V Avstriji rojeni avtokrat Adolf Hitler se je lotil svojih vojnih pohodov, ne da bi poprej nemškemu narodu pripravil trdno podlago za totalno vojno. Hitlerjeva zavrnitev leta 1939, da bi vse vire tretjega rajha namenil za vojaška sredstva, je bil ključni razlog za končni poraz nacistov. Hitlerjev režim je napravil premike za ukrepe v politiki totalne vojne šele v začetku leta 1943, po katastrofi pred Stalingradom - in vsaj dve leti prepozno. Hitler je namreč ignoriral teorije svojega diktatorskega predhodnika generala Ericha Ludendorffa, ki je bil vojaški poveljnik nemškega imperija od avgusta 1916 do oktobra 1918, in sredi dvajsetih let Hitlerjev politični zaveznik. Ludendorffov biograf in zgodovinar, podpolkovnik Donald J. Goodspeed, je ugotovil, da je bil ta general "izjemen vojaški talent". (1) Ludendorff je bil od začetka 20. stoletja prepričan zagovornik totalne vojne. Verjel je, da mora biti skupno premoženje države – vključno z vsakim sposobnim moškim, žensko in mladostnikom – usmerjeno v vojne namene, bodisi na bojišču ali v oboroževalni industriji, mir pa je samo medigra med spopadi. Po Ludendorffu "totalna država in totalna mobilizacija ustvarita bistvene predpogoje za izbojevanje uspešne vojne". (2) 

Leta 1935 se je 70-letni Ludendorff ponovno pojavil v nemški nacionalni zavesti, ko je končal svojo knjigo in življenjsko delo z naslovom Der totale Krieg (Totalna vojna). V njej vztraja, da je "vojna najvišji izraz narodne volje do življenja, zato mora politika služiti vojni". Hitler je sicer prebral Ludendorffovo knjigo, toda avtorjevih prepričanj o totalni vojni nemški generalštab ni sprejel. Ludendorffova stališča so se zdela preveč brezobzirna in skrajna. (3) Njegove doktrine o vodenju konflikta so brez dvoma bile take, vendar pa so vse napadalne vojne brezobzirne in skrajne. Do sredine tridesetih let se je Ludendorff že zdavnaj razšel s Hitlerjem. General je kritiziral naciste v pamfletih, ki jih je pisal doma na Bavarskem v majhnem časopisu, ki ga je ustanovil; njegovi napadi so bili deloma tudi posledica mnenja, da je Hitler preveč popustljiv do vpliva rimskokatoliške cerkve v Nemčiji. (4)

Erich Ludendorff, oče koncepta totalne vojne, ki je bila celo za Hitlerja dolgo preveč radikalna.

Ludendorff je bil tudi edini človek v Reichu, ki je smel nekaznovano kritizirati naciste. Ko je analiziral Ludendorffova stališča o totalni vojni, je dr. Jan Willem Honig, višji predavatelj vojnih študij na Kraljevem kolidžu v Londonu, poudaril, da "Ludendorffov koncept totalne vojne kaže, kako dobro je ponotranjil premik v politični utemeljitvi vojne in posledični potrebi po sredstvih in metodah za njeno spremembo". (5) 

Hitlerjev dvorni arhitekt

Ludendorffovo zagovarjanje največje državne produktivnosti za vojskovanje je v bistvu podpiral Albert Speer, tako imenovani "dobri nacist" in eden manj zloglasnih Hitlerjevih ljudi na najvišjih položajih. Speer je bil prvotno arhitekt po poklicu, toda 8. februarja 1942 je po Hitlerjevi odredbi postal minister za oboroževanje in strelivo. Od leta 1942 do konca vojne je bil Speer eden najvplivnejših ljudi v rajhu. V zaporu Spandau je Speer 29. marca 1947 napisal zelo pomemben odstavek, v katerem navaja:

"Sredi leta 1941 bi Hitler zlahka imel dvakrat bolje opremljeno vojsko, kot je dejansko bila. Kajti proizvodnja bazičnih industrij, ki določa o količinah oborožitve, je bila leta 1941 komaj večja kot v letu 1944. Kaj nas je pred letom 1942 zadrževalo od doseganja poznejših proizvodnih številk? Pred letom 1942 bi lahko mobilizirali celo okoli tri milijone več moških iz mlajših starostnih skupin brez izgub za proizvodnjo – niti ne bi potrebovali prisilne delovne sile z zasedenih ozemelj, če bi lahko v delovno silo vključili ženske, kot so jih v Angliji in Združenih državah. Okoli pet milijonov žensk bi bilo na razpolago v oborožitveni proizvodnji; dodatni trije milijoni mož bi lahko okrepili mnogo divizij. Te bi bile zaradi povečane proizvodnje lahko odlično opremljene." (6)

Zdi se, da je Hitler zgoraj omenjeno prezrl. Hitler o tem ni mogel razpravljati, kajti v poznih najstniških letih se ni mogel vpisati na Akademijo lepih umetnosti na Dunaju. Tudi za nadaljevanje kariere v arhitekturi ni imel ustreznih kvalifikacij, saj ni dokončal niti srednje šole. Morda je bilo to bolj kot vse drugo, kar je pripravilo Hitlerja do tega, da je pozneje postal površen strokovnjak na različnih področjih, diletant, sposoben prodornega in amaterskega sklepanja.

Albert Speer je že na začetku vojne Hitlerja neuspešno opozarjal, da so nemške zmogljivosti preslabo izkoriščene.

Speer je 6. maja 1960 zabeležil:

"Nekdo bi moral enkrat pisati o Hitlerjevem diletantizmu. Bil je neveden, radoveden, navdušen, imel je predrznost rojenega diletanta; poleg tega pa še navdih, domišljijo in pomanjkanje predsodkov. Skratka, če bi moral najti ustrezno besedno zvezo, s katero bi ga primerno označil, bi rekel, da je bil genij diletantizma." (7)

Nemški genij diletantizma

Hitlerjev diletantizem je neizogibno segel tudi na vojaško področje. Ker dozdevno ni imel drugih izgledov, je ostal v nemški vojski do 31. marca 1920. Po koncu prve svetovne vojne ni pokazal nobenih ambicij za napredovanju po činih, višjih od poddesetnika. Spomladi 1920 se je raje odločil, da bo vstopil v politiko in delal za novo nacistično stranko. V naslednjih letih je postal izkušen in brezobziren politik, vendar še zmeraj neizkušen v vojaških zadevah.

Ko je Ludendorff jeseni 1916 dejansko prevzel diktaturo, je skoraj takoj začel uvajati metode totalne vojne, najprej z izdajo zakona o obveznem delu. Preostali čas vojne je bil vsak moški v starosti od 15 do 60 let prisiljen služiti državi. Kanadski zgodovinar Goodspeed je pripomnil:

"Še pred koncem leta 1916 je zakon o delu znatno ublažil pomanjkanje nemške delovne sile," in to je bil "eden najvažnejših in najmanj priljubljenih ukrepov." (8)

Sam Ludendorff je priznal, da njegova strategija totalne vojne zares ni priljubljena, toda po njegovem je bilo preveč na kocki in nemško ljudstvo se ni uprlo njegovim strogim ukrepom. Še več, po avgustu 1916 je Ludendorff zaposlil veliko število žensk v tovarnah streliva. Obvezen vpoklic žensk v oboroževalno industrijo je seveda bistven element za učinkovitejše izvajanje sodobnega vojnega gospodarstva. Odstotek žensk v vsaki državi dosega najmanj 50 %, od tega je dela zmožnih morda 30 % ali več. Ne uporabiti pomembnih ženskih sposobnosti je ogromna potrata. Nacistična politika do žensk je bila seksistična in dominantna, njihov položaj v družbi so videli strogo kot mater in ženo, katere mesto je doma. 

Po izbruhu druge svetovne vojne 1. septembra 1939 (z napadom na Poljsko) se je Hitler bal začeti s politiko totalne vojne zaradi strahu, da bo vplivala na njegov položaj v javnosti. Ni imel enostranske osredotočenosti vojaškega fanatika, ki hoče vse usmerjati v vojno zmago. Leta 1942 in po njem je Hitlerjev režim še kar okleval in organiziral vojno na diletantski način, najbolj očitno s slabo zaposlitvijo milijonov žensk.

Zamujeni Speerovi načrti

Spomladi 1942 so se poslovneži sestali z ministrom za oborožitev Speerom in mu pokazali statistiko, ki je dokazovala, da je bilo med prvo svetovno vojno, ko je bil na čelu Ludendorff, zaposlenih veliko več žensk kot med drugo vojno. Kazali so fotografije, na katerih so delavke leta 1918 odhajale iz tovarn, medtem ko je bilo v istih tovarnah leta 1942 komaj kje videti kakšno žensko. (9)

Hermann Göring, drugi človek Reicha, se je strinjal, da bi prevelike delovne obremenitve Nemk slabo vplivale na psihično in čustveno življenje Nemk in na njihovo zmožnost rojevanja.

V začetku aprila 1942 je šel Speer s tem življenjsko pomembnim vprašanjem k Fritzu Saucklu, generalnemu pooblaščencu za razpored dela. Speer mu je predlagal, da naj množično rekrutira ženske in jih namesti po tovarnah. Saucklov odgovor ni bil prav naklonjen, vendar si je prizadeval, da bi se sestal s Hermannom Göringom, poveljnikom Luftwaffe in predsednikom parlamenta. Saukel je razložil Göringu, da bi lahko delo v tovarni vplivalo na "psihično in čustveno življenje" nemških deklet in na njihovo zmožnost rojevanja. Göring se je z njim strinjal. Speer se je spomnil, da je "šel Sauckel po sestanku nemudoma k Hitlerju, da je dobil njegovo potrditev odločitve. S tem je odpihnil vse moje argumente". (10) Po skoraj dveh letih, natančneje 28. januarja 1944 - torej leto dno po uničujočem porazu pred Stalingradom, je Speer poslal Saucklu uničujoče sporočilo, v katerem je Hitlerjev minister za oborožitveno industrijo poudaril, da je "pri zaposlovanju žensk Anglija daleč pred nami". (11)

Moč nemškega Wehrmachta je maja 1940, ko so napadli Francijo in dežele Beneluksa, sestavljalo, kot poroča vplivni britanski vojaški zgodovinar Basil Liddell Hart, okoli 3,5 milijona vojakov. (12) Po letu 1939 bi splošna mobilizacija do poletja 1940 lahko prinesla še dva ali tri milijone nemških čet. Trije milijoni in pol so bili več kot dovolj za uničenje razpadajoče francoske vojske. Glede na to, kako so jih uporabili naslednje poletje ob operaciji Barbarossa, približno enako število ni zadostovalo, da bi ponovili uspeh v Sovjetski zvezi, daleč večji državi, katere vojaki se niso zlomili kot francoski. 

Hitler je leta 1925 v Mein Kampfu zapisal:

"Ko govorimo o novem ozemlju v današnji Evropi, moramo misliti predvsem na Rusijo in njene obmejne vazalne države." (13)

Dolgo načrtovan osvajalni pohod

Hitler je prvič resno začel načrtovati svoje sanje o širitvi proti vzhodu (t.i. Drang nach Osten) 15 let pozneje, po juliju 1940. Na njegovo povečano osredotočenje na Sovjetsko zvezo so vplivale tudi druge okoliščine; begalo ga je, ker se mu je Britanija trmasto upirala, toda njegova odločitev, da napade Rusijo, je bila zacementirana že pred londonsko zavrnitvijo njegove mirovne pobude, kot je ugotovil kapetan Liddell Hart. (14)

21. julija 1940 je Hitler prosil feldmaršala Waltherja von Brauchitscha, vrhovnega poveljnika nemške vojske (Das Oberkommando der Wehrmacht, OKW), za nasvet o možnosti invazije na sovjetsko Rusijo v jeseni istega leta. Osem dni zatem je Hitler vseeno obvestil šefa operacij Alfreda Jodla, da napad na Rusijo avgusta ali septembra 1940 logistično ni več praktičen. Bilo je že prepozno v letu, bližala sta se ruska deževna jesen in zimski sneg. Hitler je rekel generalu Jodlu, da bo treba ofenzivo odložiti za nekaj mesecev.

General Jodl (levo od Hitlerja) in feldmaršal Keitel (desno od Hitlerja) sta sledila površnim ocenam sovražnikovih moči, kar je operacijo Barbarossa že v naprej pokopalo in terjalo življenja milijonov ...

Enaintridesetega julija 1940 je bila v rezidenci Berghof v Bavarskih Alpah pomembna konferenca. Med prisotnimi sta bila poleg tesnega Hitlerjevega vojaškega svetovalca feldmaršala Wilhelma Keitla tudi Brauchitsch in Jodl. Hitler je dejal, da bi zmaga nad Rusijo prisilila Angleže, da bi se sporazumeli, in dodal: "Angleški up sta Rusija in Amerika. Če ruski up izgine, izgine tudi Amerika." (15) Keitel je bil eden redkih, ki je odsvetoval napad na Rusijo, kajti 58-letni feldmaršal je predvidel tveganje. Hitler je sicer spoštoval njegovo mnenje, a se z njim tokrat ni strinjal.

Površne ocene so tlakovale pot v katastrofo

Čeprav so imeli za priprave na vdor v Rusijo deset mesecev časa, so bile končne podrobnosti za operacijo Barbarossa slabo izdelane, po obsegu pa skrajno ambiciozne. Nemška izvidniška ocena sovražnikove moči je bila napačna in osnovana na ugibanju. Pomanjkljivo vedenje je prodrlo v najvišje kroge nemškega poveljstva. Avstrijski podpolkovnik Otto Skorzeny, ki je 12. septembra 1943 s svojimi posebnimi enotami spektakularno rešil italijanskega diktatorja Benita Mussolinija iz ujetništva, je leta 1975 zapisal, da je "Hitler gotovo naredil resne napake pri oceni vojne situacije – vendar predvsem zato, ker je bil preslabo obveščen". (16)

Ni dvoma, da je bil Hitler zaveden o sovjetski bojni zmožnosti, toda to si je dovolil že na začetku. Ustrezalo je njegovim predsodkom do boljševizma in slovanske rase, izražalo je brutalen in izkoriščevalski način invazije, za katerega je svojim generalom zatrdil, da je nujen.

General Halder, ki je pripravil Barbarosso, je Hitlerja zavedel z napačnimi podatki o sovjetskih silah: najprej so Sovjeti imeli 200 divizih, mesec in pol kasneje so jih Nemci našteli že 360 ...

Najvišje osebnosti, kot general Franz Halder, načelnik generalštaba nemškega vojaškega poveljstva, so igrale osrednjo vlogo pri nenamernem napačnem obveščanju Hitlerja. Na začetku invazije je 56-letni Halder zavedel Hitlerja, da obstaja 200 divizij Rdeče armade. Halder je nato 11. avgusta 1941 v svojem dnevniku priznal: "Do zdaj smo jih našteli že 360." (17) Manj kot dva meseca po začetku napada je bilo število sovjetskih čet skoraj dvakrat večje od tistega, ki ga je predvidel Halder. S Hitlerjevim privoljenjem in prispevkom je izkušeni Halder pripravil načrt in izvedbo operacije Barbarossa. 

Ko je dobil zanesljivo sliko o realnostih na terenu, je Hitler prikazal strokovno znanje za razumevanje kompleksnih problemov in jih zlahka jasno razložil. Ko se je spominjal svojega kratkega bivanja v Hitlerjevem oporišču pri Rastenburgu v vzhodni Prusiji 10. septembra 1944, je Skorzeny napisal: "Med svojimi tremi dnevi v Wolfsschanze ( (Volčji brlog, op. uredn.) me je osupnil ne samo Hitlerjev izjemni spomin, temveč tudi intuitivni smisel za vojaške in politične razmere, njihov možni razvoj in končne rešitve z njimi povezanih težav. General Jodl je vedel, kako je treba predstaviti vojaško situacijo. Toda ko je nato spregovoril Hitler, se je vse zdelo mnogo bolj enostavno in jasno." (18)

Nemška vojaška obveščevalna služba ni povedala Hitlerju, da so od srede poletja 1941 Sovjeti uspešno preselili veliko industrijske proizvodnje na vzhod, da bi zavarovali in okrepili ruske vojne zmogljivosti pred nacističnim napadom. John Sweeney, zaslužni profesor geografije na irski univerzi Maynooth, je o sovjetskih pobudah zapisal:

"Samo med julijem in novembrom 1941 so premestili več kot 1500 industrijskih obratov na relativno varne lokacije v notranjosti. Ural (kamor so preselili 667 teh podjetij), Kazahstan in Centralna Azija (308), Zahodna Sibirija (244), območje Volge (226) in Vzhodna Sibirija (78) so imeli trajne koristi od te množične injekcije industrijskih naložb; na tem osrčju se je nakopičila rast mest v obdobju povojne obnove." (19)

Rusov je bilo skoraj dvakrat več ...

Če se osredotočimo na napačne ocene ljudi, kot je bil general Halder, glede ruske delovne sile, zanje skoraj ni bilo opravičila. Ruski imperij je opravil prvi splošni popis januarja 1897, 44 let pred Barbarosso, in ugotovil, da ima 125 milijonov prebivalcev. (20) To je bilo več od 109 milijonov v nacistični Nemčiji in na njenih zasedenih ozemljih leta 1940. Carska Rusija bi lahko vzpostavila več divizij kot Hitlerjev reich, v naslednjih desetletjih pa je rusko prebivalstvo še naraščalo. Naslednji popoln popis je bil pod Sovjeti decembra 1926 – preden je Josip Stalin utrdil svojo oblast leta 1928 –, in pokazal, da šteje prebivalstvo ZSSR že 147 milijonov. (21) Rezultate so kmalu objavili in vojaški analitiki ali zgodovinarji v Nemčiji bi to lahko odkrili, če bi poskusili. Še en popis so izvedli januarja 1937, ki je razkril, da se je prebivalstvo spet povečalo, tokrat na 162 milijonov, a ta rezultat popisa zunaj Kremlja ni bil znan. Stalin ni dovolil, da bi ga objavili, ker je pričakoval, da bo končna številka višja; zadnji predvojni popis januarja 1939 naj bi znašal 170 milijonov ljudi.

Takoj po Hitlerjevi invaziji je Stalin ukazal množično selitev proizvodnje na Ural in še dlje, s čemer je zavaroval vojaški industrijo pred morebitnimi nemškimi napadi.

Prebivalstvo dveh največjih mest v ZSSR, Moskvi in Leningradu, se je med letoma 1926 in 1939 skupno povečalo za 3,6 milijona. Sweeney, ki ga imajo za najpomembnejšega podnebnega znanstvenika na Irskem, je napisal, da je hitro večanje prebivalstva v Moskvi in Leningradu "izredno dejstvo, če upoštevamo zelo nizek delež naravnega prirastka k skupni vsoti". (22) Sweeney je izpostavil, da se je edinstvena rast sovjetske urbane populacije zgodila večinoma zaradi "množičnega navala v starejša mesta evropske Rusije", in je bila "bolj posledica množične selitve s podeželja kot pa naravnega prirastka že obstoječe mestne populacije". (23)

Nekatere podrobnosti sovjetskega popisa iz leta 1939 so bile objavljene v sovjetskem tisku. O ključnih odlomkih so razpravljali na primer spomladi 1941 v študiji, objavljeni v Londonu v reviji Kraljevega statističnega društva, več tednov pred Barbarosso. (24) Očitno nihče na vplivnih položajih v Berlinu ni vedel za ta poročila ...

Članek, natisnjen pri Kraljevem statističnem društvu, je napisal predavatelj ruskega rodu, naturalizirani britanski državljan Sergej Petrovič Turin, oziroma S. P. Turin (prvotno Tyurin). V svojem poročilu je Turin razkril, da sovjetsko prebivalstvo leta 1941 šteje "okoli 193 milijonov ljudi". (25) Po letu 1939 se je še bolj povečalo, ker je Stalin ZSSR priključil ozemlja vzhodne polovice Poljske, Estonije, Latvije in Litve, ob tem, da je zasegel tudi več kot 9 % Finske.

Šokirani nacisti nad sovjetskim arzenalom

Ko se je začela nemška ofenziva, je bilo Sovjetov skoraj dvakrat toliko kot Nemcev. Veliko število sovjetskih divizij bi moralo biti majhno presenečenje za nemško hierarhijo. Vse prepozno, je 11. avgusta 1941 general Halder zapisal v svoj dnevnik, "uničili smo jih ducat (sovjetskih divizij), potem pa so Rusi namesto njih postavili nov ducat". Avgusta 1941 je Hitler zaupal svojemu propagandnemu ministru Josephu Goebbelsu, da je "ocenil število sovjetskih tankov na 5000, v resnici so jih imeli okoli 20.000. Mislili smo, da imajo okoli 10.000 letal, dejansko pa so jih imeli čez 20.000". (26)

Četrtega junija 1942 je Hitler finskemu vrhovnemu poveljniku Gustafu Mannerheimu v pogovoru na vlaku, ki je tudi zvočno dostopen, povedal, da je pozneje izvedel, da so Sovjeti v drugi polovici leta 1941 dejansko imeli 35.000 tankov. (27) Posnetek je posebej zanimiv od 13. minute dalje.

___________________

Opombe:

(1) Donald J. Goodspeed, Ludendorff: Soldier: Dictator: Revolutionary (Hart-Davis; 1st edition, 1. januar 1966) stran 248

(2) Jan Willem Honig, The Idea of Total War: From Clausewitz to Ludendorff, 2012, Moodle.suttongrammar.sutton.sch.uk

(3) Goodspeed, Ludendorff, stran 247

(4) Ibid.

(5) Honig, The Idea of Total War: From Clausewitz to Ludendorff

(6) Albert Speer, Spandau: The Secret Diaries (Fontana, London, 1977), strani 62-63

(7) Ibid., strani 366-367

(8) Goodspeed, Ludendorff, stran 157

(9) Albert Speer, Inside the Third Reich (Simon & Schuster; Reissue edition, 1. april 1997), stran 220

(10) Ibid., stran 221

(11) Ibid., stran 540

(12) Basil Liddell Hart, Battle of France, World War II [1940], Britannica.com

(13) John Simkin, Operation Barbarossa, Spartacus Educational

(14) Basil Liddell Hart, History of the Second World War (Pan Macmillan Australia, 1973), stran 143

(15) Klaus P. Fischer, Hitler and America (University of Pennsylvania Press, Inc., 23. junij 2011), stran 126

(16) Otto Skorzeny, My Commando Operations: The Memoirs of Hitler's Most Daring Commando (Schiffer Publishing Ltd., 1. januar 1995), stran 198

(17) Peter Longerich, Hitler: A Biography (Oxford University Press; Illustrated edition, 3.oktober 2019), stran 749

(18) Skorzeny, My Commando Operations, stran 309

(19) John Sweeney, Regional Patterns of Urban Growth in the USSR, Geographical Association, stran 3, Jstor

(20) David Moon, The Russian Peasantry 1600-1930: The World the Peasants Made (Routledge; 1st edition, 16. julij 2014), stran 12

(21) Dimensions of Soviet economic power; studies, United States Congress, Joint Economic Committee, 1. januar 1962, stran 508

(22) Sweeney, Regional Patterns of Urban Growth in the USSR, stran 2, Jstor

(23) Ibid.

(24) S. P. Turin, Some Observations on the Population of Soviet Russia at the Census of January 17th, 1939, published by Wiley for the Royal Statistical Society, stran 1, Jstor

(25) Ibid.

(26) Longerich, Hitler: A Biography, stran 749

(27) ElMehdi El Azhary, Hitler's Only Known Interview, Medium, 15. marec 2021