Zametki sodelovanja in konstruktivne argumentacije so se doslej v Sloveniji že večkrat pojavili kot komentarji na različne, ne samo moje prispevke na portalu+. Toda v zadnjem letu ali dveh se je zgodil popoln preobrat! Kot da se je klima čisto spremenila. Večinoma le še nek pesimizem, tudi cinizem in ne nazadnje prav grde žalitve, ki letijo na račun avtorjev, s katerimi se večinoma anonimni spletni komentatorji pač ne strinjajo O kakšni argumentaciji, še manj sodelovanju ne duha ne sluha.
V bistvu so bili pred petimi, šestimi leti zametki sodelovanja oziroma argumentacije tudi na portalu+, recimo komentatorji trisul, bistrum, domoljub1. Že v enem mojih prvih prispevkov na tem portalu z naslovom O korupciji, materi vseh naših sistemskih zagat, objavljenim 23. novembra 2015 (vir), kjer pravim glede sistemske korupcije, da " ... izkušnje po vsem svetu kažejo, da se korupcijo da zmanjševati tudi s preprečevanjem, to pa je predvsem z zmanjševanjem veljave in pomena takšnim aktivnostim, postopkom in metodam odločanja, ki izkustveno omogočajo ali celo vzpodbujajo korupcijo ter s povečevanjem veljave in pomena takšnim aktivnostim, ki izkustveno ne dajejo nobene prednosti korupciji!", so ravno že omenjeni komentatorji konstruktivno sodelovali.
Recimo trisul:
"Državni uslužbenec bi moral nositi odgovornost za evidentirane kršitve predpisov, ki jih je odkrila Državna revizijska komisija. Formalno bi ga lahko takoj odpustili iz krivdnih razlogov, nobena napotitev na organe pregona ni potrebna ..."
In v drugem prispevku še: "Potrebujemo spremembo miselnosti v smeri ničelne tolerance v družbi, med državljani. Na tej podlagi lahko vpeljemo ustrezne mehanizme npr. en razveljavljen razpis je javni opomin, dva razveljavljena razpisa avtomatična odpoved delovnega razmerja. Ne potrebujemo organov pregona, tožilcev, sodišč ipd. Avtomatizem zadošča. Vse kar počne javna uprava, od zapisnikov, preko osnutkov in pogodb do računov, vse se avtomatično objavi na internetu. Popolna odprava poslovne tajne in zasebnosti, ko gre za državna sredstva ..."
Ali pa bistrum:
"Slovenija je ena redkih socialističnih držav, ki ni izvedla niti ene lustracije. Ovira protikorupcijsko preventivo in ohranja kurativo - pravosodje še naprej hromo … "
Ali pa domoljub1:
"Preventivna funkcija regulatorjev (nadzornih organov) je zelo pomembna in pravnega reda ni mogoče 'proizvajati' le z represivnim delovanjem regulatorjev in nadzornih organov."
Skratka, zametki sodelovanja in konstruktivne argumentacije so bili, so se še večkrat pojavili kot komentarji na različne, ne samo moje prispevke. Toda v zadnjem letu ali dveh popoln preobrat! Kot da se je klima čisto spremenila. Večinoma le še nek pesimizem, tudi cinizem in ne nazadnje prav grde žalitve, ki jih je bil pred kratkim gost portalovo gostujoče pero deležen tudi Marjan Podobnik. O kakšni argumentaciji, še manj sodelovanju, ne duha ne sluha. Me je zamikalo, da bi povzel nabor najbolj negativnih komentarjev, a je v meni prevladala želja po pozitivnem, po povezovanju, po iskanju poti konstruktivne argumentacije in zatu tu nadaljujem.
Tudi to pot bom spet poskusil odpreti razpravo (komentiranje) na temo, po mojem enega največjih paradoksov demokracije, to je, da v veliki večini primerov, ko se nekdo dokoplje do kakšne odločevalske pozicije (vseeno v katerikoli veji oblasti!), nima nobene volje popravljati Sistema, ki je - takšen kot je - pravzaprav tudi njemu omogočil doseči določen privilegij, ki mu pritiče z doseženo pozicijo. Še najmanj v smeri predlogov za popravek Sistema k dejanskemu povečanju vpliva Aktivnih državljanov (naj stotič ponovim, to je tistih državljanov, ki imajo željo in voljo sodelovati v kakršnikoli javni kontroli ali soodločanju, ne pa ostalih več kot 90 %, ki te volje nimajo in jim za življenje v demokraciji očitno pač zadoščajo samo volitve vsake štiri leta).
Ker tega nujnega popravka Sistema ni, ni sodelovanja, še manj povezovanja Aktivnih državljanov, ki bi lahko v določenem trenutku in po določeni metodi argumentacije pripomogli k boljši rešitvi določenega akutnega javnega problema. Obstaja le delovanje državljanov v obliki povezovanja okrog voditelja ali nosilca nekega interesa ali ideologije. V tej obliki pa državljan nujno izgubi svojo identiteto, saj se ne odloča o problemu svobodno po svoji volji in prepričanju, niti ne more argumentirati, pač pa se le podredi odločitvi voditelja glede problema. Čisto vseeno ali gre za povezovanje državljana v obliko politične stranke ali v obliko kakršnekoli NVO (nevladne organizacije)!
Vedno se mora podrediti voditelju ali vodstvu!
Že omenjene žalitve na račun Marjana Podobnika so me spomnile na to, da je bil ravno on eden tistih redkih odločevalcev, ki je, naj dobesedno ponovim stavek, kot sem ga zapisal v svojem prispevku na portalu+ pred nekaj meseci (10. december 2020, vir):
"Marjan Podobnik je v funkciji podpredsednika Drnovškove vlade omogočil samostojno delovanje skupini Aktivnih državljanov, povezanih v skupino Civilna Iniciativa za Slovenijo, ki smo predvsem z različnimi oblikami argumentacije izvajali efektno kontrolo oblasti, čeprav je bil Marjan Podobnik takrat v funkciji podpredsednika vlade, del te iste oblasti!"
Naj posebej poudarim, da nismo imeli kot skupina nobenega voditelja ali vodstva, vsakdo je deloval popolnoma samostojno. In kot v Podobnikovem prispevku zapisano o ustanovitvi Gibanja Povežimo Slovenijo, v tem gibanju vidim šanso za večjo vlogo in vpliv samostojnega Aktivnega državljana. In s tem šanso za preseganje zgoraj omenjenega paradoksa demokracije. Verjamem, da bo Gibanje Povežimo Slovenijo v svoj predvolilni program zapisalo zavezo o spremembi Sistema v smeri večje vloge samostojnega Aktivnega državljana in da bo za razliko od Stranke Mira Cerarja (SMC), ki je v svoj predvolilni program spomladi 2014 sicer to zapisala, a nič v tej smeri naredila (o tem sem pisal v nekaj svojih prispevkih na portalu+), to tudi uresničilo.
Izkušnja z Marjanom Podobnikom izpred 25 let me navdaja z upanjem.