V eni od svojih knjig sem julija 2014 zapisal: "Na Bližnjem vzhodu spet gledamo kdove katero reprizo znane predstave. Veliko ubitih, malo novega, ko orožje utihne. Po nedavno propadlih mirovnih pogovorih (z ameriškim posredovanjem) je spet sledila provokacija in potem reakcija in tako dalje v začaranem krogu. Izrael kot običajno odgovarja nesorazmerno ostro, kar mu seveda omogoča njegova več kot superiorna oborožitev, in skuša Hamasu v Gazi odčitati še eno lekcijo, če ga že ne dokončno poraziti. Ta seveda dobro ve, da bodo izraelske akcije povzročile hudo razdejanje in številne žrtve. Vendar trmasto vztraja pri vse prej kot učinkovitemu raketiranju Izraela, računajoč na simpatije v svetu. Dokazati skuša, da je edini, ki se je sposoben vojaško kosati z Izraelci in v tem smislu nepogrešljiv v boju za palestinske pravice in nepremagljiv. Za stotine, če ne že tisoče Palestincev, ki bodo tokrat izgubili življenje, za desettisoče, ki bodo izgubili streho nad glavo, je to vse prej kot odgovorna politika. Tudi zmaga, če je o njej sploh mogoče govoriti, bo presneto Pirova. Predsednik Obama je (kot po navadi) potrdil močno podporo pravici Izraela, da se brani, in istočasno izrazil zaskrbljenost glede nadaljnje eskalacije in izgube še več nedolžnih življenj. Američani skušajo pri tem prej z manj kot več uspeha posredovati pri doseganju premirja. Pred tedni propadla mirovna pogajanja so jasno pokazala, koliko vpliva (n)imajo pri sprtih straneh. Kar je mogoče nekoliko drugače, je odsotnost obsodbe izraelske čezmerne uporabe sile s strani posameznih arabskih držav. Kaže, da gre tudi njim Hamas nekoliko na živce ali pa so enostavno prezaposlene same s seboj oziroma drugimi perečimi vprašanji v soseščini. Bo pa kot po navadi EU financirala obnovitev palestinske infrastrukture, ki jo je v napadih razdejala izraelska vojska."

Tako rekoč identično besedilo bi lahko uporabil za opis dogajanja med Izraelci in Palestinci v minulih tednih. V teh sedmih letih se ni nič spremenilo (če že, pa na slabše). V Izraelu so še naprej v ospredju politične sile, ki nadaljujejo s politiko (v nasprotju z mednarodnim pravom) naseljevanja okupiranega zahodnega brega reke Jordan in kršenja človekovih pravic Palestincev ne samo na okupiranem ozemlju, ampak tudi lastnih državljanov palestinskega rodu. Ti, ki postajajo drugorazredni državljani, predstavljajo že eno petino prebivalstva izraelske države. Za rešitev matere konfliktov na Bližnjem vzhodu, kot so arabski - izraelski konflikt imenovali še pred leti, v obliki dveh držav, v Izraelu očitno menijo, da je stvar preteklosti in očitno prisegajo le na eno.

Sami Palestinci, katerih enotnost za dosego lastne države je še kako pomembna, so na drugi strani še bolj razdeljeni kot v preteklosti. Nasprotja med Fatahom in Hamasom se namreč poglabljajo. Palestinci imajo vse prej kot srečo s svojimi voditelji. Skorumpirano in avtokratsko vodstvo Palestinske osvobodilne organizacije (PLO, Fatah je njen najbolj pomemben del), s predsednikom Abbasom na čelu, v katerega rokah je avtonomna oblast na zahodnem bregu Jordana, že od leta 2006 ne pristaja na volitve. Hamas, ki je na drugi strani ob pomoči Irana na oblasti v pasu Gaze, je za tamkajšnje prebivalstvo prava katastrofa. Kot teroristična organizacija (tudi za EU, ne pa za vse pri nas) še naprej ne priznava pravice Izraela do obstoja in sanjari, kako bo potisnil Izraelce v Sredozemsko morje. V svojih prizadevanjih, da zavlada vsem Palestincem, neusmiljeno populistično vodstvo Hamasa ne izbira sredstev. V boju za oblast vseskozi dokazuje, da so jim življenja lastnih rojakov ravno toliko sveta kot življenja Izraelcev. Zateka se k živemu ščitu. Pridno izdeluje rakete in jih rutinsko skladišči v šolah, bolnišnicah in stanovanjskih stavbah. Čeprav ve, da v kolikor vrši napade na izraelsko prebivalstvo iz civilnih objektov, ti postanejo legitimna tarča, pri tem nima pomislekov.

Solidarnost drugih arabskih držav s Palestinci se tudi zaradi njihove neenotnosti in nejasnih stališč do Izraela in pogajanj z njimi vseskozi zmanjšuje. Nekatere so z Izraelom ob izdatni spodbudi Trumpove administracije že v celoti normalizirale odnose. K temu je pripomogel tudi skupni sovražnik – Iran. Palestinci so tako vse bolj osamljeni. ZDA so v tem času Izraelu skoraj brezpogojno stale ob strani in mu nudile tudi izdatno materialno pomoč. Predsednik Trump je pri tem šel še korak dlje in v Jeruzalem preselil ameriško veleposlaništvo. Njegov vzhodni del naj bi bil prestolnica palestinske države. Skratka napetost od leta 2014 je rasla in rešitev konflikta v obliki dveh držav vseskozi odmikala. Zmerneži so ostali v senci tako na eni kot drugi strani. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo zaradi takšnega ali drugačnega konkretnega dejanja ene ali druge strani preskočila iskra. 

To pot naj bi kapljo čez rob predstavljalo izraelsko omejevanje dostopa Palestincem do muslimanskih svetih krajev v Jeruzalemu in grozeč izgon Palestincev iz njihovih domovanj v eni od jeruzalemskih vzhodnih četrti. Stvar je seveda vse prej kot enostavna in črno bela. Trenutno je po več kot desetdnevnih spopadih zavladalo premirje. Kot običajno, sta tudi po tem zadnjem oboroženem spopadu tako Hamas kot Izrael razglasila zmago, čeprav nista dosegla, rešila nič. Le nekaj več kot 200 ljudi je izgubilo življenje in nastala je velika materialna škoda. S kakšnim pretiranim spoštovanjem mednarodnega humanitarnega prava se ne more pohvaliti ne ena ne druga stran. Hamas ga je pravzaprav kršil tako v odnosu do judovskega kot lastnega civilnega prebivalstva. Kritike je bil deležen predvsem Izrael zaradi nesorazmernega odgovora na Hamasovo raketiranje, ne toliko na podlagi presoje razmerja med doseganjem konkretnega vojaškega cilja in kolateralne škode, ampak po logiki, da je pač v spopadu močnejši. Je pa ta zadnja epizoda postregla z določeno novostjo – nemiri v izraelskih mestih, v katerih so sodelovali Palestinci in ortodoksni Judje. Konflikt se torej seli v sam Izrael in iz etničnega prerašča tudi v verski konflikt. Nezadovoljni izraelski prebivalci palestinskega rodu za varnost Izraela vsekakor predstavljajo največjo nevarnost, vprašanje pa je, kdaj bodo Izraelci to spoznali.

Da bo premirje preraslo v kaj trajnega in da bi se izognili še eni tragični reprizi že tolikokrat videnega, pa bo očitno treba storiti nekaj več. Palestinci imajo pravico do samoodločbe. Slovenci bi morali glede tega imeti razumevanje. Enako velja tudi za razumevanje pravice Izraela do obstaja, obrambe in miru. Z načelnim odgovorom, kako priti do tega in s tem do miru v tem delu Bližnjega vzhoda, je že pred več kot sedemdesetimi leti postregla OZN v obliki rešitve oblikovanja dveh držav. Sprva so ji nasprotovali predvsem Palestinci in drugi Arabci in se podali v več vojn z Izraelci. Te so se jim vse prej kot obrestovale. Danes vidimo, da ji nasprotujejo predvsem v samem Izraelu. Ta se čuti superiornega. Vendar tudi tu se postavlja vprašanje, ali se mu bo to na koncu obrestovalo. Vprašanje je, kakšna bi bila država, ki bi se raztezala od reke Jordan na vzhodu in do obale Sredozemlja na zahodu in kakšno bi bilo življenje v njej.

Izrael se ima danes za judovsko in demokratično državo. V državi v omenjenih mejah bi palestinsko, arabsko prebivalstvo razmeroma hitro po številčnosti prehitelo judovsko. Postavlja se vprašanje, ali bi bila tudi ta država še judovska in demokratična. Če bi ostala demokratična, najbrž nebi bila judovska, ampak vsaj judovsko-palestinska. Če bi ostala judovska, pa bi to za palestinsko prebivalstvo pomenilo življenje v nekakšnem apartheidu. Se pravi Izrael ne bi bil demokratična država oziroma bi v njem veljali drugi standardi kot v preostalem svetu. Povedano bolj naravnost, šlo bi za zločin zoper človečnost. Kar bi bil seveda absurd z ozirom na to, kaj so sami Judje doživeli med drugo svetovno vojno s strani nacistov.

Izraelci in Palestinci imajo torej probleme ne le eni z drugimi in obratno, ampak tudi sami s seboj. Še naprej pričakovati, da bo te probleme namesto njih rešil ali jih k rešitvi s korenčkom in palico silil tretji, je najbrž iluzorno. EU lahko poda kakšen apel k zadržanosti obeh strani in v prid rešitve v obliki dveh držav (kar v državah članicah in tudi v Slovenji uživa široko podporo), za kaj več konkretnega pa nima ne volje ne sposobnosti. Tudi od ZDA, ki imajo sicer določen problem s nepristranskostjo v sporu, je danes težko pričakovati kaj več. Administracija predsednika Bidena, ki je sicer omilila nekatera ameriška stališča iz Trumpovih časov in obnovila finančno pomoč Palestincem in ki ji je rešitev v obliki dveh držav blizu, je preveč okupirana z notranjimi problemi in Kitajsko. Tudi spomin na neuspešno posredovanje Obamove administracije je še živ. Takratni ameriški zunanji minister Kerry je ob tem izjavil, da konje lahko privedeš do vodnjaka, ne moreš jih pa prisiliti, da pijejo.

Skratka možnosti mednarodne skupnosti za kakšno večjo novo mirovno pobudo in končno rešitev tragedije na Bližnjem vzhodu so omejene. Spor lahko v določeni meri blaži, ne more pa ga rešiti. Tega je pravzaprav nemogoče rešiti, če tisti, ki se jih neposredno tiče, za kaj takega niso pripravljeni. Volje za pogajanja v tem trenutku med njimi vsekakor ni. Čas je, da Izraelci in Palestinci najprej izprašajo sami sebe in ugotovijo, da želijo živeti v obojestranskem miru. Potem pa se usedejo za pogajalsko mizo in se dogovorijo o podrobnostih omenjene rešitve, za katero se zdi, da lahko edina vsem prinese dolgoročno mirnejše življenje.

Upajmo, da bodo do tega spoznanja pretekli čim manj omenjenih krogov.