Na pariški umetniški sceni je Andre Cadere dobil vzdevek Romun, podobno kot so slikarja Dominica Theotokopoulosa v Toledu imenovali El Greco. Preprosto zato, ker je bil Grk in se je težko izgovarjalo njegovo ime. Poleg tega je Romun imel še en psevdonim - človek palica, ker se je večino svojega umetniškega življenja manifestiral z lesenimi "okroglimi palicami". Te so bile zložene in zmozničene v pobarvane palice, sestavljene iz valjev. Razpon palic je bil od majhnih pa vse do dvometrskih. Včasih so bile tudi večje, predvsem pa so bile različnih debelin. "Umetniške palice" so bile minimalistične skulpture in hkrati minimalistične vizualizacije, čeprav niso bile ne eno ne drugo. Bile so umetniški objekti, izdelani v izteku konceptualizma in minimalizma.

Razstave, na katere je Cadere vabil gledalce, niso bile nič drugega kot sprehajanje "okroglih palic" po pariških ulicah. "Okroglo palico" je preprosto performiral na svojih ramenih. Prenašal jo je po ulici tako, da je pri tem lovil poglede mimoidočih. Pomembno je imeti zavest o tem, da je Cadere poleg slučajnih gledalcev vabil svoje gledalce tudi z vabili. Sistematično jih je obveščal, kje bo sprehajal "okroglo palico". Na ta način ji je dodelil status ozaveščene umetnine in ne le slučajno ujetega pogleda. Čeprav sta bila zanj pomembna oba. Z "okroglimi palicami" je širil svojo fizično in duhovno prisotnost. 

Tradicija hoje, povezane z umetniškim delom, ima dolgo zgodovino. Meni je recimo predaval kot gostujoči profesor na akademiji filmar Werner Herzog. Študentom nam je scetoval, naj čimveč hodimo in pri tem mislimo na umetniške procese. Hojo je razumel v prvem koraku kot transcendenco - podobno kot grški filozofi. V drugem koraku pa kot srečevanje z ljudmi. Toda hoja, ki jo je izvajal Cadere, je imela povsem drug namen - imela je razstavno logiko. To jo je delalo posebno.

Andre Cadere je živel v Parizu emigrantsko življenje s statusom drugorazrednega, mogoče celo tretjerazrednega umetnika. Priseljenska pozicija mu je hitro izoblikovala njegovo javno držo, s svojo umetniško pozicijo je izražal institucionalni protest; izbirajo in interpretirajo namreč tisti, ki imajo oblast. Ravno institucionalno selektivno nasilje mu je izoblikovalo avtonomno in avtentično umetniško strategijo. S svojo umetnostjo je med drugim raziskoval meje zahodnega umetniškega in tržnega sistema. Svoje umetnine je prodajal na decimetre (hi, hi). 

Na začetku sedemdesetih let so se Parižani navadili na prisotnost človeka z barvno palico. Nisi bil meščan Pariza, če nisi vsaj enkrat videl Cadereja z njegovo umetnino. Palica je postala njegov priimek in ime - človek s palico. Istočasno pa je vedno bolj postajal ime in priimek - Andre Cadere.

Rojen je bil pred drugo svetovno vojno (1934) v Varšavi v romunski diplomatski družini. Že po nekaj letih se je družina zaradi diplomatskih dolžnosti preselila v Lizbono. Pred začetkom druge svetovne vojne se je dokončno vrnila v domačo Bukarešto. Po koncu vojne pa je zelo hitro padla v nemilost pri novi komunistični nomeklaturi. Več kot razumljivo je bilo, da je na umetniški akademiji socrealistična doktrina s svojo rigidnostjo pritiskala na mladega frajgajsta. Tako se je ta leta 1967 odločil emigrirati v Pariz - in to ravno v času, ko se je ta pripravljal na zadnjo utopično revolucijo. 

O minimalizmu Andreja Cadereja lahko govorimo le pogojno, o konceptualizmu pa brez zadržkov. Historični minimalizem, ki je nastajal v šestdesetih letih, večinoma ni operiral z barvami, ampak le z izrazom svoje materialnosti. Cadere pa se je manifestiral predvsem z barvami. Te so imele pri njem zelo pomembno vlogo.

Navkljub času hipijevske revolucije je bil za pariško skupnost le bizaren vzhodnoevropski ekscentrik. To je bila v tistem času posebna skupina umetnikov, ki jih je bila pariška panorama polna. Naj ponovim za Francoze neugodno dejstvo; Pariz se je v drugi polovici XX. stoletja še vedno obnašal tako, kot da je središče svetovne umetnosti, čeprav to že dolgo ni bil več. Prelom se je zgodil, ko ga je zapustil protokonceptualist Marcel Duchamp, ker ga pariška kritiška javnost v letih pred prvo svetovno vojno ni hotela ali ni zmogla razumeti. V celoti je zavrnila njegov izum "ready made". Ker Duchampove metode - vse, kar proglasim za umetniško delo, je umetniško delo! - niso znali povzeti, so začeli resno zaostajati v umetniškem razvoju. Pariz in Francozi so začeli počasi zgubljati primat središča. Ta se je preselil v New York, Duchamp pa je postal ameriški umetnik.

V letih od 1972 pa vse do njegove prerane smrti 1978 je Andre Cadere svoje "okrogle palice" razstavljal oziroma sprehajal mimo tisočih pogledov. Najprej v Parizu, kmalu zatem pa v New Yorku. Po Angliji, Nemčiji, Španiji in Italiji. Aleksander Flaker bi rekel, da je dosledno sledil nomadom lepote.

Njegova sistematično ponavljajoča oblika je utrjevala umetnikovo prisotnost. Svoje "okrogle palice" je poleg sprehajanja postavljal tudi v razstavnih prostorih, kamor je sam sebe povabil. Naj to povem še enkrat: umetnine je razstavljal v prostorih, kamor sploh ni bil povabljen. Njegove "okrogle palice" so parazitirale na razstavah takrat znamenitih, a danes že pozabljenih umetnikov. To je bila ena od njegovih inventivnih strategij razstavljanja "okroglih palic". Te so bile včasih, a redko tudi kuboidne oblike.

Ko pa so ga končno začeli vabiti na skupinske razstave, je vabila sicer sprejel, a je svojo "okroglo palico" razstavljal tako, da se je z njo sprehajal le na otvoritvi, kot bi se tudi sicer, če ne bi bil povabljen na razstavo. Dolgo časa je v kritiški skupnosti obstajala dilema, ali je njegova "okrogla palica" le performativni rekvizit, ali je umetniško delo v vsej svoji umetniški razsežnosti. Seveda je bil performativni segment njegove umetnosti izredno pomemben, a danes te dileme ni več: po njegovi smrti Caderejeve "okrogle palice" razumemo kot umetniško delo v vsej svoji celovitosti. Izkazujejo slojevitost in zahtevnost njegove umetniške biti. Performans pa je bil njegov stroj, ki ga je delal vidnega. Umetnost je stroj, ki iz nevidnega dela vidno. Nevidni emigrant je postajal vedno bolj viden.

Struktura radikalne volje: Osrednjega pomena je bilo njegovo vztrajnje v eni in isti formi, ki jo je s pomočjo matematičnih permutacij in sistematiziranih odločitev organiziral v "okroglo palico". Potrebno je imeti zavest, da je natančno sistematiziral barvna zaporedja 180 palic, kolikor jih je proizvedel v svojem življenju. Samo nekaj posameznikov je bilo posvečenih v logiko njegovega barvnega niza. Večini nam še danes ni znana. Sam sem videl nekaj skic za kodiranje barvnega niza, a brez konteksta.

Ključnega pomena je zanj to, da palica v svoji izdelavi ne vsebuje industrijske serialnosti, čeprav ima natančno barvno zapovedanost. S svojo umetnostjo je želel izpostaviti snovnost predmeta in njegovo aktivno vidnost.

Metastanje telesa Andreja Cadereja: Z njegovo smrtjo se je zgodila klasična prestavitev iz njegove telesne performativnosti v območje objektnosti. "Okrogla palica" je postala avtorjeva identiteta. Andre Cadere je proizvedel večne in trajne umetnine v obliki stoosemdeset "okroglih palic". Paradoksalno je le to, da jih danes srečujemo v galerijskih in muzejskih prostorih. Največkrat naslonjenih ob zid. Tako razstavljeno "okroglo palico" lahko vidite še nakaj dni v Mestnem muzeju Ljubljana na razstavi kustosa Tevža Logarja z naslovom Ko ste v dvomu, pojdite v muzej.