Ljudje z nižjimi, srednjimi in tudi nekaj višjimi dohodki te večinoma porabijo za tekoče potrebe in kakega pomembnega presežka ne ustvarjajo. Nekdo, ki pride do večjega premoženja, pa se mu bo to (praviloma) povečevalo še z dohodki od tega premoženja in ustvarjalo vse večje razlike med ljudmi. Ker gre tu za eksponentno rast, so danes razlike bistveno večje kot nekdaj, v bodoče pa bodo še večje tako v svetu kot tudi pri nas - razen če ne pride do revolucije, spremembe svetovnega reda in vzpostavitve novih razmerij, kot smo bili priče v zgodovini, vključno z vsemi negativnimi posledicami takih dogodkov. 

Zaradi navedenega postaja koncentracija bogastva pravzaprav nekakšno pravilo in se mu izogniti ne moremo ("denar dela denar" je že zelo star pregovor). Osnovni razlog so dohodki iz kapitala, donos na vložena sredstva, ki s svojo višino zagotavljajo omenjeno eksponentno rast vrednosti premoženja (praviloma in na dolgi rok, seveda pa z vmesnimi nihanji in tudi izgubami). Da se temu ne moremo izogniti, da rast lahko samo omejimo, je bilo podrobneje predstavljeno na začetku tega pisanja. Prvič, višine donosov ni možno "administrativno" določiti, temveč je rezultat dogajanj v poslovnem okolju s konjunkturami in krizami vred, na drugi strani pa mora odražati zadostno nadomestilo lastnikom kapitala, da so pripravljeni prevzeti tveganja z vlaganji v gospodarske aktivnosti. Brez sprejemljivega (zanimivega) pričakovanja donosov nihče ne bo vlagal sredstev v tvegane naložbe, temveč bo denar raje pustil neinvestiran, tudi brez donosov.

"Nujnost" koncentracije premoženja

Vsekakor bi lahko te donose deloma omejili preko višje obdavčitve. Vemo, da so bile pred desetletji celo v Združenih državah davčne stopnje na dobičke in na izplačila dobička bistveno višje kot danes in pravzaprav so tam kljub znižanju v Trumpovem obdobju še danes višje kot v Evropi (ali kot pri nas). A tudi ob višjih davkih so bili dobički po davkih, prejeti donosi na vložena sredstva za vlagatelje še vedno zanimivi. Dolgoročna, stoletna gibanja kažejo, da je donos na kapital ob vseh nihanjih prinašal okoli 7 odstotkov letno (tudi v času visoke obdavčitve kapitala). "Na žalost" se ne moremo izogniti temu, da mora donos na vložena sredstva prinašati vsaj nekaj odstotkov, sicer vlagatelji ne bodo imeli interesa za vlaganja v gospodarski sektor, kar pa je ključno za razvoj, za rast, za nova (bolje plačana?) delovna mesta.

Seveda je ob teh splošnih principih delitve dodane vrednosti med delo in kapital veliko stranpoti, ki še dodatno krepijo dohodke iz kapitala in neupravičeno povečujejo koncentracijo bogastva. Zniževanje obdavčitve kapitalskih dohodkov in še bolj izogibanje plačila davkov na te dohodke je vsekakor en razlog, drugi pa je tudi neorganizirana delavska stran, ki je zato pod večjim pritiskom. To so področja, kjer bi deloma lahko zaustavili trende povečevanja dohodkov iz kapitala (v korist dohodkov iz dela). A ker jih ne moremo (in ne smemo) pretirano omejiti, se to potem odraža v vse večji koncentraciji premoženja.

Kaj dejansko pomenijo velika premoženja posameznikov

Ob teh dolgoročnih trendih, ki se bodo verjetno še nadaljevali in zbujali vse več nezadovoljstva, je potrebno omeniti še en vidik tega enormnega bogastva, skoncentriranega v rokah ožjega kroga ljudi. Kot rečeno je pretežni del tega presežnega bogastva "v funkciji", torej angažiran v neposrednih podjetniških naložbah ali v posojilnem financiranju gospodarskih aktivnosti (preko finančnih institucij). Če pogledamo naše razmere, imajo Slovenci (sicer ozek krog ljudi) samo v podjetjih vloženih preko 30 milijard evrov sredstev, ki sicer prinašajo zanimive dohodke, a na drugi strani tudi zagotavljajo delovna mesta (in plače) za 330.000 zaposlenih v podjetjih v slovenski lasti. In enako velja seveda tudi za ves kapital, ki je v svetu vložen v gospodarske aktivnosti.

Značilnost teh vložkov, teh lastnikov je, da ta sredstva več ali manj ostajajo v funkciji financiranja, zagotavljanja sredstev za delovanje družb. Kak manjši delež se sicer izplača, prihaja tudi do preprodaj naložb med lastniki, premoženje se deduje, a sredstva večinoma ostajajo v podjetjih, čeprav se kljub temu seveda točno ve, čigava so. Večji kot je obseg premoženja, relativno manjše so potrebe lastnikov po izplačilih (glede na vrednost premoženja). Z njegovo rastjo vse večji del tega premoženja lastnik pravzaprav niti ne potrebuje, še manj koristi in zato tudi ta sredstva ostajajo v družbah. In položaj teh enormnih vloženih sredstev na koncu niti ni kaj bistveno drugačen, kot če bi bila lastnik država (ali družba) - le da je to premoženje sicer njegovo, da so dohodki njegovi, vendar jih ne koristi (ima zadosti drugih dohodkov).

V tem dejstvu se skriva ključen razlog, zakaj je "nujno", da je to ogromno premoženje v rokah zelo ozkega kroga ljudi, ki tega premoženja praktično sploh ne uporabljajo (udobno življenje jim zagotavlja že delček donosov oziroma minimalna izplačila iz tega premoženja ali tudi kaki drugi viri). Le v tem primeru, ko lastniki premoženja sploh ne potrebujejo, namreč sredstva ostajajo v podjetjih, kar pa je nujno za njihov obstoj. 

Denimo, da vsa vložena sredstva razdelimo med zaposlene (da bi torej naredili revolucijo in razlastninili dosedanje lastnike). In da dodatno postavimo omejitev, da se izplačuje le manjši del dobička lastnikom (delavcem), ostalo pa ostaja v družbi za razvoj. Če bi ob tem zaposlenim še prepovedali razpolaganje s temi lastniškimi deleži (prodajo), potem bi dobili pravzaprav nekakšno nekdanje družbeno (socialistično) podjetje. V njem bi bili načeloma vsi zaposleni lastniki, dobivali tudi nek delež dobička sorazmerno plačam (potem niti ni več točne meje, kaj je plača, kaj delež na dobičku), a ob odhodu iz firme nekih upravičenj do teh lastniških deležev ne bi imeli, dobili pa bi jih novi zaposleni z vstopom v podjetje. To je najbrž pot (nazaj), po kateri ne moremo.

Če pa bi zaposleni ali kdorkoli drug dobil tudi lastniška upravičenja do deležev (kot jih imajo trenutni močni lastniki), pa bi te deleže ob prvi večji potrebi želeli prodati. Večina ljudi, ki živi od dohodkov od tekočega dela, bi slej ko prej morebitne rezerve, finančne naložbe unovčila ne glede na dosežene cene. Imamo izkušnje, ko je večina državljanov Slovenije podarjene naložbe v podjetjih postopno odprodala. Nekateri za minimalne zneske, drugi so tudi dobro zaslužili, a večina (skoraj 90 %) jih je najkasneje v desetih, petnajstih letih unovčila. Dejstvo je, da je dolgoročni lastnik, da je oseba, ki pušča svoje premoženje v podjetju, lahko le neposredni podjetnik, ali pa nekdo, ki tega premoženja praktično ne rabi, ne koristi. Torej tisti, ki ima presežno premoženje in spremlja njegovo rast. Običajni državljani pa se slej ko prej srečajo s situacijo, ki jih "prisili", da svoje naložbe prodajo. In tu zopet nastopijo tisti s finančnimi presežki in po ugodnih cenah vstopijo v lastništvo, s časom premoženje povečajo in trend koncentracije bogastva se ponovno nadaljuje po utečeni (opisani) poti.

Razlike v finančnem položaju ljudi v največji meri izhajajo iz osnovnih dohodkov, iz razlike med prejemkom v višini tisoč ali tri, pet tisoč evrov mesečno (za naše razmere), občasno še kakšni večji enkratni izdatki, vse ostalo večje finančno premoženje pa imetniki niti ne koristijo, velikokrat jih celo obremenjuje. Seveda je njihovo, lahko ga kadarkoli unovčijo, tudi potrošijo -  a večinoma ostaja (in mora ostati) vloženo v podjetniški sektor in se tam plemeniti. Predvsem pa kot celota ne gre v razdelitev in potrošnjo (niti ne sme).

Zakaj država ni (bila) najboljša lastnica

Seveda se vsi zgražamo, ko se premoženje najbogatejšega državljana sveta v letu dni poveča za 10 milijard evrov (ali uspešnega slovenskega podjetnika za 5 milijonov evrov). In hitro lahko preračunamo, koliko ljudi bi s tem rešili lakote. A to je povečana vrednost naložbe v eno ali drugo podjetje, ki tam tudi ostaja. Sicer lahko eno ali drugo naložbo ali povečanje naložbe tudi prodamo in denar namenimo za dobrodelnost ali drugačno reševanje nakopičenih problemov. Ne moremo pa unovčiti vsega premoženja, vloženega v gospodarske dejavnosti, ali ga razdeliti in potrošiti. Na žalost mora ostati v rokah ljudi, ki ga ne rabijo (uporabljajo), ali pa (kot alternativa) v rokah države - a za slednje vemo, da se v zgodovini ni izkazalo kot najbolj učinkovito za blagostanje ljudi.

Zapisano seveda lahko razumemo kot zagovor razlik in povečevanja neenakosti. To vsekakor ni namen, ker izpostavljam možnosti ter tudi izvedljive ukrepe, s katerimi bi takšne trende omilili. Vseeno pa se je potrebno zavedati, kaj je razlog za takšno povečevanje koncentracije bogastva in čemu se preprosto ne moremo izogniti. Pa tudi, da večina neenakosti izhaja iz razlik v osnovnih dohodkih ljudi, ogromna premoženja, ki jih ima ozek krog posameznikov pa niti niso uporabljena za kako izboljševanje življenjskega standarda ljudi, temveč so kot vložek angažirana v podjetniškem sektorju. Načeloma nimajo bistveno drugačnega statusa, kot če bi bil ta denar tudi  državen, od vseh. In predvsem - vanj ne smemo preveč posegati ali ga potrošiti (kot celoto).

Iz izračuna neenakosti bi torej lahko za določene analize ta premoženja tudi izločili in pogledali, kaj je sploh tisto, kar res določa različen finančni položaj posameznika, in kolikšne so te dejanske razlike, ki vplivajo na kvaliteto življenja (upoštevaje samo finančni vidik).

Možne poti za omilitev razlik 

Čeprav v tekstu pojasnjujem, zakaj so te enormne razlike v bogastvu ljudi pričakovane in zakaj se bodo še krepile, pa seveda to ne pomeni, da ne bi mogle biti nižje, sprejemljivejše kljub opisanim principom delitve in nujnosti vlaganj nazaj v proizvodnjo. Poti sta predvsem dve:

- progresivno obdavčevanje in 

- zakonska obveza minimalnega plačila (plače), rasti plač vsaj v višini rasti dodane vrednosti ob istočasnem izvajanju socialnih politik za odpravo revščine. 

To velja tako za svetovne razmere kot za ukrepe pri nas. To dvoje bi omenjene razlike spravilo v bolj sprejemljive okvire. Pri progresivni obdavčitvi imamo v Sloveniji kar ustrezne politike, pravzaprav bi se lahko celo strinjali z določenimi popravki pri obdavčitvi dela (socialna kapica), kjer s progresivnostjo res izstopamo. Bi pa mogoče morali vzporedno razmišljati v drugi smeri, kjer kakega predloga (zaenkrat) ni. Na eni strani imamo namreč kar 200 % obdavčitev mejnih prejemkov iz dela, na drugi strani pa je lahko dohodek iz kapitala praktično skoraj brez obdavčitve. Visoke davčne olajšave namreč omogočajo dokaj nizko efektivno plačevanja davka na dobiček (precej nižji kot v ZDA), po 20 letih pa je tudi vsak zaslužek iz kapitala neobdavčen.

Imamo seveda davčne oaze (in tudi čisto "resne" države - Ciper, Nizozemska ...), ki to omogočajo tudi na krajši rok, a vredno bi bilo razmišljati, da te ogromne razlike v obdavčevanju različnih dohodkov vseeno nekoliko zbližamo. Če znižujemo najvišjo obdavčitev dela, bi mogoče vzporedno vzpostavili tudi najnižjo obdavčitev iz kapitala (postavili "kapico" na spodnji strani)? Na žalost kake večje pripravljenosti za takšne poteze ni ne v Sloveniji in še manj v svetu. To seveda močno prispeva k povečevanju neenakosti tudi v delu, kjer bi jo bilo možno zmanjšati.

Drug ukrep pa je minimalna plača ter minimalni dohodek za vsakogar (UTD), ki bi prav tako v veliki meri omejil najbolj drastične razlike v neenakosti. Tudi na tem področju smo v Sloveniji naredili veliko, kar nas tudi uvršča v sam svetovni vrh. Vseeno pa nas še vedno presenečajo podatki o razširjenosti revščine, kar kaže predvsem na ne zadosti usmerjeno socialno politiko (denar ne bi smel biti problem). Ob rešitvi teh odstopanj bi bila tudi obremenjenost z neenakostjo oziroma z visokimi premoženji ozkega kroga ljudi manj sporna (posebno če upoštevamo opisana dejstva glede tega).