Ne morem verjeti, da več kot po dvestopetdesetih komentarjih nisem še nikoli pred vami celovito premišljeval gledališke umetnosti Vsevoloda Emiljeviča Mejerholda, iz katere sem razvil svojo praznotelesno režijsko metodo in biomehatroniko kot njeno neposredno materializacijo. Ravno zaradi tega čudenja sem se danes odločil pred vami reflektirati osrednje ime umetnosti gledališke režije XX. stoletja.

5 načel režije!

V današnjem komentarju ne bom uporabljal besede igralec, temveč akter, ki zaobsega veliko več, kot predstavlja igralčeva transformacija. Akter je tisti, ki aktivno sproža dogodke. Razlika med igralcem in akterjem je sicer majhna, a v tem primeru zelo pomebmbna.

Režijski princip 1: Režiser s pomočjo avantgardnih dejavnikov gradi revolucionarno umetnost. Podrejen je političnim nalogam dneva in zavrača apolitičen koncept "umetnosti zaradi umetnosti". Mejerholdovo biomehansko-antipsihološko uprizarjanje se je začelo leta 1920. S svojim delovanjem je sprožil nov globalni gledališki sistem. Gledališka umetnost nasploh je vplivna tudi zato, ker je sistemsko strukturirana. Lahko jo prenašamo iz generacije v generacijo. Že v samem mediju je ogromna sila in moč, ki samo sebe poganja. Gledališče je z nastopom Mejerholda postalo proizvodna strojnica za proizvodnjo izjemno pomembnega produkta - novo.

Režijski princip 2: manifestira agitacijske predstave, spektakle-mitinge, v dogodke vključuje gledalce, vzpostavlja enost dvorane in odra. Ruši četrto steno na odru in odrsko rampo. Psihološko zamenja s socialno analizo s socialno masko. Neverjetno je pogledati v energetske tokove biomehanike s pozicije XXI. stoletja, s pozicije virusno blokiranega gledališča. 

Mejerholdovo umetniško gledališče se je upiralo zadušljivosti realnega sveta. Gledališko poetičnost je prestavilo v polje resničnosti. V tem stavku je vsebovana ključna elipsa komentarja - prestop umetnosti v resničnost! Živeti umetniško resničnost! Estetizirati resničnost! Strategija prilagajnja uporablja gledališče kot protomodel tistega, kar bi lahko nekega dne postalo resničnost. Tudi s politično agitko. V meščanskem gledališču nastopa travmatična človekova razklanost, ki jo gledamo iz varnega zavetišča gledališke dvorane. Mejerhold zahteva spremembo pogleda. Z njegovimi gledališkimi izumi smo dobili gledališko dihanje v vseh porah bivanja. Vidmo ga na vseh demonstracijah. V vseh gledališčih upora!

Vsevolod Emiljevič Mejerhold se je rodil 10. februarja 1874 v ruskem mestu Penza v luteranski nemško-judovski družini. Enaindvajsetleten je sprejel pravoslavano religijo in se preimenoval iz Karla Teodorja Kazimirja Mejerholda v Vsevoloda Emiljeviča Mejerholda. Njegov oče je bil lastnik podjetja za destilacijo vodke, kar je bil v Rusiji vedno donosen posel. V Moskvi se je najprej šolal na pravni fakulteti, a se je kmalu prepisal na Filharmonično dramsko šolo (danes GITIS), kjer je študiral igro. Po zaključku šolanja je najprej deloval v gledališču svojega učitelja Konstantina Konstantinoviča Stanislavskega. V življenju je zrežiral 290 gledaliških predstav!

Predrevolucionarno obdobje: Od leta 1907 do leta 1918 je režiral v petrburških carističnih gledališčih in operah. V svojem mladostniškem obdobju je v gledališče uvedel stilno formacijo - simbolizem. Že v svojih prvih predstavah je izumil nekaj pomembnih postopkov. Predvsem ni več uporabljal gledališke zavese, namesto nje pa je v predstave uvajal oskrbnike proscenja, ki so distribuirali akterjem nujno potrebno opremo za njihovo nemoteno delovanje. To logiko je prevzel iz japonskega kabuki teatra.

Revolucionarni prelom: Podobno kot njegov učitelj Stanislavski je tudi Mejerhold deloval v polju teorije in praktičnega gledališkega uma. Skupaj s pesnikom Vladimirjem Majakovskim je vzpostavil stilno formacijo konstruktivizem. Poglejete si na medmrežju fotografijo, na kateri so portretirani med gradnjo predstave Misterij buffo: Mejerhold, Šostakovič, Rodčenko in Majakovski. Na njej se natančno vidi kolektivna dinamika proizvodnje gledališke umetnine v zgodnjih dvajsetih letih XX. stoletja. 

Skupaj s svojimi akterji je Mejerhold postavil mehanizem za svoj gledališki izraz - biomehaniko. Na odru je zgradil gledališko strojnico, ki je postala prostor proizvodnje. Gledališke proizvodnje. Tako kot je scenografija postala aparat-strojnica, kostume pa so zamenjali delavski kombinizoni. Psihološko motivirano igro je zamenjala telesnost akterjev. S scenografinjo Varvaro Stepanovo je transformiral gledališko scenografijo. Redukcija je Mejerholda pripeljala do popolne odprave ilustrativne scenografije. Uvedel je utilitarno, funkcionalno scenografijo, polno konstrukcij in ploskev.

Režijski princip 3: zavračanje estetike renesančnega odra sproži zahtevo po obvladovanju totalnega tlorisa predstave. V obdobju po oktobrski revoluciji - od leta 1919 do 1936 - je Mejerhold doživel cel niz umetniških vrhuncev. Leta 1921 je postal predsednik znanstveno-umetniškega gledališkega kolegija (minister za gledališče). Za razliko od Vladimirja Majakovskega, ki ni hotel nikoli vstopiti v boljševiško stranko, je Mejerhold vanjo brez zadržkov vstopil. Iz svojih levičarskih prepričanj. To se je zgodilo leta 1918. Med mnogimi gledališkimi oblikami je omogočil tudi delovanje Laboratorija gledališke igre. S polno zavestjo o veliki spremembi se je lotil didiaktičnih metod. Posvetil se je eksperimentiranju s formami in radikalnimi gledališkimi praksami.

Režijski princip 4: vzgoja akterja-agitatorja, ki aktivno nastopa z obrazom proti dvorani. Njegovo telo prevzema osrednjo funkcijo prizora, s tem ukinja psihološko motiviran teater. Analiziral je produkcijske sheme sodobnega gledališča. Od njega je predvsem zahteval, da ne ilustrira dramskega besedila. Tako se je prek gledališkega Oktobra ves zahodni svet učil novih gledaliških oblik in modelov. Vse tja od Berlina (Piscator in Brecht) pa do Manhattana (muzikali). V svoje predstave je uvajal dramaturgijo filmskega jezika in sinhronost prizorov. 

Biomehanski sistem Vsevoloda Emiljeviča Mejerholda lahko opredelimo kot sistem za oblikovanje osnovne scenske artikulacije. Od akterja je zahteval, da vgradi svoje telo v združeno gledališko umetnino. Izhajal je iz tejloristične industrijske doktrine upravljanja delavnih mest: vse, kar je pri proizvodnji nefunkcionalnega, odvečnega, naj odpade iz gibalnega materiala. Telo je stroj, akter pa strojnik.

Takoj po revoluciji je hotel spremeniti Zimski dvorec v Dvor umetnosti.

Režijski princip 5: Socialna maska zahteva enotnost političnih in teatrskih sredstev / italijanska commedia de'll arte in gledališče Daljnega vzhoda. Za Mejerholda se je začelo obdobje rušenja utopije po samomoru prijatelja Vladimirja Majakovskega. Zaključilo pa se je s stalinističnim morilskim cinizmom. Leta 1936 so mu odvzeli vse umetniške pravice. Če gledališkemu režiserju odvzameš možnost režiranja, je isto kot da ga usmrtiš. Dejansko pa so ga Stalin in njegovi usmrtili štiri leta kasneje. Nedolgo tega sem imel v rokah kopije zapisnikov o njegovem mučenju in usmrtitvi pri šestinšestdesetih letih. Ne bi jih obnavljal.

***

Gledališče je brezbožna budnost, polna poetske raznolikosti. Gledališki umetniki pa smo njeni agitatorji, zastopniki njenih različnosti. V gledališču obstaja neverjeten nagon po preživetju. Gledališko mišljenje pa je spoznavno orodje, ki ojača poetske različnosti resničnosti.