Seveda imamo tudi zagovornike večjih razlik v dohodkih, ker so te razlike pač odraz različnih sposobnosti ljudi ter tudi stimulacija in nagrada za večjo sposobnost, prizadevnost, uspešnost - kar zagotovo ni sporno. Vseeno pa ob tem zelo težko zasledimo kakšno razmišljanje, ki takšne posebno enormno visoke razlike zagovarja. Zakaj se torej v svetu (in doma) srečujemo s situacijo, da ni nikogar, ki bi trdil, da so te velike razlike upravičene in nujne, na drugi pa so iz leta v leto višje? Gre res samo za tako močan "podtalni lobi" kapitala, ki takšno politiko zagovarja in jo tudi vodi in kateremu se uradne politike ne morejo upreti (in z njim po tihem sodelujejo)?

Nedvomno takšnim trendom v svetu botruje tudi moč kapitala, ki zagovarja in uveljavlja tezo, kako je za razvoj, za nova vlaganja nujna nizka obdavčitev kapitala in visokih prejemkov, čeprav na drugi strani empirični podatki kažejo, da se v zadnjih desetletjih kljub znižanju davčnih obremenitev stopnje gospodarske rasti konstantno znižujejo. Enako velja tudi glede pritiska na plačilo dela, kjer neorganiziranost delavske strani slabi njeno pogajalsko moč in krepi obseg delitve ustvarjene vrednosti v korist kapitala.

Ti trendi so v Sloveniji sicer precej manj izraziti, seveda pa se jim tudi ne moremo izogniti tako zaradi vpetosti v svetovni trg, pa tudi zaradi opisanih značilnosti delovanja ekonomije (kapitalizma). Poglejmo torej ta del še nekoliko podrobneje. Zanima nas, kako se potem opisana delitev ustvarjene vrednosti, za katero smo ugotovili, da bistveno drugačna niti ne bi mogla biti, odraža v povečevanju razlik v premoženju ljudi.

Kako nastaja presežno premoženje

V letu 2019 so zaposleni v Sloveniji na osnovi dela dobili okoli 13 milijard evrov neto dohodkov, donosov iz premoženja slovenskih lastnikov pa bi bilo v povprečju okoli 2 milijardi. Skupaj torej 15 milijard evrov k čemur bi lahko prišteli še 4 milijarde evrov izplačanih pokojnin. Donos na kapital za razliko od plačila dela dokaj niha, zato upoštevamo dolgoletni povprečni donos (v 2019 je bil sicer višji). Pri tem je pomembno upoštevati, da gre pri donosu na kapital pretežno za povečevanje premoženja (dobički, ki se odražajo povečanje vrednosti naložb, vrednosti premoženja lastnikov), medtem ko je čistih izplačil (dividend) bistveno manj, v povprečju kaka desetina.

Navedene skupne dohodke iz dela in kapitala smo poskušali razdeliti po posameznikih. Zgornjih tisoč lastnikov premoženja ima prihodke predvsem iz naslova povečevanja tega premoženja in dividend in to je tudi skupina z najvišjimi prihodki, ki precej presegajo tudi najvišje dohodke iz dela. Nato pa sledijo osebe z najvišjimi prejemki iz naslova dela, katerim pa smo dodali tudi sorazmerni del dohodkov iz premoženja (upoštevali smo realno predpostavko, da imajo bolje plačani posamezniki tudi več naložb v podjetniškem sektorju). Te ocene so sicer res okvirne (javno dostopnih podatkov ni na voljo), a zadoščajo za namen te analize.

Na spodnji sliki so torej prikazani povprečni mesečni neto dohodki po posameznikih razdeljenih v skupine, kot izhaja iz poročila o dohodnini plus tisoč največjih lastnikov naložb (ostali so zajeti med zaposlenimi). Modri del so dohodki iz dela, rdeči pa od kapitala, kjer najvišji dohodki na sliki niti niso razvidni. Pomembna pa je prekinjena črta, ki kaže neko oceno tistega dela dohodka, ki ga ljudje namenjajo ali porabijo za tekočo potrošnjo. Prejemki nad tem zneskom pa so finančni presežki, ki jih prejemniki dohodkov namenjajo za rezerve in/ali naložbe. Pretežno so to dohodki iz kapitala, sredstva, ki niti niso izplačana, temveč ostajajo v podjetjih in predstavljajo povečano vrednost premoženja. Deloma pa seveda tudi presežni dohodki nekaj tisoč najbolje plačanih posameznikov (modri del na prekinjeno črto), ki zaslužijo več kot porabijo in viške prav tako usmerjajo v naložbe.

Kaj te številke pomenijo? V slovenskih razmerah lahko ocenimo, da mesečni dohodki nad tri, štiri, pet tisoč evrov v povprečju ostajajo nepotrošeni in se pri prejemnikih dohodkov kažejo kot presežna finančna sredstva, ki se vlagajo v razne finančne naložbe. Govorimo seveda o povprečju, kjer posamezniki lahko trošijo več, a veliko je takšnih, ki potrošijo za tekoče potrebe manj in vse to se kopiči kot finančno premoženje, finančne rezerve. Pri tem je potrebno ponovno poudariti, da pretežni del presežnih dohodkov izvira iz kapitala, ki niti ni izplačan, temveč pomeni samo povečano vrednost premoženja, naložbe posameznega podjetnika. Če nekomu vrednost desetmilijonske naložbe v letu dni poraste za milijon, to seveda ni nek priliv (razen, kar si izplača ali proda), niti evidentiran dohodek - seveda pa se je njegovo premoženje za toliko povečalo in predstavlja tudi osnovo za novo rast.

V tem, v navedenih razlikah med potrošnjo in nastajanjem finančnih presežkov, je pravzaprav ključ generiranja neenakosti. Večina prebivalstva porabi približno toliko, kot zasluži - in na dolgi rok kakšnih večjih presežkov iz svojih dohodkov ne more niti ustvariti. Seveda nekateri varčujejo za potrebe večjih nakupov, za starost, a do pomembnejših presežkov ne prihaja. Posamezniki sicer lahko zaslužijo tudi dva ali trikrat več kot drugi, a praviloma to tudi potrošijo za bolj udobno življenje. Na drugem koncu pa imamo nekaj tisoč (deset, dvajset tisoč - odvisno, kje postavimo mejo) posameznikov, ki so na pred tem opisane načine prišli do večjih obsegov premoženja. Njihovi dohodki močno presegajo njihove tekoče potrebe in generirajo novo presežno premoženje, ki bo zopet ustvarjalo dodatne (presežne) dohodke in tako naprej.

Meja so trije tisočaki netto mesečno

Dejstvo je, da se dohodki pretežnega dela prebivalstva gibljejo v okvirih med tisoč in tri tisoč evrov neto mesečno in večji del razlik med kvaliteto življenja gledano samo s finančnega vidika izvira iz teh razmerij. Seveda imamo tudi nekaj tisoč oseb, kjer so dohodki pomembneje višji, kjer se kupujejo tudi dražji avtomobili, gradijo luksuzne hiše ali jahte, a pretežni del večine dohodkov najpremožnejših izvira iz povečevanja premoženja njihovih naložb in tam tudi ostaja. Nekdo, ki se mu premoženje v podjetju na leto poveča za milijon, dva ali več, tam tudi ostaja in to je generator nove rasti premoženja in seveda tudi njegove koncentracije. Visoki dohodki, enormni za običajnega človeka, v pretežni meri predstavljajo povečevanje premoženja tega ozkega kroga ljudi, ki teh dohodkov tudi za svoj bolj ali manj razkošni stil življenja niti ne potrebujejo.

Ker večine teh najvišjih dohodkov (predvsem iz porasta vrednosti premoženja) imetniki premoženja niti ne potrebujejo za tekoče življenje, se to premoženje samo še dodatno povečuje, prinaša nove dohodke, dodatno povečuje premoženje tega kroga in neenakost med ljudmi. In proces koncentracije premoženja se z leti in desetletji samo še povečuje. Tudi z vstopanjem novih podjetnikov, ki včasih dobesedno iz nič ustvarijo ogromna premoženja.

To je proces, ki teče kljub nasprotovanju večine ljudi - lahko rečemo skoraj vseh. V liberalnejših državah še bolj drastično, deloma tudi zaradi zgodovine (dedovanja), v manj razvitih državah pa dodatno zaradi večjega izkoriščanja ljudi, spornih praks in korupcije. Kot je bilo prikazano s konkretnimi številkami, so se te razlike v premoženju močno povečale tudi v Sloveniji, čeprav verjetno skoraj najmanj med vsemi državami. 

To je torej stanje, s katerim se srečujemo danes povsod in verjetno ni odveč vprašanje - ali bi bilo lahko tudi drugače? Kakšne so možnosti za drugačno delitev ustvarjenega, za drugačna razmerja med ljudmi, kadar imamo v mislih premoženje? Nekaj razmislekov o tem bo predstavljeno v naslednjem nadaljevanju prihodnji teden ...