Ponovno se razplamteva polemika, za katero smo poučeni predvidevali, da je pokopana, da ne bo burila duhov, odvračala pozornosti od problemov. Namesto ubadanja z zakritimi nevarnostmi EU integracij, z domačo in tujo globoko državo, z odnosi med nacionalnim in globalnim itd. - mrtvemu volku merimo rep. Ukvarjamo se z vpivi na slovensko kulturo in politiko nečesa, kar ne obstaja nikjer več, razen pri nas.

Srbi so Jugoslaviji že zdavnaj pomahali v slovo, želijo jo čimprej pozabiti, saj jih je stala stoletja razvoja vrženega stran. Na Hrvaškem je vsaka omemba Jugoslavije bila in ostala nevarna za življenje. Balkanski muslimani se v velikih korakih reintegrirajo v islamski svet, Albanci z vsemi možnimi tehnikami drvijo nasproti Veliki Albaniji. Le v Severni Makedoniji je še nekaj omemb in periferne institucionalne nostalgije. Pankrta, ki se nam je rodil nehote, na škodo vseh, so pokopali vsepovsod - razen pri nas. Le še pri nas potekajo polemike, ali so razpršeni delci iracionalne nostalgije nevarnost državnemu, narodovemu obstoju. Tudi v preostankih Jugoslavije sta njena ideja in produkti živi, obstoječi, vtkani v vsakdanje, nikjer pa v obsegu ter na način kakor pri nas. 

II.

Slovenci so se kot narod ustanovili iz treh skupin plemenskih zvez pred ne več kot štirimi stoletji. Štajerci in Korošci, ki so prispeli z območja Trakije, Lukani, ki so prispeli ob reki Savi iz osrednje Bosne ter Istrani in Veneti, ki so prispeli ob Jadranskem morju, so s Trubarjem oblikovali skupno lingvistično zasnovo, da so se lahko med seboj sploh sporazumevali. Ko so nazadnje oblikovali skupen besedni fundament, podoben pristnemu hrvaškemu, so se strnili okoli Dežele Kranjske (Kreina kot Krajina – obrobno območje), s čimer so oblikovali nastanku naroda nujna izhodišča.

V zapisanem zgodovinskem zaporedju seveda ni bilo pogojev za sprotno oblikovanje samostojne države. Slovenski narod se je oblikoval pod germansko, romansko in ogrsko nadoblastjo, pa so slovenske dežele obstale najprej v okviru Avstro-Ogrske, zatem Jugoslavije, po oblikovanju samostojne države pa v sklopu Evropske unije. Če Avstro-Ogrska in Jugoslavija nista predstavljali željenega, pa je EU posledica samodejne izbire; prvič bomo odgovornost za morebitno napako nosili sami!

III.

Avstro-Ogrska in Jugoslavija nista bili niti idealni niti zgrešeni. Obe sta imeli zgodovinske razloge za obstoj, lastne logične utemeljitve. Če bi bili povsem zgrešeni – ne bi nastali; če bi bili povsem brezhibni – ne bi prenehali. V naravi človeka in s tem tudi vseh oblik ljudskih združevanj je hibnost; kar je v povezavi s človekom, ni nikdar popolno, pa je podvrženo nenehnim spreminjanjem. 

V Avstro-Ogrski je kaj kmalu nastala nebrzdana težnja po panslavizmu, oblikovana v Pragi, razširjena kot ogenj po slovanskih deželah. Ne glede na tehnološko naprednost germansko-ogrskega okvirja so se Slovani v njej počutili dovolj slabo, da so težili k osvoboditvi, zapustitvi tvorbe. Smešni so poskusi dela zgodovinarjev z desnice dokazati, da si slovenski narod ni želel stran. Še kako si je želel; morda bi bilo bolje, če si ne bi, vendar si je. Smešni so poskusi dela zgodovinarjev z levice dokazati, da si slovenski narod ni želel stran iz Jugoslavije, da so nas zavedli, zmanipulirali in podobno. Če si ne bi želeli ven, bi bili še vedno v njej. Enako tako je smešno zatrjevati, da bo EU skupaj z njenimi cilji in merili večna; na koncu bo EU še ena izmed preseženih oblik človeškega združevanja, zavržena kot pred njo Avstro-Ogrska in Jugoslavija. Kakor smo Slovenci hoteno bivali v obeh in iz obeh hoteno izstopili - se bo zgodilo tudi s bivanjem v EU. 

Tako kot so elementi pred-avstroogrskega obstajali in trajali v Avstro-Ogrski, so trajali elementi avstro-ogrskega v Jugoslaviji; enako je sedaj, ko elementi jugoslovanskega trajajo v EU. Tudi ko Slovenci ne bomo več v EU, bodo še desetletja trajali elementi EU v tistem, kar pač tedaj bo. Na ta način se oblikuje narodov spomin, homogeno jedro. Iz vsega, kar je bilo. Tudi če je bilo ekstremno slabo – je pač bilo. In je del nas.  Tisti torej, ki za Slovenijo v EU prepoznavajo elemente Jugoslavije kot škodljive, sodobnosti nevarne, so verniki zgrešenih teorij. Iz naroda ni možno hipoma odstraniti navlake preteklega. Odstrani jih narod sam, postopoma, skozi čas. Tega se ne zavedajo tisti, ki v ostankih rabe "jugoslovanščine" zaznavajo ciljano nevarnost, diverzijo proti samostojnosti, kot tudi ne tisti, ki v pred-jugoslovansko slovenskem zaznavajo duh reakcionarnega. Ne eni ne drugi se ne zavedajo dejstva živosti jezika in zgodovine.

IV.

Določen pisatelj, ki črpa snov iz fužinščine - kolorita jugoslovanščine v slovenskem jeziku, se ne zaveda, da diskreditacije na njegov naslov ne predstavljajo rasizma, zadrtosti. So preprosto okvir teženj, da se iz države Slovenije odstranijo elementi predhodne državnosti, v kateri desni nacionalni pol zaznava realno nevarnost zdajšnji prozahodnoevropski naravnanosti. Imajo tudi svoj prav. Kolikor so poskusi zadrževanja elementov Jugoslavije ciljani, podprti z mehanizmi (globoke) države – so napredku, gibanju Slovenije v smer katolicizma, evrodesnice škodljivi. Kolikor so v sistem zažrti podporniki destrukcije Slovenije, kakršna se je oblikovala na podlagi referendumske volje leta 1990, gre za protidržavne, ogrožajoče prvine.

Diverzija skozi rabo besednih zvez, namenjena prebujanju nostalgije, kruši opredelitev k temu, za kar se je narod bil odločil ter prevzel težo odločitve. Privrženci zahodnoevropskih vrednosti z opozarjanjem na manipulacijo, na podtikanje skozi nezavedno branijo zdrav narodov fundus. Daleč od tega, da je bila referendumska volja leta 1990 plebiscitarna v smislu negacije jugoslovanskega. Slovenski narod je jasno zahteval odhod v pro-zahodno, nejugoslovansko. Tako tedaj – tako sedaj. Je pa tudi res, da številni, ki so se za samostojno Slovenijo borili tudi s puško v roki, ne predstavljajo in niso nikdar predstavljali borcev proti Jugoslaviji. Zavedali so se, da jo je pač potrebno zapustiti iz racionalnih razlogov, ne da bi hoteli iz sebe izbrisati, odstraniti spomine. So redni pohodniki različnih izletov po ozemlju nekdanje SFRJ, porabniki kulture postjugoslovanskega, kjerkoli se v bivših državah pojavi. Še vedno jo imajo radi, kot so jo imeli srčno radi nekoč. S izgonom iz Republike Slovenije se ji niso odpovedali; ostala je del njihovih osebnih preferenc, del osebnostne nostalgije, ki jo bodo nosili v sebi, dokler živijo.

Znani slovenski športnik je pred desetletjem v Beogradu izjavil, da njega tam ne bo nihče razglasil za tujca! Beograd je ostal njegov enako kot kateregakoli tam živečega Srba. In ta vrli Slovenec ni nikakršen izdajalec prozahodne usmeritve ali odrojenec; kar čuti on, čuti veliko Slovencev. Tudi avtor tega prispevka nosim v sebi nekdanjo državo kot jedro čustvenega diskurza; zavedajoč se, da bi bilo bolje, če ne bi nikoli nastala. In za to mi niso potrebna literarna, človeška skropucala Gorana Vojnovića.

Določen kulturnik, ki izhaja iz pristne slovenščine, se ne zaveda, da je boj proti usedlinam Jugoslavije, kot jo doživlja on, avtističen. Kaj naj s Sergejem Mašero, Rudolfom Majstrom, Ido Kravanjo, Vukom Rupnikom, Stevom Žigonom, Bojanom Pečarjem, družino Ribnikar? Kako jih izgnati iz slovenskega naroda brez škode za narod sam? Komu so potrebni, razen nam? Srbi so jih izgnali, jim odstranili spomenike, jih vrgli iz šolskih programov; spominjajo jih na nas. Po obrazcu Denisa Poniža. Tako kot si Poniž prizadeva izbrisati njih iz nas, si oni prizadevajo izbrisati Poniža stran. Po načelu nesorazmerja med donosom in vložki. Tudi oni čistijo jezik jugoslavizmov, kroatizmov, po enakem zaporedju kot mi. Njihov je Peter Handke, Ivan Cankar ne več.

Kot da je to stvar izbire in volje, kot da jezik in zgodovina nimata sebi lastnih tokov, neodvisnih od subjektivitet ljudi?! Kakor da je mogočle odstraniti Fužine iz Ljubljane ali ločiti Mašero od Spasića?! Ali pozabiti, da se je Rudolf Maister boril s Srbi za severno mejo, ne pa z Nemci proti Srbom za južno. Verjetno bi bilo bolje, bolj naravno, če bi se že tedaj boril z Nemci proti Srbom in ne obratno, vendar zgodovine ni mogoče spremeniti za nazaj. Borili smo se skupaj, z ramo ob rami; takoje pač bilo. Po Aristotelu: "Resnično je le tisto, kar se je zgodilo." Nič se (nam) ne dogaja po naključju. Bili so močni razlogi. Močnejši od tistih, ki se niso zgodili! Enako močni, kot so močni sedanji nasprotni razlogi. Vse pač ob svojem času.

V.

Zgodovino je torej potrebno prepustiti zgodovini, sedanjost je treba prežeti z bojem za prihodnje. Ne gre se boriti v času nazaj! Resda je William Faulkner zapisal, da preteklost ne umre, celo ne mine. Imel pa je v mislih obliko preteklosti, ki traja v sedanjosti, ki povezuje ljudi in narode same s seboj, četudi v premreženosti z "drugimi", ki jih več ne želimo. A smo vse to – mi. Brez preteklosti pač ni nikogar. Celo sodobne računalniške generacije imajo določeno stopnjo prežetosti z nastalim izven in pred njimi. Drevo brez korenin ni drevo; človek brez korenin ni človek. Je sorošovec. Del slovenske narodove biti so tudi verbalna jugoslovanska izročila. Nas povezujejo tudi same s seboj. Državi Sloveniji ne škodijo – volja naroda je usmerjena v zahodnoevropsko izročilo. Denis Poniž naj prične verjeti slovenskemu narodu. Vsi skupaj bomo pa poskrbeli, da se fužinščina ne zlorabi v protidržavne soroševske namene. 

Ko bo nastopil čas za nove resničnosti, ko naših generacij ne bo, bodo morda zanamci ponovili nekdanje poti. Kolikor jim bodo potrebne. Če bo neka nova Jugoslavija nekoč znova v interesu resničnosti – bo pač nastala. Neodvisno od naših poskusov, ki naj umrejo z nami.