Komentar

Neozdravljiva bolest nesmrtnih očetov naroda

Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite postsocialistične države. Moram priznat, da me mnogi pljunki Janeza Janše proti raznim institucijam, organizacijam in kulturniškim klikam v Sloveniji tudi razvedrijo, ker so povsem zasluženi, a kaj ko je Janša oseba, ki nam pokaže znake plesni v našem domovanju, potem nas pa popelje lačne in žejne čez vodo do razpadajoče kolibe sredi gozda. Ne, hvala.

30.05.2021 11:05
Piše: Simona Rebolj
Ključne besede:   Belorusija   Aleksandr Lukašenko   Janez Janša   Zdravko Počivalšek   Poljska   Madžarska   Roman Protasovič

Janez Janša je preočitno v državljanski vojni že od osamosvojitve Slovenije dalje in temu primerno tudi deluje. 

Za Evropsko unijo je životarjenje beloruskega ljudstva pod patriarhalno primitivno represijo Aleksandra Lukašenka postala domnevno resen evropski mednarodni problem šele ob aktualni ugrabitvi letala in aretaciji uporniškega blogerja Romana Protaseviča. Klanjamo se namreč suverenosti držav. Spoštujemo, da države same urejajo svoje notranje problemčke. Tako se temu reče. Državljanom, ki postanejo ujetniki legalizirane mafijske združbe na čelu države, tovrstni moralizmi bore malo pomagajo. Običajno so skozi proces ugrabitve države že dovolj osiromašeni in oslabljeni, da si redki sploh lahko privoščijo vsaj pobeg čez mejo. Ogromna masa državljanov se počuti enako, kot se počutijo klasične ženske žrtve terorja v družini s strani psihopatskega soproga, ki postaja ob naraščajočih frustracijah zavračanja, razkrinkanega slabištva in neumnosti toliko bolj nasilen in fašistoiden, kolikor se mu trohica možnosti za osebno dostojanstvo in gradnjo spoštovanja izmika. Med pametno ženo, ki spregleda, in dobro ženo, ki nič ne sliši in nič ne vidi, je enormna razlika.

 

In enako velja za vsako ljudstvo. Diktator se nikoli ne umakne, ko nima več česa izgubit. Omembe vredne osebne vsebine zagotovo ne, ker ne obstaja. Dostojanstva prav tako ne, ker ne obstaja vsebina, na katero bi se dostojanstvo vezalo. Ni mogoče izpostavit nobene presežne vrline, znanja ali sposobnosti. Gospodar, ki je gospodar, ker je gospodar, bo lahko slo po gospodarjenju krepil le v patološke razsežnosti in poskušal onesrečevat nadvladovane subjekte vsaj toliko, kolikor je pač nesrečen, prazen in frustriran tudi sam. Globoke vezi se spletejo med plenom in plenilcem. Vezi, ki si jih nihče ne želi. Psihološki proces vzroka in posledice pri povprečnem družinskem patriarhu je povsem enak na državni ravni. 

 

Krizne razmere držav na Zahodu so globalne narave le z vidika pretakanja kapitala. Ignoranca EU do usode beloruskih državljanov je navidezno še posebej utemeljena, saj gre za državo, ki vendarle ni niti članica te sila elitne evropske zveze. EU ima zaradi beloruskega autsajderstva bojda toliko bolj zvezane roke in zamašena usta. Sicer bi bilo ukrepanje bistveno bolj aktivno in učinkovito od ničvrednega in praznega čvekanja zgolj ob nujni priložnosti, ko se zgodi nespregledljiv zločin znotraj mednarodnega prostora. Kako zelo brižna in občutljiva je EU do kršenja človekovih pravic in temeljev sodobne pravne države, lahko konec koncev spremljamo v odnosu do Poljske in Madžarske.

 

Dve članici EU sta se še pred kratkim gromko posmehovali moralizmom o pravni državi, človekovih pravicah, spoštovanju ustave in podobnim puhlicam, ki lahko v praksi še prehitro postanejo ničvredna spremenljiva črka na papirju. Pod taktirko podjetne Angele Merkel tako Madžarska kot Poljska zaradi nespoštovanja načel demokracije nista bili deležni nikakršnih finančnih sankcij v okviru porazdelitve finančnih sredstev za premostitev koronakrize. Množične demonstracije na Poljskem Evropska unija le zaskrbljeno opazuje in občasno malo pojamra, če že slučajno kdo kaj neprijetnega vpraša. Pomembno je, da smo zaskrbljeni.

 

Kaj pa naj storimo? Poljska je vendar suverena država pri reševanju svojih problemčkov z ljudstvom, še posebej z ženskami. Poljska lahko po potrebi tudi spreminja velecenjeno ustavo, ko postane čez noč malo manj cenjena. Kazen za dolgotrajno anemičnost naroda postane zlahka kruto vzgojna. Približno polovica državljanov – torej žensk – je vrsto let kar sprejemala, da v skladu z ustavo itak ne poseduje pravice do abortusa, razen v primeru poškodovanega ploda ali ogroženega zdravja porodnice. Toliko o ustavnih mejah verjetnosti sodobnih civiliziranih držav v Evropski uniji.

 

Na Poljskem mase državljanov in še posebej državljank že tako dolgo in redno demonstrirajo brez želenega učinka, da so postale demonstracije že nekakšen ljudski ritual, ki … Ki se pač dogaja in se nanj privadimo kot na ponavljajoče se prometne zamaške. Verjamem, da kulturno in duhovno razviti Poljaki tuhtajo, kako so lahko dopustili prevzem oblasti okostenelemu kleropatriarhalnemu primitivizmu in ga tako dolgo celo tolerirali ob političnem koritu, da so se znašli v takšni pat poziciji, ki niha na robu državljanske vojne.

 

Na Madžarskem je še huje. Viktor Orban vlada praktično nemoteno. Madžari so se očitno sprijaznili z usodo kot neštete dobre žene v patriarhalnih zakonskih zvezah. Malo jamrajo, ampak zjutraj se odpravijo na delo, popoldan ali zvečer skuhajo topel obrok in vse pospravijo, zvečer se ukvarjajo z otroki in se izmučeno zleknejo na svojo stran postelje. Na Poljskem danes številne dobre žene na skrivaj podpisujejo peticijo proti prepovedi abortusa in drugim ukrepom kleropatriarhalne vlade. Z aktivisti se pečajo v odsotnosti svojih dragih mož. To so te idilične zveze ponotranjenih patriarhalnih spolnih vlog do groba, ki med seboj v resnici nimajo nič skupnega in še manj iskrenega. Ko prenehamo sanjat, kako bi lahko bilo, postane dovolj dobro marsikaj. Človek je v povprečju absurdno prilagodljiva žival. Banalnost zla je brezmejna v svoji banalnosti.

 

Enako, kot je Lukašenkova oblast v Belorusiji že marsikaj v državi po lastni potrebi spremenila, je čisto vse in povsod spremenljivo. Za začetek je Lukašenko na primer spremenil ustavno omejitev na dva predsedniška mandata. Ker namerava narodni patriarh ostat predsednik do groba in še čez s svojimi podaniki, je pač spremenil ustavo. Problem patološke osebnosti, ki v življenju nima nobenega drugega osebnega smisla od tega, da se navkljub osovraženosti pač vzdržuje na oblasti do smrti in čez, je rešen. Družba je imuna na vdor primitivizma in mafijskih praks v politiko toliko, kolikor je visok povprečen mentalitetni, realno izobrazbeni in kulturni nivo naroda. Popolnoma vseeno je, ali je Slovenija članica EU, enako kot Poljska ali Madžarska, ali pa če ne bi bila članica EU, kot na primer ni Belorusija. V vsakem primeru se vsem državam na svetu fučka za naše blagostanje in kakovost življenja v imenu načel opevane pravne države, demokracije in temeljev človekovih pravic. Vlada nam le globalna religija kapitala, pri čemer so najbolj ranljive tiste države, ki služijo predvsem kot molzna krava ekonomsko močnejšim kulturnim okupatorkam.

 

Zakaj dosledno posebej težim s pridevnikom "patriarhalni" ob označevanju sodobnih evropskih avtokratskih politik?Ker menim, da je ključna težava ravno v neprepoznavanju in nerazumevanju nosilcev patriarhalne narave, značaja in frustracij, kar presega klasične ideološke politične definicije, še posebej delitev na komunajzerje in klerofašiste. Kako, za vraga, je mogoče, da so Belorusi leta 1994 izvolili na vrh države tako preočitno podobo primitivnega, objestnega in nevarnega bitja?

 

Odgovor na takšno vprašanje je pravzaprav vedno isto sranje. Vedno enak model zgodbice! Tovrstni profil osebka se prismuka bliže svojemu plenu in cilju, ko je plen najbolj ranljiv, nezadovoljen z obstoječim stanjem ali celo razočaran. Torej v (politični) krizi. Naivni plen se priklonu prvemu, ki obljubi sveto preprosto razumljive in hitre rešitve ter odigra vlogo drzne in samozavestne osebe. Plen pregovorno pade na finto patriarhalnega lika, torej "fotra", ki zna udarit po mizi in se ne ozira na ovire okrog sebe.

 

Tudi Lukašenka mnogi Belorusi predolgo niso dojemali kot diktatorja. Izvolili so "taprauga dedca" z zgodovino trdoživega vojaka v domeni komunistične zavednosti in ekonomista na področju organizacije kmetijske proizvodnje. Služboval je kot direktor kmetijskega posestva (kolhoza), namestnik direktorja tovarne gradbenih materialov in se predvsem smukal od položaja do položaja s pomočjo političnega udinjanja. Enako kot se kariernim ambicijam streže tudi v Sloveniji. Lahko bi rekli, da je bil Aleksander Lukašenko po surovi definiciji nekakšen križanec med Janezom Janšo in Zdravkom Počivalškom.

 

Intelektualni domet in retorika bodočega diktatorja sta od nekdaj in za vedno ustrezala sveti preproščini povprečnega provincialnega človeka z izrazito ideološko omejeno percepcijo (običajno podkrepljeno z religijo), ki vdano služi slehernemu sistemu. Tudi nadarjen diktator je najprej predvsem odličen služabnik, dokler se mu ne ponudi priložnost, da sistem tudi sam poustvarja in končno dobi priložnost za revanšističen marš zasužnjevanja drugih, predvsem tistih, ki s svojo vsebino, samobitnostjo in širino duha sprožajo globoke frustracije v duhu praznih in mentalno omejenih patriarhalnih ambicioznežev. Patriarhalni divjak lahko vlada le ljudem, ki so moralno, psihološko in/ali eksistencialno na dnu. Zato ustvari temu primerne okoliščine. Vedno isto! Ja, ja, vem, da vse to že vemo. Pa vendar vedno znova zaspimo in dopustimo, da se ustvarijo idealne okoliščine z dovolj široko populacijo, ki postane vdana podpornica in hrana patološkim primerkom Velikega očeta. Torej v resnici ne vemo in ne znamo še nič!

 

Kar se dogaja trenutno v Sloveniji, je pravzaprav že lov na zadnji drveči vagon pred izgubo še tistega zadnjega vlaka, ki ga pravzaprav še nismo uspeli ujet. Ko se danes spomnimo številnih upravičenih kritik nad splošnim standardom, medijskim poneumljanjem družbe in politično bedo, se zdijo vse pretekle upravičene kritike levosredinskih vlad povsem izgubljene. Zdaj so zgolj izrabljane za prozoren izgovor Janeza Janše, da lahko upravičuje sebe in svojo politiko pred lastnim ogledalom.

 

Ogledalo Janeza Janše je namreč povsem oblepljeno z zlizanimi protikomunističnimi pamfleti iz prejšnjega stoletja, kar mu edino omogoča, da sploh vztraja na položaju predsednika največje desne stranke in celo predsednika vlade. Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite postsocialistične države. Moram priznat, da me mnogi pljunki Janeza Janše proti raznim institucijam, organizacijam in kulturniškim klikam v Sloveniji tudi razvedrijo, ker so povsem zasluženi, a kaj ko je Janša oseba, ki nam pokaže znake plesni v našem domovanju, potem nas pa popelje lačne in žejne čez vodo do razpadajoče kolibe sredi gozda. Ne, hvala.

 

Nesprejemljivo duhamorne so razprave o vsaki novi destruktivni potezi, ki jo zakuha Janševa vlada. Tudi zadnji domnevni "škandal" vladne razveljavitve postopka izbire dveh delegiranih evropskih tožilcev, zaradi česar je bila pravosodna ministrica končno primorana odstopit s položaja, ni dejanje, o kakršnem bi bilo vredno posebej izgubljat čas in energijo za razpravo o nezaslišanosti dejanja. Cilj vladnih potez, ki izkazujejo jasen apetit po preobrazbi medijskega prostora, kulturne sfere, socialne logike in pravnega sistema, je več kot očiten. Državljani lahko predvsem opazujemo, kako mizerne sistemske varovalke imamo pred popolno svojevoljnostjo vsakokratne oblasti, od področja kadrovanja pa do konkretnih posegov v vsebino pravne države. Zato nas lahko doleti skoraj kar koli!

 

Modrovanja o etiki in načelnosti politikov, ki bi morali spoštovat blablabla …, so nam le v posmeh. Tokrat namreč drži predvsem svarilo Janeza Janše pred državljansko vojno v odzivu na zadnjo petkovo množično vseslovensko vstajo v Ljubljani. V resnici ne gre za nikakršno svarilo. Janez Janša je preočitno v državljanski vojni že od osamosvojitve Slovenije dalje in temu primerno tudi deluje. 

 

Najbolj konkreten rezultat petkovih protestov, za kar so poskrbeli pogumni in dejavni posamezniki, je zaenkrat ustanovitev Pravne mreže za varstvo demokracije in Center za zaščito žvižgačev. V podobnem slogu bi morala nastajat tudi druga udarna gibanja, ki bi hkrati drastično vplivala na razvojno navdihujočo prihodnost slovenske parlamentarne zgodbe. Pozivi k politični spravi in umiritvi "strasti" za gladko predsedovanje Evropski uniji so milo rečeno neresne mantre glede na resnost situacije, ki pač ne prenese nesprejemljivih kompromisov in čakanja na trenutek, ko je že prepozno.

 

Ko postanejo tudi množične demonstracije le mestni pojav, na katerega se navadimo kot na pogosto pojavljajoči se prometni zamašek. Po uspešno ugrabljeni državi namreč zamrejo klepeti o ustavi in pravni državi, ker ni več nobenega razloga niti za zaupanje volilnim rezultatom! Volitve postanejo samo še slab vic. Kako dober rezultat volitev za javnost uživajo razni diktatorji sila demokratičnih družb na Zahodu, postane odvisno le od stopnje tragikomične nadutosti vedno hujšega blazneža s kompleksom boga v vladni palači. In takrat postanejo modrovanja o spravi popoln naiven nesmisel.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
Pandemija enoumja v znanosti in družbi
4
23.01.2022 11:00
Ni presenetljivo, da v svetu, v katerem povprečje ploska in razume le še športnike in kuharje, postane predstavnik herojskega ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lajos Kassák, umetniški aktivist in človek XX. stoletja
0
23.01.2022 05:18
Lajos Kassak je sledil matrici: umetnost, tehnologija, komunizem vse do konca svojih dni. Idealna kombinacija za popoln poraz. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
13
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne
11
26.12.2021 11:00
Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih kraljev ulice. Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 2.051
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.140
03/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.908
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.337
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.215
06/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 1.069
07/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 914
08/
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
Dragan Živadinov
Ogledov: 669
09/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.046
10/
Od podražitev elektrike bodo na koncu profitirale zlasti domače državne energetske družbe
Bine Kordež
Ogledov: 1.056