Kampanje z opozarjanjem na nasilje moških niso nič novega. V času epidemije so tudi v Avstriji plasirali serijo plakatov z opozarjanjem na nasilje moških. Nič čudnega pa ni, da se je v Sloveniji ob plakatu otroka kot žrtvi najhujše oblike nasilja s strani očetov, patriarhalizirani drhali zmešalo, da so se preko družbenih omrežij na polno krvoločno razkričali, dosegli uničenje poante akcije in blagodejni molk! Andrej Mertelj je v skladu z življenjem v patriarhalizirani vukojebini preko besnega odziva, ki je objavljen tudi na portalu+, nanizal šopek stereotipnih patriarhalnih manipulacij, zavajanj in agresije!
Zamrlo upanje po spodbudi javne razprave in dialoga, še preden bi se rodilo, se je zgodilo promotorjem kampanje Znamenja v organizaciji Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS telefon in Ženske posvetovalnice, ki je nastala z namenom osveščanja slovenske družbe o problemu moškega nasilja. Torej o nečem, o čemer v vsaki družbi, ki še vedno trpi za globoko ponotranjenimi vzorci patriarhalne ideologije in pregovorno nerazgledanostjo na tem področju, noče slišat ničesar.
Zakaj sploh poseben poudarek na moško nasilje? Ker več kot 90% nasilja izvedejo moški, kar je logična posledica patriarhalizma. Ker večino nasilja v družini z najhujšimi fizičnimi in psihičnimi posledicami na družinskih članih – vključno s smrtnim izidom – izvajajo odrasli moški, kar se je v času pandemije izrazilo v toliko bolj očitno alarmantnem dejstvu. Ker je tudi večina moških žrtev vseh oblik moškega nasilja (fizičnega, psihičnega, ekonomskega in spolnega). Vendar se samooklicani "dobri fantje" moškemu nasilju in nadvladi večinoma ne upirajo in vreščijo kot uboge žrtve le v primeru, ko se skušajo potuhnjeno predstavit za večjo žrtev od ženskih žrtev moškega nasilja. Moško nasilje nad seboj osramočeni zamolčujejo in se enako servilno kot patriarhalno zdresirane ženske udinjajo dominantnim figuram za drobtine ali neupravičeno pridobljen položaj. "Uteho" za globoke frustracije radi iščejo v manipulativnem patriarhalnem navodilu, da skupaj s patriarhalci brezjajčno ogroženo bentijo proti feminizmu, s čimer se nadejajo koščka lažnega občutka superiornosti vsaj v odnosu do žensk. Ti "dobri fantje" se nikoli v zgodovini niso borili za pravice žensk in otrok, ker so prepričani, da že zgolj to, da sami niso vzorčen primerek nasilnega in dominantnega norca, pomeni, da se jih težave "drugih" ne tičejo, pri čemer ironično slabo razbirajo tudi vzroke za lastne probleme.
Frustracija je tako globoka, da obstaja še vedno veliko moških, ki celo razglašajo slaboumno prepričanje o feministični grožnji za propad zahodne civilizacije, čeprav je lahko vsakemu povprečno inteligentnemu otročku jasno, kakšne so razlike v kakovosti bivanja in položaju enakopravnih možnosti med družbami, ki jim še danes vlada kleropatriarhalna diktatura, ter med zahodnimi družbami, v katerih je feminizem že uspešno prispeval k slabotnemu razvoju demokracije, kulture in civilizacijskih norm nasploh.
Patriarhalno nasilje je dobro prepoznavat in razumet, ker bi bilo nasilja nad partnericami in otroki s strani moških še mnogo več, če se ne bi ženske v skladu s ponotranjano patriarhalno vlogo prilagajale načrtno ignoriranim znakom možnega izbruha hujšega nasilja pri partnerju. Trenutek zoprne resnice zavirajo s hojo po jajcih ali z znamenitim izgovorom zavoljo popuščanja in podrejanja: "Ni se mi ljubilo kregat." Moško nasilje vzbuja bistveno več strahu pred najhujšimi posledicami in sistematskim izvajanjem nasilja z namenom uveljavljanja nadvlade. Ženske oblike nasilja nad otroki so večinoma šolski primeri posledice patriarhalne prisile v žensko določeno (materinsko) vlogo in/ali moškega nasilja, v primerih redkega izvajanja najhujšega nasilja pa nastopajo večinoma v vlogi soodvisnih sostorilk ob nasilnem partnerju.
Žensko nasilje nad otroki se večinoma odraža v blažji obliki, pri čemer so ženske bistveno bolj od moških dovzetne za prevzemanje odgovornosti in spreminjanje vzorcev s pomočjo psihoterapije. Matere, ki se zaradi nasilja nad otroki znajdejo celo na sodiščih, so največkrat obtožene zanemarjanja otrok, pri čemer odsotnost očetov ni interpretirano kot zanemarjanje. Kako prikladno. Narcistična osebnostna motnja se v približno 75% razvije pri moških, kar sovpada s patriarhalnimi vzorci vzgoje in pritiskov nad spolom, in psihopatija v bistveno višjem odstotku od pojava pri ženskah. Pri ženskah se v 75% pojavlja mejna osebnostna motnja, ki prav tako sovpada s patriarhalnimi vzorci predisponirane vloge kronične žrtve. S prepoznavanjem vzorcev in mehanizmov patriarhalnega nasilja in manipulacij ter s prednostno obravnavo moškega nasilja pometemo tudi z večjim delom izvora nasilja žensk nad otroki in šibkejšimi odraslimi posamezniki.
Zavajajoča patriarhalna puhlica, da naj bi bilo nasilje spolno porazdeljeno na izvajanje psihičnega nasilja žensk in fizičnega nasilja moških, je v Sloveniji še vedno ponarodela. Vsako fizično nasilje je le vrh ledene gore psihičnega nasilja. Ne obstaja fizično nasilje brez predhodnih in spremljajočih čustvenih manipulacij. Patriarhalna ideologija je sama po sebi biblija izvajanja psihičnega nasilja in manipulacij. V Sloveniji doživljamo pravo zakladnico manipulacij proti domnevni dominanci groznih feministk na področju družinskih zadev in vojne za skrbništvo ali stike z otroki po razvezi zakoncev. Eden najbolj opaznih aktivistov za pravice očetov je tudi Andrej Mertelj, uspešen podjetnik in predsednik Društva očetov. Borci za pravice očetov so tako samozavestno glasni, da se je v Sloveniji uveljavilo prepričanje, da sovražne feministke preko centrov za socialno delo in sodišč serijsko prikrajšujejo zgledne očete za stike z otroki, medtem ko so otroci dodeljevani v polno skrbstvo nasilnim in maščevalnim materam, ob kakršnih otroci neznosno trpijo. Večina izmed njih razglašuje svoje tegobe kot obremenilni dokaz proti grozečemu feminizmu, s čimer so milo rečeno smešni.
ANDREJ MERTELJ
Prednostno dosojanje otrok materam namreč nima nič s feminizmom, ki se zavzema za več prevzemanja odgovornosti očetov, ampak je posledica patriarhalne preteklosti, ko očetje po razvezi niso imeli niti najmanjšega interesa, da bi se ukvarjali z otroki, ampak so raje ostali svobodni, si omislili svežo partnerico ali celo novo družino. Bivšo ženo so raje izplačevali, da je ostala sama s kopico otrok, vsiljevali idejo, da naj bi bilo to pač naravno, in obiskovali otroke le po želji kot kakšni božički, ki se prihajajo igrat in malo pametovat. Zdaj, o, zdaj, pa so se očetje le spomnili, da bi jim bolj koristilo, če bi izpadli pomembni v vlogi očetov. Res pohvalno, ampak ne na takšen način!
Ni čudno, da se je preko družbenih omrežij tako agresivno in krvoločno razkričalo toliko zavedno in nezavedno patriarhalizirane drhali, ko so se zazrli v plakat otroka, ki poudarja najhujšo obliko nasilja očetov. Ženske so še vedno precej bolj molčeče pri hudih težavah po nesporazumni razvezi, saj še vedno živimo v družbi, v kateri veljajo otroci predvsem za lastnino. Hiša, avto, straniščna školjka in otroci. Pravica staršev do lastnine, ki je skoraj brezmejna, se hinavsko interpretira kot pravica otrok do obeh staršev. Zaradi tega se med drugim dogaja, da so otroci primorani v redne stike tudi z nasilnim staršem, s katerim nočejo imet opravka. To je katastrofa! Primeri morebitnih krivic, ki se dogajajo očetom po razvezi zaradi starega patriarhalnega vzorca, po katerem otroci pripadajo prednostno materam, niso samo zato sami po sebi jasni v ozadju, ker trije očetje kričijo glasneje kot trideset žensk. Problematika je bistveno bolj zapletena in zanemarjena v ustrezni obravnavi.
Kampanje z opozarjanjem na nasilje moških niso nič novega. V času epidemije so tudi v Avstriji plasirali serijo plakatov z opozarjanjem na nasilje moških. Nič čudnega pa ni, da se je v Sloveniji ob plakatu otroka kot žrtvi najhujše oblike nasilja s strani očetov, patriarhalizirani drhali zmešalo, da so se preko družbenih omrežij na polno krvoločno razkričali, dosegli uničenje poante akcije in blagodejni molk! Andrej Mertelj je v skladu z življenjem v patriarhalizirani vukojebini preko besnega odziva, ki je objavljen tudi na portalu+ (vir), nanizal šopek stereotipnih patriarhalnih manipulacij, zavajanj in agresije!
Andrej Mertelj si je kot predsednik Društva očetov privoščil že pravo tabloidno burko. Javno blati kar dve bivši ženi, ki sta se bojda zavezniško zarotili proti njegovi pravičniški veličini. Ob tem očitno bore malo razmišlja, kako takšno obnašanje vpliva na njegove otroke! Na svojem blogu objavlja tudi izjemne modre misli iz zakladnice svojega zasebnega življenja z bivšo partnerico. V zapisu Zakaj sem poročil Karin Škufco prav briljira. Že egomanična lastninska retorika "Sem poročil xy osebo" namesto "Poročil sem se z xy" pove marsikaj in je tipična za patriarhalne možgane. V zapisu Mertelj najprej izpoveduje, kako prazen in zdolgočasen poseda na svoji barki in edino, kar mu pade na pamet, je seveda to, da bi si po letih plejbojevanja spet omislil stalno partnerico in četrtega otroka. Takole pa blesti z bahaškim opisom svoje nenadjebljive mentorske veličine v razmerju z žensko:
"Na prvi zmenek jo povabim v petek …. In ostane pri meni do naslednjega četrtka, ko gre prvič nazaj domov – po obleke. Neprestano se pogovarjava. Iz nesamozavestne nedonošenke vsak dan postaja bolj razmišljujoča, bolj samozavestna, bolj razgledana. Večkrat se pohvali, da je postala prava gospodinja in mati. In res je odlično skrbela za gospodinjstvo, brez težav pospravljala hišo. Se ukvarjala z ***M, ki se je nanjo zelo navezala. Končno je pretrgala popkovino z materjo, ki se je odkrito pritoževala, da je ni skoraj nič več doma. 'Grelko postelj znanih Slovencev' učim visoke šole ljubljenja. Odkriva samo sebe ter ekstatična prijateljicam razlagala detajle najinega ljubezenskega življenja."
Bravo, gospod Andrej Mertelj! Hvala za smeh. Z enim samim ušivim odstavkom ste odlično predstavili nereflektiran um stereotipnega narcističnega patriarhalnega šovinista! Je pa vsaj vaš odziv na kampanjo Znamenja pomotoma prispeval nekaj dobrega v slabem. Poleg zavajanj, hujskaškega natolcevanja in krvoločnega napadanja predstavnic društev, ki so sodelovale pri kampanji, celo zavajate javnost, da opravičila, ki ga zahtevate od organizacij, niste prejeli. Na mojo veliko grozo ste opravičilo prejeli s strani Ženske posvetovalnice. Odziv Ženske posvetovalnice, ki ste ga tudi z veseljem objavili na spletni strani Društva očetov (24. 4. 2021), je prava sramota za kakršno koli žensko opolnomočenje. Šolski primer, kako ravnajo patriarhalizirane ženske in kakšne so posledice njihove pregovorne servilnosti in naivnosti. Posledica je kepa dreka v glavo!
Vodja Ženske posvetovalnice, kjer se jim očitno ne sanja, za kaj gre, kaj šele s kakšno vrsto osebe imajo opravka, so vam podarile prav ponižujoče klečeplazenje, opravičevanje, v vsem so vam dale prav brez upravičenega razloga in popolnoma zatajile vse tisto, kar bi bilo nujno pojasnit, kar se tiče razloga za obravnavo nasilja moških! Predsednica Ženske posvetovalnice je uprizorila klasično idejo patriarhalno zdresirane ženske, ki računa na spravljiv dialog s patriarhalcem, če bo blebetala vse, kar si on želi slišat, in naredila vse, kar gospoda rohneče ukažejo.
Zelo me veseli, gospod Mertelj, da ste ostali zvesti sebi in ste že tri dni kasneje sproducirali odziv za javnost, v katerem ste servilno gospo, ki je zatajila upravičen interes žensk, polili z verbalnim vedrom sovražne gnojnice! Dober poduk ženskam, ki še vedno ne štekajo! V patriarhalizirani družbi so celo ženske posvetovalnice le kanta za smeti patriarhalnega smetenja. Motivov za molk Društva SOS ne poznam, me pa zelo veseli, da vsaj v Društvu za nenasilno komunikacijo niso tako nevedni in blodnjavi, da bi se totalno potolkli že ob najbolj prozorni finti, čeprav plakata ne bi smeli obupano nad slovenskim življem popravljat, ampak bi morali kvečjemu udarit z novo, bolj premišljeno in pogumno kampanjo.
Res bi se morale ženske marsičesa naučit tudi od vas, gospod Mertelj. Predvsem kar se tiče soočanja z vami in vami podobnimi inštruktorji življenja, pri čemer seveda nimam v mislih vaših predavanj za bodoče soproge, naukov o gospodinjstvu in praktičnega tečaja fukanja.