Ko sem prišla v ordinacijo slovite sodne izvedenke iz psihiatrije, me je najprej očarala toplina preddverja. Kot bi skozi črno luknjo vstopila v paralelni svet. Vonj po nečem nenavadnem je nakazoval na tipično psihozo. In jaz ljubim psihoze. Če se ne dogajajo meni, jasno. Skoraj neslišno se odpro vrata. Med njimi stoji majhno, okroglo bitje, iz ozadja obsijano z močnimi belimi sončnimi žarki, kot bi vame sijal sam Stvarnik. (Pravzaprav je za gospo bilo orjaško okno, zavese odgrnjene, in sonce je žgalo v prostor.)

Od kod se poznava? Tuhtam. Tuhtam, mečkam sem ter tja in se mimogrede predstavim češ, jaz sem ta pa ta. Psihiatrinja mi poda roko in se še ona prijazno predstavi. Nato mi kapne. Star Wars in Yoda! Prisežem, psihiatrinja je bila poosebljeni Yoda. Le da je imela še sive lase, rahlo kodraste, zaradi česar bi jo lahko vtaknila tudi v Gospodarja prstanov, če ne bi bila počesana kot Milka Planinc, ko se je z mopedom iz Ljubljane v Maribor pripeljala.

Point zgodbe? Znani desni analitik se je strašno razhudil, ker sem v svoji (prav zares) zadnji kolumni v časopisu za konvertite zanj med drugim napisala, da je "nabuhel". Bojda sem uporabila še nekaj sočno-jeznih izrazov, a prisežem pri samem Bogu, da se (več) ne spomnim. Saj človeka nisem imela namena užaliti. Nikoli nisem želela nikogar namerno žaliti. V mlajših letih sem bila pač jezen človek, nezadovoljen s sabo in celim svetom. Obnašala sem se sebično, porogljivo, nesramno in tako sem tudi pisala.

Odvetnica - ki je bila tako fer, da sovragov sploh nisem potrebovala -, mi je namignila, da sem bila v tekstu resda preveč bitchy (pasja, op. uredn.), zato je bil primer kočljiv, na tankem ledu. Opozorilo mi je sedlo v možgane kot nadležna muha, ki se je ne moreš znebiti, zato sem vsakič našla milijon izgovorov, zakaj ne morem priti na razpisani narok. Enkrat sem imela to bolezen. Drugič neko drugo, tretjič tretjo in tako dalje. V nedogled.

Priznam, izmikala sem se kot v znanstveni fantastiki. 

Na enem od narokov je sodnica, že konkretno nejevoljna, ko je držala v rokah opravičilo od mojega zobozdravnika, rekla češ, poslušajte, to opravičilo ni niti za rit obrisat! Khm. Ob priliki je na kolegiju kazenskih sodnikov zagodrnjala, pa ta presneta Ana, goni me kot srno! Svet je majhen, tudi jaz poznam tri ljudi in mi občasno kaj povedo. Čenče sem izvedela. Najbolj jo je jezilo, da je morala vsakič znova pisati poročila in se ukvarjati z enim in istim trapastim primerom. Vmes je bila že tako čemerna, da je naročila policiji naj me prisilno privede. Povem vam, Only Fools and Horses.

Lepega dne mi doma zazvoni. Misleč, da je poštar, se po domofonu oglasim. Prijazen ženski glas me nagovori: "Policija tukaj. Nekaj se želimo samo pogovoriti z vami. Nič drugega. Samo pogovor." Aha, sem si mislila, dobro vem, kje se v takšnih frazah skriva zajec. "V redu, saj se lahko pogovorimo preko domofona", rečem. Slišim, kako policistka zavzdihne "eh", in jasno mi je, da je tudi njej jasno, da tu zajca iz grma ne bo izvlekla. "In recite sodnici, naj mi nikdar več ne pošlje policije na dom!" V domofon dobesedno zagrmim in vržem slušalko dol. Tolažim se, da skozi dvojna protivlomna vrata ja ne bodo šle specialne enote vdirat samo zato, ker je nekdo užaljen zaradi besede "nabuhel", po drugi strani pa me je črvičilo - to je Slovenija, domovina norcev in možno je vse. Vzela sem svoj telefon in sodnici poslala elektronsko sporočilo. Napisala sem: "Doma imam dovolj tramala, da bi konja ubilo, kaj šele človeka. Nikdar več me ne nadlegujte." Pogoltnila sem pest pomirjeval in padla v spanec. Zbudila sem se šele naslednjega dne, vsa mačkasta. Vse tiho je bilo. Nekaj dni. Nato me je poklical odvetnik iz pisarne, ki me je zastopala, in mi previdno dejal, da je sodnica kar poklicala v pisarno in prosila, naj pazijo name, ker sta v tistem letu že dva obtoženca naredila samomor. Obtoženca, ne obsojenca.

Čeprav primer popisujem skozi štosiranje, prosim, da si podatek - da sta leta 2014/2015 dva človeka naredila samomor, ker sta bila nečesa obtožena in nista prenesla stresa - zapomnite. To ni štos. To je grobo dejstvo. Podatek je izjemno pomemben, kajti odnos sodstva do posameznika je pogosto katastrofično vzvišen, agresiven in ga lahko metaforično mirne vesti primerjam z inkvizicijo. Ker imam iz druge zadeve črno na belem, da so mi bile kršene osnovne človekove pravice, opozarjam, upravičeno, da vrsta sodnikov v tej državi ne zna pravilno napisati niti črke P od pravne države.

Upam, da zdaj vidite, zakaj je sodnica angažirala Yodo, ki naj bi preverila moj psihični status. Yoda je bila pravzaprav kul. Odkritosrčno mi je povedala, da je na moji strani, da bi mi rada pomagala, a da ne more tvegati lastne kariere, zato mora napisati mnenje, ki bo v prid sodnici in ne meni. 

Spet: čeprav ves tekst pišem skozi štosiranje, resno ne razumem, čemu je sploh potreben sodni izvedenec, če pa mu je že vnaprej naročeno, kakšno naj bo poročilo? Mar sodni izvedenec ne bi moral delovati strokovno in nepristransko?

Vprašala sem: "Čemu potem tratite moj čas?"

Nakar je Yoda dejala nekaj, ob čemer sem se sesedla kot ponesrečeni creme brulee. Sem ostrmela in otrpnila in nisem mogla verjeti lastnim ušesom. Yoda je predlagala, češ, poglejte, jaz bom napisala izvedensko mnenje, ki bo všeč sodnici, vi pa pojdite k vašemu psihiatru in mu povejte, naj napiše nasprotno mnenje, in ker njegovo ime v psihiatriji itak pomeni več kot moje, saj je celo primarij in ravno tako sodni izvedenec, bo sodnica upoštevala njegovo mnenje. 

Mar se samo meni zdi tole nespodobno povabilo? V taki situaciji bi bil še Kafka zmeden skupaj z vsemi njegovimi zmedenimi liki vred. Ampak ta proces se mora končati, sem sklenila.

Odtavala sem do svojega psihiatra - ki je daleč najboljši v državi - in mu razložila plan psihiatrinje Yode. Moj psihiater je sedel za mizo v ambulanti in me gledal bledo, kot da sem ravno padla z Lune. Jasno, da se izvedenska mnenja ne piše tako! Bodimo realni, Yoda bi licenco morala izgubiti! Moj psihiater pa je z resnim glasom mirno, počasi in ironično dejal: "A jaz sem pa samopostrežna trgovina ali kaj?" Skomignila sem z rameni. Bilo mi je vseeno. Glavno, da se izkopljem iz luknje. V katero so me vrgli kot psa. Itak je ves svet zmešan. (Razen mene.)

Da je zadeva še bolj bizarna, sva se vmes z jeznim analitikom dobila na pijači v - kako prikladno - lokalu z imenom Svetilnik. Se pogovorila ter ugotovila, da noben od naju ni bavbav. Pobotala sva se mimo sodišča in vseh ostalih vpletenih likov. Ampak! Če v življenju ne bi vedno bil še kakšen ampak … 

Z razpisi narokov, sodnimi izvedenci in ostalimi dejanji so sodišču nastali stroški, ki so znašali kakšnih 3.000 evrov. Tega ne bom plačala in pika, sem rekla, in kdor me pozna, ve, da ko se nekaj odločim, vztrajam do britofa. Še nekaj časa sem sodišču pošiljala bizarna opravičila, ki se berejo kot dogodivščine iz Štoparskega vodnika po galaksiji, dokler ni končno napočil dan zastaranja. Po šestih letih je primer zastaral. Vsi smo si oddahnili, zagotovo tudi sodnica. Much ado about nothing. In ponavadi je tako.

Vas zanima, kdo je plačal tiste tri tisočake sodnih stroškov? Vi, dragi davkoplačevalci. Iz proračuna je šlo. Sedaj, ko štejem brhkih 42, vam lahko zaupam, da bi za ta denar dobili kakšnih 600 brisač.