Takšna je pač logika otroka iz province. Na Reki sem se navduševal nad štirinajstnadstropno stolpnico. Zelo podobnen nebotičnik sem kasneje videl v Trstu. Šlo je za delo istega avtorja. Pred obema stolpnicama sem stal in štel nadstropja. Tlorisne omejitve Manhattna so izoblikovale potrebo po stolpnicah, varčevale so s prostorom, istočasno pa so bile iluzionsitične scenografije kapitalističnega uspeha. Tako je bilo tudi na Reki in v Trstu. Ekonomske aktivnosti obeh pristaniških mest so pred drugo svetovno vojno proizvedle potrebo po njih.

Obožujem New York. Pogrešam New York, čeprav ga prebivalci še vedno zapuščajo navkljub precepljenosti. Te dni so maske celo odložili. Ko sem se kot mladostnik prvič sprehajal po njegovih avenijah, sem doživljal stolpnice kot XX. stoletje samo po sebi. Staro mesto New York je preprosto duh sveta. To ni nova arhitektura mesta, to je nova arhitektura civilizacije XX. in XXI. stoletja. Verjetno bo tako tudi v XXII. in XXIII. stoletju. Res pa je, da se po vsakem kapitalskem divjanju in krizi naredi v arhitekturi odmik od  kapitalskega realizma. Prav imate: nuja spreminja mesto, ne pa idealizem. 

Današnji komentar bosta intonirali - mimo kapitala in pohlepa - utopija in arhitekturna projekcija. Sam sem usmerjen v idealistično projekcijo arhitekturnega zanosa, v geometrične umetniške strukture. Več, ko je aktivne geometrije, več je mišljenja. Mesto je predvsem koncentracija interakativno povezanih človeških možganov. 

Neplačan oglas: Berite knjige založbe Maska! Najnovejša knjiga, ki je prišla te dni v knjigarne, je Kapitalistični realizem, delo avtorja Marka Fischerja. Knjigo sta prevedli Pika Golob in Nina Hlebec. 

Urbane ambicije in globalni premiki ekonomije so najbolj vidni v vertikalizaciji mest. Evropska mesta so se pol stoletja upirala ideji stoplnic, upirala so se amerikanizaciji. Si lahko predstavljajte, da je bil ljubljanski nebotičnik v času gradnje najvišja zgradba v Evropi? Evropski metropolisi se šele zadnja desetletja selijo v višino. Menim, da bi na ravni arhitekture stolpnic morala delovati ostra arhitekturna kritika in to že v fazi načrtovanja projektov, kakor tudi po končani gradnji. Nič takšnega ne zaznavam v Evropi. Res pa je, da se pobesnele stolpnice gradijo, ko popustijo gradbeni predpisi. Njihova načrtovana lepota v resnici zaživi, ko se forme uravnotežijo s superenergično učinkovitostjo. V obeh primerih delujejo eksperimentalno, anarhično, raznorodno, ko pa se stolpnice seštejejo, delujejo skladno kot alpski vršaci. Iz logike gradnje stolpnic se lahko natančno predvidi polom kapitalistične ekonomije, pravijo teoretiki ekonomskih procesov.

Ideologija komunizma je bila že vnaprej utopična polomija, ki je proizvedla umetniška remek dela civilizacije. Širok razpon konstruktivistične arhitekture je projektiral genialne strukture. Večina ni bila nikoli zgrajena. Ravno stolpnice so tiste, ki dodeljujejo modernizmu civilizacijske formativne oblike. Tudi zato je bil zelo pomemben komunistični utopizem, ki mu ni uspelo zgraditi avtentične javne arhitekture. Oziroma je le delno uspel z urbanizmom in javnim prometom – z metrojem. Konstruktivisti pravijo: Oblika je izum, ne kult. Arhitekt ima v rokah samo eno orožje - obliko. Arhitektura je oblika umetnosti, ki se razstavlja ob prometni infrastrukturi.

Dejstvi: Ne boste verjeli, da so Sovjeti v najtežjih pogojih preživetja ohranjali arhitekturne natečaje. Ravno prek njih so lahko projektirali optimalne in idealizirane strukture. Danes že vemo, da so ravo te imele daljnosežne učinke. Na drugi strani pa komunistični komisarji niso prenašali, v razpravljanju o razvoju družbe, besede - utopija.

Konstruktivisti Ivan Ilič Leonidov, Vladimir Fjodorovič Krinski in Georgij Tikhonovič Krutkov so moja obsesija. Konstantin Stepanovič Melnikov, brata Vesin in Lazar Markovič Hidekel pa konstruktivistična klasika in hkrati moj najožji izbor občudovanja. 

Predstavil vam bom tri sovjetske konstruktivitsične strukture. Čisto vsi arhitekti so svoje napore razumeli kot revolucionarni boj proti kulturni zaostalosti. Želeli so preobrazbi ruralni svet v pozitivni total s pomočjo amerikanizacije.

Prva struktura - Vladimir Fjodorovič Krinski: (VkhUTEMAS, umetniško-tehnična šola) Hitropotezna primerjava. Iz utopizma v kapitalizem. Primerjajte med seboj projekcijo arhitekta Vladimirja Fjodoroviča Krinskega in Franka Garya. Že en sam pogled razkrije prehod iz konstruktivistično-ploskovne vizije iz leta 1919 v dekonstruktivistično logiko koncertne dvorane Walta Disneya iz leta 2003 v Los Angelesu. Krinski je s svojo formativnostjo zaznamoval vsa prihajajoča arhitekturna obdobja. Medtem, ko je oblikoval svojo prvo konstruktivistično stolpnico, je zapisal: V arhitekturi je gradbeništvo neizogibno, je mehanska osnova za kompozicijo. Konstrukcija pa pomeni gibanje sile v smeri ideje, ki je shematsko izražena s črtami.

Druga struktura - Ivan Ilič Leonidov: osredotočil se bom na njegovo arhitekturo iz leta 1927, Leninov inštitut za knjižničarstvo. Usmeril se bom na njegove oblike, izhajajoče iz planetarne mehanike. Iz vertikalne tehno-komunikacijske ter informacijske konstruktivnosti. Oblikoval je znanstveno in kuturno središče Sovjetske zveze, znanstveni kondenzator, izhajajoč iz bazičnega objekta kulture - knjige. Osrednja naloga novega središča naj bi bila tehnološka maksimalizacija, namenjena razvoju sodobnega življenja Sovjetov. Lokacija pa Leninski griči, ki naj bi omogočila gradnjo popolnoma novega znanstvenega mesta. Centralni prostor naj bi bila monumetalna knjižnica za petnajst miljonov knjig s čitalnico za 1000 obiskovalcev. V arhitekturni školjki naj bi bil avditorij za 4000 ljudi. Poleg tega pa naj bi bilo v volumnu krogle zgrajeno znanstveno gledališče za predstavitve najnovejših znanstvenih odkritij. Krogla je bila projektirana tako, kot da bo ravnokar poletela. V njej naj bi bil tudi planetarij. Sredi izčiščene arhitekture naj bi se dvigovala prazna pravokotna stolpnica. Knjižnica naj bi imela organizirano mehaniko za prehajanje knjig od shrambe do bralca. Potekala naj bi popolnoma avtomatizirano, tako po vertikali kot horizontali. V njeni strukturi je pomembna prisotnost jeklenih pletenk, ki imajo dvojno nalogo. Na eni strani vpenjajo arhitekturne elemente in z njimi dosegajo posebne vrste eleganco, na drugi strani pa so to delujoče radijske antene. Komunikacija med raziskovalnimi inštituti naj bi potekala s telefoni in radijskimi postajami. Prometno komunikacijo s središčem Moskve in z moskovskim letališčem pa je Leonidov načrtoval z aerotramvajem.

Opomin odločevalcem: Zločin je v času obstoja helikopterskega kapitala ne zgraditi NUK2!

Tretja struktura - Georgij Tihonovič Krutkov: Leteče mesto - Kozmograd (mogoče je bolj smiseln prevod Lebdeče mesto) iz leta 1928 je izjemen korak usmerjen k utopični vertikalizaciji. Je ideja-spomenik, posvečena revolucionarnemu upanju. Na predstavitevnem načrtu vidimo na črni podlagi vizualizirano arhitekturno strukturo, ki je usmerjena navzdol proti planetu. Njene bivalne enote so vpete v obroče, postavljene so v nadstropjih nad kinetizirano industrijsko cono. Kako je lebdeče mesto vpeto na planet, iz načrtov ni razvidno, niti to kako se arhitektura upira gravitaciji. V lebdeči arhitekturni vertikalizaciji gledamo ritmično rotirajoče mesto. 

Konstruktivistične projekte danes razumemo kot arhitekturo funkcionalnih izpeljav, predvem pa kot spomenike, posvečene utopiji, kulturni komisarji pa so jih razumeli kot priročnike radikalizma, ki ga je potrebno kategorično zavrniti. Konstruktivisti so z njimi želeli vzpostaviti prostore za nove obrede znanstveno urbanega sveta. Komunisti so jim očitali utopizem. Naj za konec ponovim: Oblika je izum, ne pa kult!