Po neuspeli ustavni obtožbi predsednika vlade je jasno predvsem dvoje: da je levi del opozicije nesposoben prevzeti oblast brez (predčasnih) volitev in da ima Janša dejansko le še šibko relativno večino v parlamentu. Neodvisno od tega pa lahko zaključimo tudi, da nova politična kriza in predčasne volitve ne bi koristili nobeni parlamentarni stranki; nekatere (SMC, DeSUS) bržkone ne bi niti dosegle parlamentarnega praga, neformalni levosredinski koaliciji pa tako ali tako koristi dodaten čas, ki ga potrebujejo za konsolidacijo in pripravo volilne strategije za volitve, ki jih letos - če parafraziramo Radio Erevan - verjetno ne bo, razen v primeru, ko bodo ...
Ob skorajšnji tridesetletnici slovenske nacionalne države, ko ne bo manjkalo takšnih in drugačnih epov, slavospevov, pa tudi žalostink, moraliziranj ali pa zgolj apatične odsotnosti, je Slovenija še vedno napol končan projekt. Državo imamo, konsolidirano tudi (in predvsem) navzven, navznoter je slika precej drugačna, standard je soliden, večina ljudi živi neprimerno bolje kot pred tridesetimi leti itn. Vendar so na drugi strani tudi sence, ki zakrijejo vse naše uspehe in dosežke. Ne gre le za vprašanje, česa vse v teh treh dekadah kot nacija in država nismo dosegli, kje nam je spodletelo in zakaj je bilo tako. Gre v prvi vrsti za spoznanje, da pravzaprav ne vemo, kaj hočemo. Obstali smo nekje na poti, izgubljeni, brez motivacije in cilja. Najlažje je krivdo valiti na "politiko". Politika oziroma politiki so pač strelovod. Toda daleč od tega, da bi bili krivi za vse.
O Slovencih običajno razmišljamo stereotipno in znotraj nekih historičnih, tradicionalnih stereotipov. Posebej veliko potuhe nam je dalo sedem desetletij obeh Jugoslavij - tiste Karađorđevićeve in Titove. V obeh s(m)o Slovenci pridobili na egu, kajti v takšni konkurenci je lahko biti najboljši (vsaj ekonomsko). Primerjave z zahodnimi ali severnimi sosedi naenkrat niso več zanimive. Čemu bi bili zadnji v mestu, če smo pa prvi na vasi oziroma palanki.
Teh trideset let ni prav občutno odpravilo posledic sedemdeset let trajajočega južnoslovanskega eksperimenta, med katerim so Slovenci v resnici nadpovprečno izkoristili priložnost in predvsem ekonomsko profitirali od t.i. juga. Zanimivo, kako smo danes občutljivi na svoj renome v Evropski uniji, kjer smo - roko na srce - geografsko in predvsem mentalno zdaj jug mi (še pogostoje pa vzhod, včasih tudi Zahodni Balkan). Obremenjenost z zunanjo podobo oziroma tem, kako nas bodo videli drugi, kaj si bodo mislili o nas, je tipično slovenska travma. Izhaja iz občutka nevrednosti, negotovosti in slabe samopodobe. Sploh starejše generacije imajo s tem veliko težav. Tako so bile vzgojene, v takšnem duhu so jih vzgajali.
Za življenje države 30 let običajno ni posebej dolga doba. V tem času lahko kakšna država tudi propade, izgine. Tudi to se dogaja. Pri nas v Evropi sicer že dolgo in na srečo ne več (države so po padcu Berlinskega zidu predvsem nastajale), drugod po svetu pa stvari niso tako samoumevne. Evropska unija je ta hip zagotovo najboljša zveza demokratičnih držav na tem planetu. Nikjer drugje ljudje nimajo toliko pravic, svoboščin. Nikjer drugod ni tako zaščiteno njihovo dostojanstvo. Zaradi vsega tega je Evropska unija trn v peti vsem velikim igralcem (ZDA, Kitajska, Rusija), ki izkoriščajo vsa "orodja" demokracije znotraj EU in delujejo destruktivno. Predvsem radikalci obeh političnih polov so njihovi idealni zavezniki. Ni čudno, da Putinov režim finančno podpira tako leve kot tudi desne skrajne stranke v EU. Ne bodite naivni, da denarja ne dobivajo tudi radikalci v Sloveniji.
Slovenija ima srečo, da je že 17 let del te zveze držav in da jo pred lastno neumnostjo ščitijo evropski pravni red in demokratični standardi. Nihče Slovencem ne more tako škoditi, kot si lahko škodijo sami sebi. Politični konflikt med t.i. desnico in levico je vsaj na prvi pogled razmere pripeljal do vrelišča, kajti ljudstvo ne razume dejanskega ozadja ideoloških spopadov - denarja, tj. ekonomije. V resnici je vse skupaj del kampanje zakulisnih centrov moči, ki jim je čisto vseeno, ali vlado vodi Šarec ali Janša, profesor Damijan ali zaslužkar Vesel. Zanje je pomembno samo to, da lahko poslujejo.
Tisti del politične elite, ki je to spoznal, že govori jezik pragmatizma. In politiki, ki so se poklonili gospodarjem, imajo možnosti napredovanja po lestvici. Tisti, ki tega ne razumejo, bodo odleteli eden za drugim. Politika že dolgo ni tista, ki odloča. Donald Trump je najboljša ilustracija tega, kaj se zgodi domnevno najmočnejšemu človeku na svetu, če ne posluša, če je svojeglav.
***
Trideset let je za nami. Kakorkoli obračamo, preživeli smo jih relativno dobro. Naslednjih trideset utegne biti bistveno težjih, zahtevnejših. Zato bo potrebno zbuditi ljudi in jim razložiti, da na tem svetu ni nič samoumevno in da bo treba najti nove izzive in cilje, drugače bomo utoniii v letargiji in malodušju, o javnih vprašanjih pa bo še naprej odločala manjšina. Tista manjšina, ki jo je približno enako malo na desni kot na levi. Po zadnjem merjenju moči v državnem zboru ne en ne drugi tabor nima več absolutne večine. Ta hip je opozicijska levica po fiasku z ustavno obtožbo v nekoliko slabšem položaju, vendar je tudi Janševa zmaga v resnici Pirova, saj v državnem zboru nima več večine.
Včasih je kapital tisti, ki politikom pokaže pot iz krize. Če bomo predsedovanje Evropski uniji preživeli brez hujših notranjepolitičnih pretresov (menjava vlade, predčasne voitve), potem bo to znak, da se je v politični peskovnik vmešal nekdo tretji in fantom razložil, naj ne grizejo rok, ki jih hranijo ...