Pojma nimam, komu ali čemu neki je posvečen praznik dela. Je poklon sadističnemu posmehu brezdušnih in zdolgočasenih materialističnih plenilcev, ali ploskamo in mahamo vedno znova v suženjstvo zakletim, ki vzklikajo parole zahval prednikom za skromne pridobljene socialne pravice, ki jih kot kakšni neprostovoljni dvorni norčki vedno znova izgubljamo? Dva dneva na koledarju, ko vas večina redno zaposlenih občuti olajšanje, ker se vam ni treba odpravit na tlako. Letos te sreče nimate, ker sta praznična dneva povsem običajen vikend. Jebi ga. Vedno več nas je, ki nam dela prosti dnevi itak nič posebnega ne pomenijo, ker nimamo jasno definiranega delovnega časa, ali ker se za plačano delo konstantno pulimo, neplačanega dela pa nikoli ne zmanjka. 

Ob aktualnem prazniku dela smo med drugim lahko izvedeli, da na domnevno civilizacijsko naprednem Zahodu, v tej zibelki znanja in ustvarjalnosti, še vedno približno 80 % zaposlenih ne mara ali celo sovraži svoje delo. Če se ljudje večinoma upravičeno počutijo na delovnem mestu, kot da so pahnjeni v delovno taborišče, nehajmo flancat o delu kot vrednoti. Motivacija za delo še vedno temelji na dekonstruktivnem in psihopatskem patriarhalnem vzvodu prisile in zastraševanja, kar koristi le nesposobnim in frustriranim ambicioznežem, ki se zavoljo grabežljivosti, brezvestnosti in prilagodljivega oportunizma zavihtijo na položaj moči, na katerem s strahovlado in pritiski prikrivajo lastno pomanjkanje vsebine in sposobnosti.

Nismo še prišli na raven duhovnega razvoja, ki bi presegel krovno ideologijo vseh časov in krajev. Ne slepite se! Še vedno živite pod diktatom navadnega patriarhalnega primitivizma in večinoma pojma nimate, kaj neki to sploh pomeni. O tem vas z razlogom ne učijo v šolah. Največji brezvezniki z najbolj patološkimi osebnostnimi lastnostmi se najbolj enostavno umestijo v sistem, vodijo vaš svet in vas vedno znova očarajo z izražanjem tekmovalne narcistične moči, kar dojemate kot karizmo ali serijsko samozavest, ki v vas vzbuja lažne občutke varnosti, čeprav ni nič drugega kot nastopaška praznina in bolestna krvoločnost, navidezna samozavest pa le posledica osebnostne motnje ali celo psihopatije. Sliši se radikalno, vendar menim, da radikalna in patološka ni takšna interpretacija realnosti, ampak pač realnost sama.

Najbolj koristno, ustvarjalno ali plemenito delo je večinoma najslabše plačano, celo zreducirano na hobije ali prepuščeno kategoriji brezplačnega dela, kar hinavsko ljubkovalno imenujemo prostovoljno delo! Bruh! Nekoč ste si želeli možnost prekarnega dela, na kar zdaj radi pozabljamo. Omogočalo naj bi nam več svobode pri izbiri dela, delodajalcev in pri fleksibilnih podjetniških ambicijah, a so nas spet nategnili in ustvarili iz ideje o svobodi ječo izkoriščanja in zaviranja enakovredne porazdelitve razvoja potenciala. Nekoč so vam zagotavljali, da vam bo tehnološki napredek doprinesel več prostega časa za kakovostno življenje. Lahko boste razmislili, kdo ste, kaj bi radi od sebe in drugih ter to tudi zaživeli. Zdaj divjate kot zmešani adrenalinski džankiji naokrog, vmes ste si omislili družino, za katero vam zmanjkuje časa, in delate od jutra do večera kot lobotomirani norci. Če ne prodate vsega, kar zmorete in kar utripa v vas do zadnje celice, lahko vse izgubite. Zaciklani ste v bolno igro na vse ali nič, kar vam na koncu tunela v vsakem primeru zagotavlja izgubo sebe in odsotnost smisla, torej nič.

Prenekateri izmed vas delate na področju, o katerem ste tudi sanjali. Torej ste vsaj delno srečni. Malo morgen. Čeprav imate radi področje svojega dela, vam ubija motivacijo mizerno plačilo ali tekmovalno hladni odnosi na delovnem mestu in krčenje časa in prostora, da bi delo, ki ga cenite, lahko opravljali kakovostno in se razvijali. Večino časa se ukvarjate z banalijami in odstranjevanjem polen izpod nog. Vedno več morate ustvarit na horuk v čim krajšem času za čim manj "stroškov". Demoralizirani ste. Razvrednoteni! Strošek ste. Vse je samo investicija, strošek in dobiček. Nekoč bo bolje. Ko bom zaslužil dovolj, da bom … blablabla … Ko in če pridete na cilj, je že vse okrog vas drugače in vi ste postali drugačni. Otopeli, izčrpani in prazni. Niste več tista oseba, ki je nekoč še verjela, hrepenela in upala. Postali ste enako prazni kot tisti robotizirani nadrejeni osebki in tekmovalni sodelavci, ki so iz vas izcedili eros do življenja in smrti. Ne znate več razmišljat svobodno in ustvarjalno. Cilj, ko bo vse drugače, se odmika ali pa ni več tisto, kar ste mislili, da bo. Preveč sranja se je zgodilo vmes. 

Praznik dela med drugim slavi izjemen dosežek na področju človekovih pravic po krvavem delavskem uporu v ZDA, natančneje v Chicagu leta 1886. Najpomembnejša pridobitev za izboljšanje kakovosti življenja? Osemurni delavnik! To je nekaj, kar ob silnem civilizacijskem in tehnološkem napredku Zahoda skoraj ne poznate več! Težko bi sploh določili, kdaj ste postali vpreženi, da za enako plačilo delate številne nadure in prenekateri opravljate delo za več poklicev hkrati. Dela nikoli ne zmanjka in nikoli ga ne opravite dovolj, a kaj, ko kapitala za vaše plače ali honorarje tudi nikoli ni dovolj. Ni zgolj naključje, še manj nenavadna ironija, da predstavljajo ravno ZDA eno izmed redkih držav, kjer praznika dela ne slavijo.

Ni naključje, da predstavlja ravno Amerika zibelko sodobne neoliberalne diktature, ki ljudi zasužnjuje in nadvladuje s sistematskim izvajanjem strahu pred revščino, kar vpliva na duševno, duhovno in intelektualno siromaštvo tako revnih kot premožnih. Vsi zaciklani v materialistično agonijo praznine in adrenalinskega pridobitniškega pehanja, ki daleč presega vsebino, smoter in kakršen koli omembe vreden smisel za posameznikovo življenje. Še nikoli v zgodovini, nikjer na svetu in pod nobenim režimom, pa naj govorimo od diktaturi ali navidezni demokraciji, se nismo znebili družbenega in ekonomskega modela, ki temelji na zasužnjevanju večine in diktaturi poneumljanja ljudstva. Čim je na plano pokukal kakšen žarek razsvetljenstva, že je sledilo obdobje "z lopato po buči". Vsi obeti se izrodijo v enako sranje in privedejo do nove vojne ali revolucije, ki žre lastne otroke. To je čar patriarhalne ideologije! Odlično se znajde pod vsakim režimom in v vsakem družbenem in ekonomskem sistemu! Zakaj? Ker je najbolj razpršena, zgodovinsko ponotranjena in nereflektirana, lovke pa širi vse do zakonske postelje. Kot da ne obstaja. Kot da ni to, kar v resnici je. 

Ob presežku nesmiselnega, pa tudi zdravju, umu in duhu hudo škodljivega dela, bo robotizirana bodočnost še bolj razširila brezno brezposelnosti in nehumanega siromaštva. Vse že vemo. Preroki smo, a nam nič ne pomaga. Vedno več mladih in starejših ostaja brezposelnih, medtem ko se delovna doba daljša! Izjemen sadističen koncept! Nekateri se že zavedajo dobre motivacijske socialne rešitve. Univerzalni temeljni dohodek! Vendar UTD sam po sebi ne pomeni nič, saj je izvedba odvisna od konteksta v načinu črpanja in kroženja sredstev, davčne politike in ustrezne višine dohodka. Brez implementacije univerzalnega temeljnega dohodka na vsaj relativno globalni ravni in ukinitvi davčnih oaz je ideja spet lahko še ena izmed odličnih potez, ki se bo izrodila v novo obliko siromašenja in zasužnjevanja večine.

UTD ima smisel le v primeru, da omogoči več dostojanstva posamezniku, pozitivne motivacije in vpliva na izbiro na trgu dela! Do zdaj je ideja o uvedbi UTD doživela že hude zarotniške protikampanje v zlagani preobleki podpornikov. V Švici so si na primer izmislili idiotski model z absurdno visokim zneskom in črpanjem sredstev predvsem na plečih malih podjetij, ki tvorijo pomembno kritično maso švicarske družbe. Kakšen kreten, zaboga, bi na referendumu glasoval za takšen UTD?! Ostala norčevanja in zavajanja so temeljila na domnevnih eksperimentih, ki so vsebovali absolutno premajhen vzorec prejemnikov, eksperimenti pa so se za ustrezno ustvarjanje relevantnih ugotovitev zaključili prehitro. Slaboumna so bila tudi poročanja, na primer o finskem primeru, češ da UTD ni pomembno vplival na aktivacijo iskalcev dela. Po zgolj dveh letih brezposelni težko najdejo delo, če se pomanjkanje delovnih mest ni bistveno spremenilo. Poleg tega so zamolčali, da je veliko mladih, ki so prejemali UTD, nadaljevalo študij!

Eksperiment o učinkih UTD-ja je sprejemljiv izključno na celotni populaciji v določenem času, saj gre za korenito preobrazbo mentalitete, odnosa do dela, razmerij moči med delodajalci in delojemalci ter davčne politike. Če UTD ne pomeni tovrstne korenite spremembe, pomeni le katastrofalen ukrep neoliberalne politike, ki v uvedbi UTD-ja vidi predvsem priložnost za dodatno ukinjanje socialnih transferjev. Dokler človekovo življenje ne predstavlja vrednote, ampak predstavlja vrednoto zgolj rojstvo, kar je tipična kleropatriarhalna morbidnost, tudi delo v paranoidni gonji za golo preživetje ne more predstavljat vrednote! Ob golem kopičenju kapitala peščice trgovcev in izkoriščevalcev cenene delovne sile toliko manj. 

Ženske so bile in so ponekod še vedno potisnjene v sfero doma, materinstva s serijskim razplodom in popolno skrbjo za otroke ter vse preostale sorodnike v primeru bolezni ali onemoglosti. Ena in edinstvena vloga skrbnice je bila ženskam brez izbire vsiljena, da so opravljale kopico neplačanega dela! Druga dela, ki so jih pod kleropatriarhalno nemoralno mentaliteto opravljale predvsem ženske, so bila praviloma porazno slabo plačana. Na tem mestu se niti ne bom posebej posvečala patriarhalni sramoti moških v odnosu do lastne neobstoječe erotike in do posledičnega socialnega problema, ki ga imenujemo prostitucija, kar želijo sodobni patriarhalni lobotomiranci z razlogom preimenovat v "spolno delo".

Nerazgledan novinarski kader že pridno sledi terminologiji nečesa, o čemer nima pojma o pojmu, za verjetne posledice, ki se jih ne zavedajo, pa ne bodo nikoli prevzeli odgovornosti! Gre za pomembno tematiko, ki zahteva posebno obravnavo. Danes sicer že skoraj vsaka ženska na Zahodu opravlja delo izven doma, a hkrati v visokem odstotku še vedno prevzema na svoja pleča večino opravil v korist celotne družine. V času pandemije se je izkazalo, da je zavoljo obdobij izolacije ostalo z otroki doma bistveno več žensk kot moških. Bistveno več žensk je ob opravljanju dela za družino opravljalo tudi službeno delo na daljavo. Zato ni nenavadno, da se spet pojavljajo težnje po plačanem gospodinjskem delu, čemur pa osebno nasprotujem, saj bi takšna poteza za mizerno plačilo spet potisnila ženske predvsem ob domače korito in domača opravila definirala kot izrazito žensko domeno.

Mlajši moški, ki so ravno začeli bolj tvorno sodelovat v odnosu, bi spet prenehali s sodelovanjem in odtujenost med spoloma bi se spet še povečala po starih patriarhalnih vzorcih. Nobenega utemeljenega razloga ni, da si moški in ženska ne porazdelita dela v gospodinjstvu in skrbi za otroke. Obstaja le en neutemeljen razlog, ki se skriva v privzgojeni psihološki šibkosti žensk, ki svoja pričakovanja do moških še vedno ne izražajo odločno. V odnosu ravnajo izrazito servilno in brez samospoštovanja! Potrebujemo kvečjemu ukrepe za opolnomočenje žensk in ozaveščanje moških!

Kako mizerna je situacija v Sloveniji na področju opolnomočenja žensk in ponotranjene patriarhalne (samo)destrukcije, bom obravnavala v naslednjem prispevku o nasilju v družini, ki ga odlično prezentira konfliktna situacija ob množičnem besnem odzivu na kampanjo Znamenja pod okriljem Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS in Ženske svetovalnice. Brez boja proti neopatriarhalizmu ni odnosa med spoloma, ni demokracije in ni smiselnega praznovanja česar koli, še najmanj delavskih pravic!

Naj vam praznik dela mine čim bolj prostočasno in navdihujoče, v odnosu s seboj ali z bližnjimi!