo Asadu. 

Washington v Siriji ni mogel vojaško posredovati zaradi ruskih in kitajskih vetov na resolucije Varnostnega sveta OZN, toda cilj administracije Baracka Obame in njegovih zaveznikov je kljub temu ostal sprememba režima. Vse leto 2011 in še potem so voditelji Amerike (Obama), Velike Britanije (David Cameron), Francije (Nicolas Sarkozy) in Nemčije (Angela Merkel) ločeno pozivali Asada, naj odstopi, in izražali zaskrbljenost zaradi bede sirskega ljudstva. 

Kanclerka Merklova je 18. avgusta 2011 izjavila, da bi se Asad moral "soočiti z realnostjo, da sirsko ljudstvo v celoti zavrača njegov režim". To izjavo so ponavljali zahodni voditelji, tudi visoka predstavnica EU Catherine Ashton. Manj kot šest mesecev pozneje je angleški dopisnik Jonathan Steele, navajajoč zanesljivo anketo, opazil, da je 55 % Sirijcev želelo, naj Asad ostane predsednik. Steele je pripomnil, kako so to 'neprimerno' dejstvo "ignorirali skoraj vsi mediji v vsaki zahodni državi, katere vlada je pozvala Asada k odstopu". (10)

Velika igra med velesilami

Na sirskih tleh so igrali veliko igro. Predvidevali so, da bi Asadov padec okrepil ameriško moč v Sredozemlju in na Bližnjem Vzhodu, hkrati pa zadal udarec ruskemu, iranskemu in kitajskemu vplivu. Kremelj bi moral zapustiti svojo staro pomorsko bazo v Tartusu na zahodu Sirije, kar bi izrinilo Rusijo iz Sredozemlja. Oskrbovalne poti, po katerih so dobavljali orožje Hezbolahu v sosednjem Libanonu, bi bile prekinjene. Z novo zasedbo, naklonjeno Zahodu, bi se obroč okoli Irana lahko še bolj stisnil. Ob sirski obali v lavantinskem bazenu so velike količine nafte in plina, česar se dobro zavedajo velike sile.

Bašar al Asad je bil dovolj nesposoben in nespreten, da ni znal obvladati razmer v državi - in ko je dojel, kaj se (mu) dogaja, je bilo že prepozno. V zgodovino bo šel kot voditelj, ki je zapravil sirsko prihodnost.

Vendar je bila Sirija težji in kompleksnejši problem za partnerstvo ZDA-NATO kot Libija in podobni. V Siriji je Zahod drezal v središče interesov Rusije, Kitajske in Irana, treh držav z obilico virov in močnimi vojaškimi silami. Medtem so džihadisti začenjali povzročati razdejanja. Nemška obveščevalna služba BND je obvestila Bundestag (parlament), da je bilo od konca decembra 2011 do začetka julija 2012 v Siriji 90 terorističnih napadov organizacij, povezanih z Al Kaido, in drugih skupin skrajnežev. (11) "Zmerneži" so proti sirskim vladnim enotam in civilistom izvajali samomorilske napade in uporabljali avtomobile bombe. V samomorilskem napadu 18. julija 2012 sta bila ubita Asadov svak, general Asef Šavkat in sirski obrambni minister general Daoud Rajiha. Za ta teroristični napad je prevzela krivdo Svobodna sirska vojska. (12) 

Džihad je služil samo zato, da bi škodoval in odvzel legitimnost uporniškim ciljem. Sirska javnost je že po enem letu spopadov videla, da so bili mnogi, ki so želeli uničiti Sirsko arabsko republiko, skrajneži. Z dvojnim udarcem je terorizem zagotovil, da so prebegi k opoziciji skoraj prenehali. Od tedaj naprej je večina vojaškega osebja ostala zvesta Asadu. V novih terorističnih napadih v začetku oktobra 2012 je bilo ubitih 40 ljudi, v štirih napadih avtomobilov bomb je bil poškodovan vladni predel v Alepu. To je še bolj oslabilo upornike. Fronta Al Nusra, povezana z Al Kaido, je prevzela odgovornost za ta blazna dejanja, ki niso bila namenjena drugemu kot prelivanju krvi nedolžnih ljudi. Povečalo se je število samomorilskih bombardiranj.

V Siriji pridejo radikalni islamisti

Ko so japonski generali jeseni 1944 poslali eskadrilje kamikaz nad zaveznike, so se lahko sklicevali na obup; imperialna Japonska se je borila za preživetje. Dve leti prej, leta 1942, niso niti pomislili na kamikaze. Ampak do leta 1944 so se sile Tokia nepreklicno umikale. Teroristi, ki so vdrli v Sirijo, nimajo takih izgovorov. Grozodejstva so šokirala sirsko prebivalstvo in vzbudila naklonjenost do Asada. Sirski predsednik se je nedvomno odzval na ta divjanja z železno pestjo; na njegov oster odgovor je morda vplivala tudi nenehna grožnja invazije ZDA in pakta NATO, saj so zahodni politiki še vedno zahtevali njegov odstop. 

Vodja izraelske vojaške obveščevalne službe generalmajor Aviv Kochavi je izraelskemu parlamentu sredi julija 2012 povedal, da "radikalni islam" v Siriji ustanavlja oporišče. Kochavi je izjavil: "Lahko vidimo neprekinjen dotok Al Kaide in džihadistov z vsega sveta." (13) Skrbelo ga je, da bi "Golanska planota lahko postala področje akcij proti Izraelu", kar je bila "posledica naraščanja dihadističnega gibanja v Siriji". Kochavi je bil prepričan, da Asad "ne bo preživel prevrata". 

Svobodno sirsko vojsko, ki jo je podpiral Zahod, so deloma sestavljali plačanci, ki so jih novačili iz Libije, Al Kaida ter vahabitski in salafistični skrajneži. Kot je zahteval šef Al Kaide Zavahiri, so v Sirijo prihajali radikalci in sosednjega Libanona in Turčije, članice zveze Nato, in izvajali sektaško vojno tako da so izvrševali pokole nad sirskimi etničnimi skupinami alavitov, kristjanov, šiitov in druzov; ti so večinoma podpirali Asada, zato so jih imeli džihadisti za heretike.

Sirijo je "uvožena državljanska vojna" tako razdejala, da si desetletja ne bo opomogla.

Sirski nacionalni svet, koalicija proti Asadu s sedežem v Carigradu, je bil ustanovljen avgusta 2011. Organizirale so ga tajne službe zahodnih sil, podpirala sta ga Savdska Arabija in Katar. Turški avtokratski voditelj Recep Tayyip Erdogan je v državi nadaljeval z menjavo sekularizma z islamizmom in se neposredno vmešal v podpihovanje vojnih strasti v Siriji. Erdogan je dovolil Svobodni sirski vojski uporabo turških vojaških oporišč v Antakji in Iskenderunu na skrajnem jugu Turčije blizu meje s Sirijo. S turško pomočjo so Natovo orožje tihotapili teroristom, ki so bíli sveto vojno s Sirci. Ameriški obveščevalni agenti so bili dejavni na jugu v turškem mestu Adana in okoli njega. (14)

Multikulti džihad od Norveške do Afrike

Islamski džihadisti so prispeli v Sirijo iz oddaljenih evropskih držav, kot sta Norveška in Irska; samo iz Norveške jih je prišlo sto. Radikalni muslimani ujgurskega etničnega porekla iz province Sinkiang na severozahodu Kitajske so se v Siriji bojevali na strani Al Kaide od maja 2012 dalje. Ujgurski borci so bili pripadniki teroristične organizacije Turkestanska islamistična stranka (TIP) in tudi Vzhodno-turkestanskega združenja za izobraževanje in solidarnost (ETESA) s sedežem v Carigradu. Al Libi, podpoveljnik Al Kaide, je javno podprl teroristično kampanjo TIP proti kitajskim oblastem v Sinkiangu. 

Ocenjujejo, da naj bi bili v Siriji od začetka spopadov prisotni džihadisti iz 14 afriških, azijskih in evropskih držav (15), kot so Jordanija, Egipt, Alžirija, Tunizija, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati itd. To je bilo deloma posledica širjenja ameriške in Natove vojaške intervencije v Libiji marca 2011. V začetku leta 2012 se je več kot 10.000 libijskih plačancev urilo na jugu Jordanije ob meji s Sirijo. Vsak je po zaslugi Saudove Arabije in Katarja zaslužil tisoč dolarjev na mesec, da bi se čutil obvezanega sodelovati v vojni s Sirijo. Savdijci so pošiljali orožje največjim skrajnežem v Siriji.

V prvem tednu avgusta 2012 so Asadove posebne enote v predmestju Alepa na severozahodu Sirije zajele dvesto upornikov. Vladni vojaki so odkrili savdske in turške oficirje, ki so poveljevali plačancem. V začetku oktobra 2012 so v nekem drugem okrožju Alepa Asadove divizije odbile napad in ubile na desetine pripadnikov oborožene milice. V Sirijo so vstopili iz Turčije, med njimi so bili štirje turški oficirji. Poleg ameriške letalske baze pri Incirliku na jugu Turčije so se uporniki posebej urili z modernim orožjem: protitankovskimi in protiletalskimi raketami, metalci granat in ameriškimi raketami stinger.

Ocenjujejo, da naj bi bili v Siriji od začetka spopadov prisotni džihadisti iz 14 afriških, azijskih in evropskih držav.

Natova letala brez oznak ali letalskih vojaških grbov so pristajala v turških vojaških bazah v bližini Iskenderuna blizu sirske meje. Prevažala so oborožitev iz nekdanjega Gadafijevega vojaškega arzenala in tudi libijske plačance, ki so se pridružili Svobodni sirski vojski. Inštruktorji iz britanskih specialnih sil so še naprej sodelovali z uporniki. CIA in kontingenti iz ameriškega poveljstva za posebne operacije so delili telekomunikacijsko opremo, s pomočjo katere so se uporniki izogibali enotam sirske vojske. (16) CIA je zaradi zbiranja informacij pošiljala drone v sirski zračni prostor.

Obveščevalno vozlišče v vzhodnem Sredozemlju

Septembra 2012 je skoraj 50 pomembnih agentov iz ZDA, Velike Britanije, Francije in Nemčije delovalo ob sirsko-turški meji. (17) Nemci so po nalogu svoje obveščevalne službe BND pluli z vohunsko ladjo Oker (A 53) po Sredozemlju, nedaleč od zahodne sirske obale. Ne krovu tega plovila je 40 komandosov, izurjenih za obveščevalne operacije, uporabljalo elektromagnetno in hidro-akustično opremo. 

Nemške oborožene sile so v Sredozemlje poslale še dve obveščevalni ladji, Alster (A 50) in Oste (A 52), ki sta zbirali informacije o položajih sirske vojske. Šef BND Gerhard Schindler je glede Sirije potrdil, da je Berlin želel "zanesljiv vpogled v stanje v državi". (18)

Oporišče nemških ladij je bila letalska baza v Incirliku, v kateri je 50 ameriških jedrskih bomb in anglo-ameriške zračne sile. Naloga nemških ladij je bilo dešifriranje sirskih telekomunikacijskih signalov, prestrezanje sporočil sirske vlade in načelnikov štabov ter odkrivanje lokacij Asadovih čet v radiju skoraj 600 kilometrov proč od obale s pomočjo satelitskih slik. 

Nemčija je imela stalno prisluškovalno postajo v Adani na jugu Turčije, od koder so lahko prestregli vse klice v Damasku, sirskem glavnem mestu. (19) Vlada Angele Merkel je neizogibno zanikala obtožbe, da je nemška mornarica vohunila v Sredozemlju. 

__________________________

Opombe:

(1) The Week, Hillary Clinton: I would have taken on Assad, 7 April 2012

(2) Joby Warrick, Zawahiri asserts common cause with Syrians, Washington Post, 27 Julij 2011

(3) Jonathan Steele, Assad predicts defeat for invasion force, The Guardian, 28 Marec 2003

(4) Luiz Alberto Moniz Bandeira, The Second Cold War: Geopolitics and the Strategic Dimensions of the USA (Springer 1st ed., 23 June 2017) stran 283

(5) Sarah Burke, How Syria's 'geeky' president went from doctor to 'dictator', NBC News, 30 Oktober 2015

(6) Bandeira, The Second Cold War, stran 246

(7) Martina Fuchs, Al Qaeda leader backs Syrian revolt against Assad, Reuters, 12 Februar 2012

(8) Wyatt Andrews, Clinton: Arming Syrian rebels could help Al Qaeda, CBS News, 27 Februar 2012

(9) Reuters, Islamist website posts video of Al Qaeda figure, 13 Junij 2012

(10) Jonathan Steele, Most Syrians back President Assad, but you’d never know from Western media, The Guardian, 17 Januar 2012

(11) Bandeira, The Second Cold War, stran 269

(12) Matt Brown, Syrian ministers killed in Damascus bomb attack, ABC News, 18 Julij 2012

(13) Space Daily, Assad moving troops from Golan to Damascus: Israel, 17 Julij 2012

(14) Bandeira, The Second Cold War, stran 264

(15) Ibid., stran 265

(16) Philip Giraldi, NATO vs. Syria, The American Conservative, 19 December 2011

(17) Hürriyet Daily News, There are 50 senior agents in Turkey, ex-spy says, 16 September 2012

(18) Thorsten Jungholt, The Kiel-Syria connection, Die Welt, 20 Avgust 2012

(19) Bandeira, The Second Cold War, stran 268