Glavni problem Slovenije je stanje v družbi, ki ne glede na politično premetavanje levo desno (ali nekaj vmes) rezultira v nesposobnost reševanja najbolj akutnih skupnostnih problemov. Od največjih problemov okrog velikih javnih investicijskih projektov, kot so oziroma so bili avtocestni križ, TEŠ 6, Drugi tir in podobni, do na videz manjših, a družbeno vseeno pomembnih, kot so debirokratizacija, stalno nelagodje s sodnimi postopki itd. To leži na narodovi duši kot megla na morostu (po Cankarju). In se težko diha, duši nas, splošno nezadovoljstvo čedalje bolj prevladuje.

V resnici se večinoma niti ne zavedamo več osnovnega vzroka temu nezadovoljstvu, ki je nezmožnost reševanja skupnostnih problemov. Še huje - česar pa se očitno silno redko kdo zaveda in je kulminiralo posebej zadnjih deset let - pa je spoznanje določene skupine ljudi, ki si je uspela ali ohraniti (še iz prejšnjega sistema) ali priboriti (v času poosamosvojitvene tranzicije) vpliv in denar, da jim takšno družbeno stanje zelo odgovarja! Gre za ljudi na različnih položajih z vsemi privilegiji in bonitetami, za kar se jim ni bilo treba posebno truditi, da to ohranjajo. Zanje je bistveno, da se to stanje nereševanja problemov nekako neguje in - ohranja! Tega dejstva se zaveda premalo državljanov, zato nihče ničesar ne ukrene za izboljšanje tega stanja. Krona tega vsega je, da se protesti nezadovoljnih državljanov zaradi anomalij v družbi, njihova potencialna energija, vzpodbujena tudi zaradi koronakrize, usmerja čisto v drugo smer, stran od povedanega. Kot da jih ta določena skupina ljudi dejansko spretno usmerja, manipulira z njimi …

Stanje takšne družbene anomalije nehote dodatno generira tudi kak dobronameren strokovnjak ali intelektualec, ki poskuša predlagati kak popravek zakona, ki bi denimo bolje reševal določen akuten problem. Zavedam se, spoznal sem, da sem bil kar nekaj časa v tej vlogi tudi sam! Ker imajo zgoraj omenjeni uživalci in koristniki tega stanja, ta nenavadna slovenska "elita", dodatno opravičilo: češ, poglejte, saj podpiramo trud tega ali onega intelektualca, apel nekega strokovnjaka po pravičnosti, spoštovanju pravne države itd.. Toda istočasno uspejo - predvsem z nadzorom nad mediji in s pomočjo spretnih in prepričljivih PR prijemov - še pri večini tistih državljanov, ki se ne udeležujejo protestov, povzročiti reakcijo: pa res, saj nihče ne nasprotuje tem  fantom, ki predlagajo te razne izboljšave, ampak očitno so ti fantje res malo naivni, pa verjetno premalo strokovni, očitno so pač le nesposobni nergači, o ti smola ... Zaradi vsega tega so ljudje prepričani, kako je vse skupaj pač smola, ker se itak ne da nič narediti ... in se res nič ne zgodi, vse ostaja v stanju nereševanja.

Kako spremeniti to stanje, kako narediti preboj? Kateri elementi ali poteze so sploh na razpolago, s katerimi bi se morda dalo postaviti neko dovolj efektno orodje ali metodo za preboj tega nevzdržnega stanja? Preboj k preprostemu, a resničnemu reševanju problemov, posebej najbolj akutnih? Naj navržem za namen tega prispevka vsaj en element.

En tak element so dejansko tudi ti že omenjeni posamezni strokovnjaki in intelektualci! Ti, ki imajo notranji poriv, željo narediti nekaj pozitivnega za to skupnost! Pa naj zveni še tako melodramatično! A na podlagi vseh mojih tridesetletnih poskusov z angažiranjem teh strokovnjakov in intelektualcev za sodelovanje pri reševanju skupnostnih problemov, o katerih govorim skoraj v vsakem svojem prispevku na portalu+, z gotovostjo trdim, da morajo imeti še nekaj: Pripravljenost vstopiti v novo obliko delovanja. Osnovni  element nove oblike delovanja je: Ni zagotovljene uradniške plače! Prav ste prebrali: Izstop iz "ujetosti" zagotovljene uradniške plače. Ali pa tudi "ujetosti" zagotovljenega privilegiranega dohodka, kot ga lahko zagotavljata denimo ljubljanska univerza ali Slovenska akademija znanosti in umetnosti, pa seveda še marsikatera državna institucija! Tisti intelektualci in strokovnjaki, ki so pripravljeni sprejeti ta riziko, so edini sposobni premakniti to stanje v družbi.

Naj zgoraj opisani element ponudim v razmislek na primeru: Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) mora postati zares neodvisna institucija! Naj privabi k sodelovanju čim več samostojnih in neodvisnih strokovnjakov in intelektualcev. Neodvisna pa seveda pomeni predvsem neodvisna od državnega budžeta, tj. brez zagotovljene uradniške plače! Tako neodvisnost pa je moč doseči le s sponzorskimi sredstvi. Zadostnega števila subjektov (pravnih ali fizičnih), ki so zainteresirani, da KPK uspešno deluje. Nemogoče? Niti ne. Osnovna funkcija KPK je, da osvetljuje posamezne javne probleme, zagate, dvome in sume. Strokovno osvetljuje. In kar je najvažneje: Osvetljuje tudi, ali so pristojne državne institucije upoštevale njihovo osvetljevanje! In sedaj, ključno, kdo bi lahko bil zainteresiran za takšno osvetljevanje? Uspešne novonastale firme, posebej nekaj manjših, prodornih, ki se zavedajo glavne ovire svojega razvoja - možnosti udeležbe pri javnih naročilih, ker niso v klientelistični navezi z uradniki. In bi jim dejansko neodvisno osvetljevanje javnega naročanja lahko celo prineslo prednost! Kaj pa direktno sponzoriranje samih državljanov, fizičnih oseb, za rešitev določenega najbolj akutnega skupnostnega problema? Kako lahko enostavno sponzorirajo? Recimo s prispevkom 5 evrov preko SMS, ko butne na plano dovolj močan sum glede reševanja določenega problema in se pojavi pri državljanu vsaj želja, da bi se ta problem bolj pravično rešil. Podobno, kot so sponzorirali za Krisa, malega fantiča, za katerega so tako nabrali milijon dolarjev, da so ga lahko pozdravili v Ameriki! Nora ideja?

Na koncu še za ilustracijo izvleček iz ponudbe za moj poskus na enem sicer že zastarelem, a zanimivem primeru (ki sem ga zapisal in ponujal v izvedbo leta 2002 ljubljanski občini in je povezan s Komisijo za preprečevanje korupcije):

Urad za boj proti korupciji (takrat se je Komisija še imenovala Urad) ima strokovnjake, ki lahko bolj osvetlijo, kam in kako je poniknil denar iz ljubljanskega javnega podjetja Energetika, vložen v SIB banko. Kot neodvisna institucija Urad potrebuje operativna sredstva, da bi to osvetlil bolj strokovno. Ali ste državljani, posebej Ljubljančani, pripravljeni sponzorirati to osvetlitev, ki bo pripomogla, da se zve in morda zaradi tega tudi zaseže in vrne denar v mestno blagajno? Ker nobena od uradnih državnih institucij te osvetlitve ni pripravljena izvesti, ker ima vsaka nek razlog, da ni poklicana ali kompetentna. (Česar smo se Ljubljančani naposlušali v medijih v zadnjih dneh!) Zakaj bi se spraševali, kdo ni kompetenten, kdo ni poklican, kdo je ali ni kriv, da do prave osvetlitve ne pride. Z določeno operativno vsoto, namenjeno osvetlitvi, se tako osvetlitev lahko izvede znotraj posebej za to strokovno usposobljene ekipe, ki jo Urad ima. Zavrtite le telefonsko številko ...  To vas stane nekaj tolarjev. Ta denar bo porabljen izključno za osvetlitev kam in kako je poniknil omenjeni denar davkoplačevalcev, predvsem Ljubljančanov.

Če bo denimo tisoč klicev, bo to nekaj, a ne dovolj. Če bo 10.000 klicev, pa to omogoča že kar dobro osvetlitev. Za ta sredstva lahko skupina strokovnjakov natančno osvetli, kam je poniknil denar. In to nekaj pomeni. Najmanj, da boste vedeli kje je ta denar. To pa daje zelo velike možnosti, da bo denar vrnjen, odkoder je bil vzet! Če se bo nekdo čutil prizadetega zaradi take osvetlitve – pa naj dokaže, da je bilo storjeno karkoli kaznivega!

(konec izvlečka zapisa iz leta 2002).

Za hip mi je celo uspelo ogreti za to akcijo nekaj višjih uradnikov na ljubljanski občini, a ko je prišla ideja do prvega člana omenjene "elite", se je takoj prižgala rdeča lučka). Če se mi je že na začetku prikradel Cankar, naj z njegovimi besedami zaključim: Narod si bo pisal sodbo sam.