Dr. Marko Ilešič je že od leta 2004 sodnik iz Slovenije na luksemburškem Sodišču EU (SEU), torej že kar 17 let, pri čemer po pregledu spletne strani SEU (vir) zlahka ugotovimo, da je poleg madžarskega sodnika Endreja Juhasza, ki se bo to jesen upokojil, še edini sodnik, ki je tam tako dolgo, torej od vstopa naše države v EU 1. maja 2004. Vse druge države članice, tudi veliko manjše od Slovenije, na primer Malta, Ciper in baltske države, so medtem že zamenjale svoje sodnike. Zato na Sodišču EU od letošnje jeseni naprej ne bo več nobenega sodnika, ki je nastopil mandat leta 2004. Razen (verjetno) našega Marka Ilešiča. Odločitv je v rokah slovenskega zakonodajalca, ki formalno izbere kandidata za Luksemburg, katerega sicer potem čaka še neke vrste zaslišanje pred Odborom 255 v Bruslju (ime odbor dobil po 255. členu pogodbe, ki ustanavlja Sodišče EU, op. uredn.).

Skratka, če bo državni zbor potrdil* sodnika Marka Ilešiča za še četrti mandat na tem sodišču, bo Slovenija edina država članica EU, ki bo imela istega sodnika tam neprekinjeno vse od pristopa k EU (2004). Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je to evropski unikum. Z Ilešičem pa bo imela Slovenija v Luksemburgu tudi sodnika, ki bo najstarejši od vseh sodnikov, ki trenutno opravljajo to funkcijo.

Prestar za še en sodniški mandat

Ilešičeva "težava", ki pa v resnici to ni, saj je nobena izmed slovenskih institucij ni prepoznala kot takšne, je večplastna. Ne le, da Slovenija premore kar lepo število mlajših pravnikov od Ilešiča, ki so zelo uveljavljeni strokovnjaki tako doma kot v tujini in so zagotovo povsem ustrezno kvalificirani in motivirani za opravljanje sodniške funkcije na SEU. A problem je tudi to, da je gospod Ilešič že pred šestimi leti (!) izpolnil pogoje tako za slovensko kot tudi bogato evropsko penzijo. Skratka, za upokojitev.

"Marko Ilešič se je ob plači vsaj 20.000 evrov mesečno v 17 letih spremenil iz nekoč skromnega profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti v pravcatega milijonarja. Če mu uspe dobiti še en šestletni mandat, bo zaslužil novih 1,44 milijona evrov."

Zakaj se je torej sploh prijavil za nov mandat oziroma zakaj se noče upokojiti in "svojega" mesta prepustiti kateremu izmed številnih mlajših kandidatov? Na razpis za sodnika SEU se jih je namreč ob Ilešiču prijavilo kar šest. Zagotovo pa obstajajo tudi drugi, ki bi se prijavili, če Marko Ilešič v Državnem zboru slučajno ne bi bil potrjen in bi bil posledično objavljen nov razpis. Kar pa je, kot rečeno, malo verjetno, saj si je stari lisjak po naših informacijah na Šubičevi 4 že pred časom z lobiranjem zagotovil stabilno podporo.

V državah članicah EU je sicer obvezna upokojitvena starost za nacionalne sodnike 70 let. Zato države članice sodnikov po tem letu večinoma ne predlagajo za mednarodne položaje. Nemčija, na primer, nikoli ne pošlje na mednarodno sodniško funkcijo, torej tudi na SEU v Luksemburgu ne, človeka, ki je po nemških pravilih izpolnil pogoje za penzijo, ki je torej dopolnil 70 let. Zato bi bilo normalno in logično, da tudi Slovenija sledi tej doktrini in da zlasti poslanci državnega zbora vzamejo na znanje, da je Marko Ilešič s svojimi skoraj 74. leti pač prestar za še en šestletni mandat (v primeru, da ga bodo izvolili, bo ob zaključku mandata star že 80 let).

Profesorski kompleks: Ostati do konca

Zakaj se nekdo tako žene za funkcijami, se ne bodo vprašali le Ilešičevi mlajši stanovski kolegi, ampak še kdo. En del odgovora se morda skriva v notoričnem dejstvu, da se v Sloveniji stari profesorji skoraj nikjer nočejo "umakniti" ob dopolnjenih pogojih za upokojitev, da se na vse kriplje upirajo temu, da bi mesto prepustili mlajšim kolegom. Možen pa je tudi precej bolj banalen razlog - visoka sodniška plača. Ilešič se je ob plači vsaj 20.000 evrov mesečno v 17 letih spremenil iz nekoč skromnega profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti v pravcatega milijonarja. Če mu uspe dobiti še en šestletni mandat, bo zaslužil novih 1,44 milijona evrov. Ni slabo, mar ne?

Vsak sodnik SEU je lahko samo dvakrat predsednik senata petih sodnikov. Glede na to, da je bil dr. Ilešič že dvakrat predsednik navedenega senata, za to funkcijo - v primeru seveda, da bo potrjen še za četrti mandat - ne bo mogel ponovno kandidirati.

Ob tem ne spreglejmo tudi dejstva, da bi imel dr. Ilešič s svojo "evropsko pokojnino" zelo lagodno življenje ne glede na to, kje bi živel po izteku mandata, torej po 6. oktobru 2021, zagotovljeno v vsakem primeru! Kaj se torej dogaja, zakaj takšno hlastanje po že četrtem (!) mandatu? Zakaj se je dr. Ilešič leta 2020 ponovno prijavil na razpis za sodnika SEU? Morda zato, da bi ponagajal kolegici Verici Trstenjak, ki je veljala za nesporno favoritko za to mesto in ki ji je na ta način onemogočil njeno dolgoletno željo po tej funkciji? Morda se je Marko Ilešič prijavil zato, ker ga je funkcija sodnika SEU tako zasvojila, da si po vseh teh letih ne predstavlja več, da bi v življenju lahko počel še kaj drugega, kot pa bil sodnik? Spomnimo se samo angleške generalne pravobranilke na SEU, ki je želela še naprej opravljati to funkcijo, čeprav je njena država izstopila iz EU in je bila njeno delovno mesto posledično ukinjeno ... bizarno.

Kuhinja na Sodnem svetu

Ampak vrnimo se nazaj v Slovenijo: usoda novega Ilešičevega mandata je v rokah poslancev državnega zbora, ki lahko (ali pa tudi ne) prikimajo predlogu predsednika republike Boruta Pahorja, ki se je pri svoji odločitvi formalno sicer oprl na mnenje Sodnega sveta. O tem, kako odloča Sodni svet, razen insajderjev seveda ne ve nihče, zato so zelo dragoceni naši viri, ki nam zatrjujejo, si takšne "kuhinje", kakršne se dogajajo tam, ljudje niti predstavljati ne morejo ... zaradi tega moramo nekaj pozornosti nameniti tudi postopku izbire dr. Ilešiča, v katerem ga je Sodni svet razglasil za najprimernejšega izmed sedmih kandidatov, ki so se prijavili na razpis Ministrstva za pravosodje. Iz zapisnika Sodnega sveta s seje z dne 28.10.2020 izhaja, da Sodni svet v nasprotju s svojo dotedanjo prakso sploh ni imel razgovorov s kandidati in da je za mesto kandidata na Sodišču EU predlagal zgolj in samo dr. Ilešiča, čeprav je bilo med prijavljenimi kandidati še nekaj takšnih, ki so povsem kvalificirani za opravljanje te funkcije, med njimi tudi Verica Trstenjak. Toda ni bilo prav nobeno presenečenje, da si je dr. Erik Kerševan kot predsednik Sodnega sveta za svojega favorita izbral prav dr. Ilešiča, s katerim že več let gojita prisrčne prijateljske vezi, se obiskujeta in "izmenjujeta strokovna stališča in poglede", o čemer smo na portalu+ že obširno pisali (in po naši oceni ne gre le za neokusno obnašanje Kerševana v fukciji predsednik Sodnega sveta, ampak tudi za konflikt interesov in potencialno koruptivno prakso, kar pa je seveda zrelo za preiskavo KPK).

Splošno je že znano, da predsednik republike vedno prisluhne izbiri sodnega sveta, tako da ime izbranega kandidata sodnega sveta le prepošlje v Državni zbor. No, če gre tako lahko in gladko s Sodnim svetom in predsednikom republike, kjer je mogoče z gotovostjo in vnaprej napovedati rezultat izbire, pa se lahko s potrditvijo dr. Ilešiča v državnem zboru, kjer mora zbrati 46 glasov, torej absolutno večino, malce zaplete. Po eni strani ne gre spregledati dejstva, da je Vlada Republike Slovenije (torej koalicija SDS, NSi in SMC) že dala pozitivno mnenje dr. Verici Trstenjak in dr. Anžetu Erbežniku, po drugi strani pa ne gre izključiti niti tega, da bi si nekateri poslanci na mestu sodnika Sodišča EU po dolgih 17 letih mandata Marka Ilešiča vseeno želeli spremembo. Tega se "večni sodnik" verjetno tudi sam dobro zaveda, kajti ne opravlja funkcije sodnika na ameriškem Vrhovnem sodišču, ki je doživljenjska, ampak je sodnik na Sodišču EU, kjer je mandat omejen na šest let (z možnostjo ponovne izvolitve). Pri čemer je tako dr. Ilešiču kot tudi poslancem Državnega zbora jasno oziroma bi jim moralo biti jasno, da ponovna izvolitev ni neomejena in da so že trije mandati za enega sodnika zelo dolga doba.

Mandati mednarodnih sodnikov niso večni

Če bodo "predstavniki ljudstva" gospodu Ilešiču demokratično podelili še četrti mandat, bomo imeli trenutno najstarejšega sodnika na Sodišču EU. Če pa mu ga ne bodo podaljšali, pa zagotovo ne bo prav nobene katastrofe, ker bo dr. Ilešič, ko bo potrjen nov sodnik iz Slovenije, v kratkem začel uživati bogato evropsko penzijo, po naših informacijah okrog 15.000 evrov mesečno. Zato so strahovi Marka Ilešiča odveč: tudi če ne bo več sodnik, mu bo še vseeno lepo, ne glede na to, kje bo živel - v Luksemburgu (bolj verjetno) ali v Sloveniji (manj verjetno).

Zgolj v ilustracijo: po 17 letih se je tako pred leti od funkcije sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu mirno poslovil tudi dr. Boštjan M. Zupančič, na njegovo mesto je bil izvoljen dr. Marko Bošnjak, ki povsem solidno opravlja svojo funkcijo. Zato ne bi bilo prav nič narobe, če bi poslanci odločili, da je po dolgih 17 letih tudi na Sodišču EU napočil čas za spremembo. To bi bila povsem normalna poteza. Mandati na mednarodnih sodiščih pač ne trajajo v nedogled, ampak so omejeni in prav država, iz katere prihaja posamezni kandidat, je tista, katere naloga je, da poskrbi, da se njeni kandidati "obračajo". Še posebej je to zdrava poteza v tistih primerih, ko je nekdo že predolgo na določeni funkciji, se na njej že preveč "udomačil", če hočete, tako da je na mestu vprašanje, ali jo lahko sploh lahko še izvršuje nepristransko in neodvisno. Verjetno težko.

"Če bodo poslanci Ilešiča potrdili za že četrti mandat sodnika na Sodišču EU, bo to edini kandidat v zgodovini tega sodišča, ki je kar v sodniški funkciji ustvaril tveganje za nastanek korupcije."

Kot smo na portalu+ že poročali, je postal Marko Ilešič v teh 17 letih tudi prava siva eminenca izbirnih postopkov iz Slovenije na Sodišče EU, kar tudi ni dobro. Kot so v zadnjih treh letih, odkar traja izbirni postopek za slovenske kandidate za Splošne sodišče EU, obširno poročali mediji v Sloveniji, se je tam zvrstilo že kar lepo število osebnih favoritov dr. Ilešiča, od katerih jih je sicer velika večina doživela precej bridek konec. Od tega nekateri že v Sloveniji, drugi, denimo Marko Pavliha, pa pred Odborom 255 v Bruslju. V medijih pa je manj znano, da je naša Komisija za preprečevanje korupcije celo ugotovila, da je dr. Ilešič s tem, ko se je med postopkom izbire slovenskih kandidatov za Splošno sodišče kar pisno vmešal v postopek, ko je že kazalo, da bi lahko Sodni svet in predsednik republike državnemu zboru posredovala kakšne kandidate, ki dr. Ilešiču bržkone niso bili pogodu, ustvaril tveganje za nastanek korupcije. Ampak tudi ta ugotovitev očitno ni prav nič zmotila dr. Erika Kerševana, da ne bi Marka Ilešiča izmed sedmih prijavljenih kandidatov predlagal kot edinega in najprimernejšega kandidata za že četrti mandat sodnika Sodišča EU.

Slepilni manever predsednika Pahorja?

Če bodo poslanci Ilešiča potrdili za že četrti mandat sodnika na Sodišču EU, bo to edini kandidat v zgodovini tega sodišča, ki je kar v sodniški funkciji ustvaril tveganje za nastanek korupcije. Ni pa izključeno tudi, da predsednik republike Borut Pahor kot star maček v slovenski politiki že vnaprej ve, da "njegov" kandidat ne bo dobil potrebnih 46 glasov podpore. Zato je Ilešičevo njegovo kandidaturo poslal v državni zbor le zato, da odgovornost za neizbiro kandidata prevali na poslance. Na ta način se Pahor ne bo zameril niti Sodnemu svetu niti dr. Ilešiču, ampak si bo pilatovsko opral roke.

V primeru, da bodo poslanci potrdili Ilešiča, pa vseeno še ni konec te sage, saj kandidata iz Slovenije čaka še "pregled" kandidature na Odboru 255 v Bruslju. Do sedaj so vsi slovenski kandidati trdili, da bodo gladko šli skozi ta odbor, pa se je nato pri dveh zataknilo. Tudi dr. Ilešič je na predstavitvi kandidature v predsedniški palači 10. maja samozavestno dejal, da bo šel gladko čez ta odbor. A takšna samozavest je bolj kot ne blef za domačo javnost, kajti če je v Sloveniji možno prav vse, torej tudi to, da ti Sodni svet spregleda kakšne sveže, nedavne grehe, pa v Bruslju takih odpustkov ni. Tam se ne strinjajo, da lahko sodniki Sodišča EU, dokler so na funkciji, počnejo prav vse, kar si zamislijo. Zato je sedaj v prvi vrsti na poslancih državnega zbora, da zelo dobro pretehtajo kandidaturo dr. Ilešiča in da poskrbijo, da se Sloveniji v Bruslju pred Odborom 255 kmalu ne pripeti nov škandal ...

* Redna seja, na kateri naj bi glasovali o slovenskem kandidatu za Sodišče EU, je bila odpovedana, ta hip ni znano, kdaj bo kandidatura dr. Marka Ilešiča uvrščena na dnevni red državnega zbora.