Niti koronavirusna pandemija, ki je ustavila večji del sveta, ne more do živega posebnosti, imenovani tudi slovenska pamet. Slovenska pamet je vse tisto, kar definira povprečnega Slovenca, torej tudi odnos do zgodovine, ki se med podalpskimi kozolci deli na običajno zgodovino in t.i. polpreteklo zgodovino. Kot vsako leto tudi 27. aprila 2021 mnogi niso mogli iz svoje kože, podobno pa bo tudi v prihodnjih dneh, torej 1. in 2. maja, ko bodo največji tranzicijski povzpetniki slavnostni govorniki na delavskih veselicah. V deželi, kjer sta edini dovoljeni barvi rdeča in črna, je pamet včasih silno kratka, zato prostora za alternativo pač ni. Ali si z nami oziroma njimi, ali pa si proti nam oziroma njim. Vaška demokracija koraka z roko v roki s filozofijo palanke. Šele z nekoliko večje distance, predvsem geografske, človek počasi dojame vse razsežnosti te fenomenalne slovenske pameti, ki jo imajo Slovenci samo zato, da drug drugega onemogočajo, da se kot narod kolektivno vlečejo nazaj v preteklost, v pekel nikoli zaključene državljanske vojne.

Predstavljajte si, kaj bi ta narod vse zmogel, če bi se enkrat otresel tega prekletstva ... ki pa noče in noče izginiti. Se mar uresničuje biblična prerokba o prekletstvu sedmih rodov, ki traja 150 let, kar pomeni, da smo šele na dobri polovici kalvarije? Prekletstvo sedmih generacij je sicer le nekoliko metafizično obarvan sinonim za medgeneracijski prenos travme; Slovenci, ki so se leta 1941 začeli klati med seboj, bodo torej šele tam okoli leta 2100 pozabili na partizane in domobrance ter vse sranje, ki so ga eni in drugi povzročili tej naciji.

K vragu z enimi in drugimi! Tisti, ki so še živi in nosijo v sebi travmo državljanske vojne, partizanov, domobrancev in vsega, kar se je dogajalo v letih 1941-1945, bodo počasi spravljeni po naravni poti, vsak s svojo vestjo. Večji problem so tisti, ki nimajo nič s slovenskim nacionalnim razkolom, pa se vseeno obnašajo tako, kot da so včeraj prišli iz gozdov oziroma Plečnikovega stadiona. Naj me zdaj popljuvajo z ene in druge strani, ampak zame so oboji približno enako dobri in enako slabi, oboji so naredili preveč sranja sebi in drugim, da bi lahko uživali kakršno koli spoštovanje vseh tistih, ki nimamo nič z njihovimi demoni zgodovine.

Oboji so verjetno večinoma dobro mislili, ampak eni so se odločili za napačno stran zgodovine. In ker zgodovino vedno pišejo zmagovalci, so danes frustrirani tudi njihovi nasledniki, ki zase trdijo, da so prevečkrat drugorazredni državljani. Poznam veliko enih in drugih, komunistov in tistih iz poraženega tabora - in oboji so srčni, izjemni ljudje. A ko beseda nanese na zgodovinsko prekletstvo te nacije, pride ponovno do izraza fenomen slovenske pameti. Dialoga v njihovem slovarju ni.

Vse to potrjuje modrost, da ljudi ne smemo presojati skozi politična, ideološka, verska ali katera koli druga očala, saj bomo v tem primeru spregledali njihovo bistvo - da so (samo) ljudje. Nepopolni in zmotljivi, zamerljivi in včasih hudobni, prebrisani ali celo prevarantski, jezni in sitni, agresivni in ignorantski, a obenem tudi plemeniti in sočutni, dobri in solidarni, načelni in resnicoljubni, delovni in pravični. Na nobeni strani v konfliktu niso nikoli zgolj dobri ljudje, kot tudi njihovi nasprotniki niso hudobni in zli, čemur zdaj levi del slovenske pameti hudobno reče "fašisti". Enostavno ni mogoče, da bi bili eni boljši od drugih, da bi bila ena barva bolj "prava" od druge. V slovenskem nacionalnem konfliktu, ki traja že osemdeseto leto, je razlika med obema sprtima stranema bolj kot ne v uniformah in lojalnosti enemu oziroma drugemu totalitarcu.

Razpetost med Berlinom in Moskvo je prislovično večno aktualna - celo sedaj, leta 2021. Zmanipulirana z dobro mero romantičnih in idealiziranih predstav o svetu, je slovenska pamet še vedno paradigmatsko ujeta v večni duel med kavboji in indijanci, kapitalisti in komunisti, svobodomiselnimi in fašisti ... Nobenega intelektualnega preboja, nobenega "velikega skoka naprej", če odštejemo tistih pet minut zgodovine junija 1991, ko je imel ta narod več sreče kot pameti, ne, prav nobenega dosežka, ki bi navdihoval zanamce; Slovenci se še kar vrtijo v krogu in lovijo svoj rep. V starih mitologijah so zmaju oziroma kači, ki žre svoj lastni rep, rekli uroboros.

Zaciklanost v travmatično zgodovino je posledica prezgodnje uvedbe demokracije, mi je pred mnogimi leti zaupal danes pokojni prijatelj pisatelj. Začudeno in nejeverno sem ga gledal in zmajeval z glavo. Pa se je le zasmejal in ponovil misel: "Verjemi mi, Slovenci še nismo pripravljeni na soočenje s samimi sabo in našo zgodovinsko prtljago."

R. se ni motil, v to sem zdaj prepričan. V marsičem je videl dlje od ostalih, ki smo prevečkrat padli na limanice enih ali drugih. Pa smo bili malo desničarji, malo levičarji, potem liberalci in nekje vmes. Ampak v bistvu smo lovili ravnotežje v družbi nacije, ki še ni bila pripravljena na demokratični eksperiment.

***

Na tem svetu so seveda tudi drugačne države, čeprav nobena ni idealna. Vsaka ima svoje "družinske skrivnosti". Toda obstajajo dežele, kjer so modri ljudje uveljavili modre zakone. Med njimi tudi takšne, ki zahtevajo, da se zgodovinskih arhivov ne sme odpirati še pol stoletja ali celo 70 let po tistem, ko so nastali. Včasih je treba to "karanteno" podaljšati. Nenapisano pravilo je tudi to, da politiki ne komentirajo zgodovinskih dogodkov in se izogibajo vrednostnim sodbam v primerih, ki so lahko sporni z vidika verodostojnosti.

Obiskovanje proslav, veselic in ostalih dogodkov iz bogatega repertuarja slovenske pameti pa je tako ali tako fenomen, ki ga boste težko razložili nekomu, ki prihaja iz oddaljenejših krajev. Še vedno me šokira tista prireditev v Stožicah pred skoraj desetletjem, ko je takorekoč celotna tedanja slovenska politična vrhuška s predsedniki ustavnega, vrhovnega, računskega in še kakšnega sodišča ter s šefi še katere državne institucije navdušeno ploskala izvajalcem, ki so zasmehovali, žalili in poniževali vse, kar je evropskega in normalnega v teh krajih.

Takrat sem obupal nad levico v Sloveniji.

Toda ker ima Janus vedno dva obraza, je tudi bipolarnost slovenske politike, ki se deklarira bodisi leva ali desna, v marsičem namišljena, saj sta si mentaliteti obeh polov bisteveno bližji, sorodnejši, kot si njeni protagonisti upajo priznati. Desnica, ki je šele četrtič v zgodovini na oblasti, je v dobrem letu koalicijskega vladanja pokazala toliko slabih lastnosti, napačnih odločitev, nespoštljivega komuniciranja in siceršnjega pobalinskega vedenja, da sem obupal tudi nad njimi. To seveda ne pomeni, da v tem času niso česa pametnega naredili. Pa saj je tudi levica kdaj kaj dobrega naredila. Toda bistveno se mi zdi to, da so se kompromitirali tako eni kot drugi. Desnica ima kvečjemu to prednost, da njen dolgoletni lider obvlada evropski politični parket, kar se je pokazalo od četrtkovem obisku Pariza. Če bi po katerem koli čudežu Janšo kdaj srečala pamet in bi nehal zabijati čas na tviterju (in tam žaliti ljudi), bi bil lahko po Drnovšku prvi slovenski politik z mednarodnim pedigrejem. Na levici so v takšni kadrovski stiski glede tega, da zdaj na vsak način želijo v politični ring potegniti Aleksandra Čeferina. Ker s političnimi sirotami a la Šarec, Bratušek, Mesec ali Fajon si človek pač res ne predstavlja predsednika vlade, ki suvereno prihaja na obisk na Elizejske poljane ... prej parodijo ali celo komedijo. Upam, da je Čeferin dovolj pameten, da bo ostal v Švici.

***

Sloveniji vlada - vlada. Izvoljena je bila v parlamentu, v katerem sedijo predstavniki ljudstva. Če torej ljudstvo - ali pa 10.000 protestnikov v njegovem imenu - danes meni, da je vlada parlamentarno demokracijo preoblikovala v fašistično strahovlado, potem morajo izvoljeni predstavniki ljudstva vlado v imenu ljudstva nemudoma odstaviti, na pomoč pa je potrebno poklicati tudi vse razpoložljive mednarodne institucije. Ulica vlade ne more in ne sme zamenjati, ker bi bila to revolucija. In revolucije vedno pomenijo sranje za 99 % ljudi, ki niso pri koritu nove, revolucionarne oblasti. 

Ulica je vedno prostor prvinskih strasti in konfliktov. Na ulici je najmočnejši tisti, ki je najglasnejši. Slovenska prihodnost so volitve, ne pa ulica. Pa naj bo vlada še tako "fašistična". Vsekakor pa bo junak, kdo bo na naslednjih volitvah demokratično premagal janšistične fašiste in sestavil levo ali levosredinsko vlado. Junak zato, ker bo kandidatov za ta podvig ponovno veliko, najbrž celo preveč, med njimi pa spet nobenega resnega človeka.

Z junaki na Slovenskem je pač tako: dokler so, jih ljudstvo slavi, ko pa jih ni, vsi pozabijo nanje, jih potisnejo nekam stran, da se slučajno ne bi kdo spomnil nanje. Ob 27. aprilu in poplavi borčevskih, državnih in vseh ostalih spominskih komemoracij mi pred oči vedno znova prihaja simbolika grobnice narodnih herojev, postavljena nekaj korakov od parlamenta, varno skrita pred javnostjo v goščavi Trga narodnih herojev med Narodnim muzejem in Državnim zborom. Odnos kvazilevičarske politične elite do "njenih" narodnih herojev najbolje demantirajo golobi, ki po grobnici narodnih herojev mirno serjejo 364 dni na leto, ne da bi kdo počistil za njimi ...