Za Evropsko unijo je životarjenje beloruskega ljudstva pod patriarhalno primitivno represijo Aleksandra Lukašenka postala domnevno resen evropski mednarodni problem šele ob aktualni ugrabitvi letala in aretaciji uporniškega blogerja Romana Protaseviča. Klanjamo se namreč suverenosti držav. Spoštujemo, da države same urejajo svoje notranje problemčke. Tako se temu reče. Državljanom, ki postanejo ujetniki legalizirane mafijske združbe na čelu države, tovrstni moralizmi bore malo pomagajo. Običajno so skozi proces ugrabitve države že dovolj osiromašeni in oslabljeni, da si redki sploh lahko privoščijo vsaj pobeg čez mejo. Ogromna masa državljanov se počuti enako, kot se počutijo klasične ženske žrtve terorja v družini s strani psihopatskega soproga, ki postaja ob naraščajočih frustracijah zavračanja, razkrinkanega slabištva in neumnosti toliko bolj nasilen in fašistoiden, kolikor se mu trohica možnosti za osebno dostojanstvo in gradnjo spoštovanja izmika. Med pametno ženo, ki spregleda, in dobro ženo, ki nič ne sliši in nič ne vidi, je enormna razlika.

In enako velja za vsako ljudstvo. Diktator se nikoli ne umakne, ko nima več česa izgubit. Omembe vredne osebne vsebine zagotovo ne, ker ne obstaja. Dostojanstva prav tako ne, ker ne obstaja vsebina, na katero bi se dostojanstvo vezalo. Ni mogoče izpostavit nobene presežne vrline, znanja ali sposobnosti. Gospodar, ki je gospodar, ker je gospodar, bo lahko slo po gospodarjenju krepil le v patološke razsežnosti in poskušal onesrečevat nadvladovane subjekte vsaj toliko, kolikor je pač nesrečen, prazen in frustriran tudi sam. Globoke vezi se spletejo med plenom in plenilcem. Vezi, ki si jih nihče ne želi. Psihološki proces vzroka in posledice pri povprečnem družinskem patriarhu je povsem enak na državni ravni. 

Krizne razmere držav na Zahodu so globalne narave le z vidika pretakanja kapitala. Ignoranca EU do usode beloruskih državljanov je navidezno še posebej utemeljena, saj gre za državo, ki vendarle ni niti članica te sila elitne evropske zveze. EU ima zaradi beloruskega autsajderstva bojda toliko bolj zvezane roke in zamašena usta. Sicer bi bilo ukrepanje bistveno bolj aktivno in učinkovito od ničvrednega in praznega čvekanja zgolj ob nujni priložnosti, ko se zgodi nespregledljiv zločin znotraj mednarodnega prostora. Kako zelo brižna in občutljiva je EU do kršenja človekovih pravic in temeljev sodobne pravne države, lahko konec koncev spremljamo v odnosu do Poljske in Madžarske.

Dve članici EU sta se še pred kratkim gromko posmehovali moralizmom o pravni državi, človekovih pravicah, spoštovanju ustave in podobnim puhlicam, ki lahko v praksi še prehitro postanejo ničvredna spremenljiva črka na papirju. Pod taktirko podjetne Angele Merkel tako Madžarska kot Poljska zaradi nespoštovanja načel demokracije nista bili deležni nikakršnih finančnih sankcij v okviru porazdelitve finančnih sredstev za premostitev koronakrize. Množične demonstracije na Poljskem Evropska unija le zaskrbljeno opazuje in občasno malo pojamra, če že slučajno kdo kaj neprijetnega vpraša. Pomembno je, da smo zaskrbljeni.

Kaj pa naj storimo? Poljska je vendar suverena država pri reševanju svojih problemčkov z ljudstvom, še posebej z ženskami. Poljska lahko po potrebi tudi spreminja velecenjeno ustavo, ko postane čez noč malo manj cenjena. Kazen za dolgotrajno anemičnost naroda postane zlahka kruto vzgojna. Približno polovica državljanov – torej žensk – je vrsto let kar sprejemala, da v skladu z ustavo itak ne poseduje pravice do abortusa, razen v primeru poškodovanega ploda ali ogroženega zdravja porodnice. Toliko o ustavnih mejah verjetnosti sodobnih civiliziranih držav v Evropski uniji.

Na Poljskem mase državljanov in še posebej državljank že tako dolgo in redno demonstrirajo brez želenega učinka, da so postale demonstracije že nekakšen ljudski ritual, ki … Ki se pač dogaja in se nanj privadimo kot na ponavljajoče se prometne zamaške. Verjamem, da kulturno in duhovno razviti Poljaki tuhtajo, kako so lahko dopustili prevzem oblasti okostenelemu kleropatriarhalnemu primitivizmu in ga tako dolgo celo tolerirali ob političnem koritu, da so se znašli v takšni pat poziciji, ki niha na robu državljanske vojne.

Na Madžarskem je še huje. Viktor Orban vlada praktično nemoteno. Madžari so se očitno sprijaznili z usodo kot neštete dobre žene v patriarhalnih zakonskih zvezah. Malo jamrajo, ampak zjutraj se odpravijo na delo, popoldan ali zvečer skuhajo topel obrok in vse pospravijo, zvečer se ukvarjajo z otroki in se izmučeno zleknejo na svojo stran postelje. Na Poljskem danes številne dobre žene na skrivaj podpisujejo peticijo proti prepovedi abortusa in drugim ukrepom kleropatriarhalne vlade. Z aktivisti se pečajo v odsotnosti svojih dragih mož. To so te idilične zveze ponotranjenih patriarhalnih spolnih vlog do groba, ki med seboj v resnici nimajo nič skupnega in še manj iskrenega. Ko prenehamo sanjat, kako bi lahko bilo, postane dovolj dobro marsikaj. Človek je v povprečju absurdno prilagodljiva žival. Banalnost zla je brezmejna v svoji banalnosti.

Enako, kot je Lukašenkova oblast v Belorusiji že marsikaj v državi po lastni potrebi spremenila, je čisto vse in povsod spremenljivo. Za začetek je Lukašenko na primer spremenil ustavno omejitev na dva predsedniška mandata. Ker namerava narodni patriarh ostat predsednik do groba in še čez s svojimi podaniki, je pač spremenil ustavo. Problem patološke osebnosti, ki v življenju nima nobenega drugega osebnega smisla od tega, da se navkljub osovraženosti pač vzdržuje na oblasti do smrti in čez, je rešen. Družba je imuna na vdor primitivizma in mafijskih praks v politiko toliko, kolikor je visok povprečen mentalitetni, realno izobrazbeni in kulturni nivo naroda. Popolnoma vseeno je, ali je Slovenija članica EU, enako kot Poljska ali Madžarska, ali pa če ne bi bila članica EU, kot na primer ni Belorusija. V vsakem primeru se vsem državam na svetu fučka za naše blagostanje in kakovost življenja v imenu načel opevane pravne države, demokracije in temeljev človekovih pravic. Vlada nam le globalna religija kapitala, pri čemer so najbolj ranljive tiste države, ki služijo predvsem kot molzna krava ekonomsko močnejšim kulturnim okupatorkam.

Zakaj dosledno posebej težim s pridevnikom "patriarhalni" ob označevanju sodobnih evropskih avtokratskih politik?Ker menim, da je ključna težava ravno v neprepoznavanju in nerazumevanju nosilcev patriarhalne narave, značaja in frustracij, kar presega klasične ideološke politične definicije, še posebej delitev na komunajzerje in klerofašiste. Kako, za vraga, je mogoče, da so Belorusi leta 1994 izvolili na vrh države tako preočitno podobo primitivnega, objestnega in nevarnega bitja?

Odgovor na takšno vprašanje je pravzaprav vedno isto sranje. Vedno enak model zgodbice! Tovrstni profil osebka se prismuka bliže svojemu plenu in cilju, ko je plen najbolj ranljiv, nezadovoljen z obstoječim stanjem ali celo razočaran. Torej v (politični) krizi. Naivni plen se priklonu prvemu, ki obljubi sveto preprosto razumljive in hitre rešitve ter odigra vlogo drzne in samozavestne osebe. Plen pregovorno pade na finto patriarhalnega lika, torej "fotra", ki zna udarit po mizi in se ne ozira na ovire okrog sebe.

Tudi Lukašenka mnogi Belorusi predolgo niso dojemali kot diktatorja. Izvolili so "taprauga dedca" z zgodovino trdoživega vojaka v domeni komunistične zavednosti in ekonomista na področju organizacije kmetijske proizvodnje. Služboval je kot direktor kmetijskega posestva (kolhoza), namestnik direktorja tovarne gradbenih materialov in se predvsem smukal od položaja do položaja s pomočjo političnega udinjanja. Enako kot se kariernim ambicijam streže tudi v Sloveniji. Lahko bi rekli, da je bil Aleksander Lukašenko po surovi definiciji nekakšen križanec med Janezom Janšo in Zdravkom Počivalškom.

Intelektualni domet in retorika bodočega diktatorja sta od nekdaj in za vedno ustrezala sveti preproščini povprečnega provincialnega človeka z izrazito ideološko omejeno percepcijo (običajno podkrepljeno z religijo), ki vdano služi slehernemu sistemu. Tudi nadarjen diktator je najprej predvsem odličen služabnik, dokler se mu ne ponudi priložnost, da sistem tudi sam poustvarja in končno dobi priložnost za revanšističen marš zasužnjevanja drugih, predvsem tistih, ki s svojo vsebino, samobitnostjo in širino duha sprožajo globoke frustracije v duhu praznih in mentalno omejenih patriarhalnih ambicioznežev. Patriarhalni divjak lahko vlada le ljudem, ki so moralno, psihološko in/ali eksistencialno na dnu. Zato ustvari temu primerne okoliščine. Vedno isto! Ja, ja, vem, da vse to že vemo. Pa vendar vedno znova zaspimo in dopustimo, da se ustvarijo idealne okoliščine z dovolj široko populacijo, ki postane vdana podpornica in hrana patološkim primerkom Velikega očeta. Torej v resnici ne vemo in ne znamo še nič!

Kar se dogaja trenutno v Sloveniji, je pravzaprav že lov na zadnji drveči vagon pred izgubo še tistega zadnjega vlaka, ki ga pravzaprav še nismo uspeli ujet. Ko se danes spomnimo številnih upravičenih kritik nad splošnim standardom, medijskim poneumljanjem družbe in politično bedo, se zdijo vse pretekle upravičene kritike levosredinskih vlad povsem izgubljene. Zdaj so zgolj izrabljane za prozoren izgovor Janeza Janše, da lahko upravičuje sebe in svojo politiko pred lastnim ogledalom.

Ogledalo Janeza Janše je namreč povsem oblepljeno z zlizanimi protikomunističnimi pamfleti iz prejšnjega stoletja, kar mu edino omogoča, da sploh vztraja na položaju predsednika največje desne stranke in celo predsednika vlade. Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite postsocialistične države. Moram priznat, da me mnogi pljunki Janeza Janše proti raznim institucijam, organizacijam in kulturniškim klikam v Sloveniji tudi razvedrijo, ker so povsem zasluženi, a kaj ko je Janša oseba, ki nam pokaže znake plesni v našem domovanju, potem nas pa popelje lačne in žejne čez vodo do razpadajoče kolibe sredi gozda. Ne, hvala.

Nesprejemljivo duhamorne so razprave o vsaki novi destruktivni potezi, ki jo zakuha Janševa vlada. Tudi zadnji domnevni "škandal" vladne razveljavitve postopka izbire dveh delegiranih evropskih tožilcev, zaradi česar je bila pravosodna ministrica končno primorana odstopit s položaja, ni dejanje, o kakršnem bi bilo vredno posebej izgubljat čas in energijo za razpravo o nezaslišanosti dejanja. Cilj vladnih potez, ki izkazujejo jasen apetit po preobrazbi medijskega prostora, kulturne sfere, socialne logike in pravnega sistema, je več kot očiten. Državljani lahko predvsem opazujemo, kako mizerne sistemske varovalke imamo pred popolno svojevoljnostjo vsakokratne oblasti, od področja kadrovanja pa do konkretnih posegov v vsebino pravne države. Zato nas lahko doleti skoraj kar koli!

Modrovanja o etiki in načelnosti politikov, ki bi morali spoštovat blablabla …, so nam le v posmeh. Tokrat namreč drži predvsem svarilo Janeza Janše pred državljansko vojno v odzivu na zadnjo petkovo množično vseslovensko vstajo v Ljubljani. V resnici ne gre za nikakršno svarilo. Janez Janša je preočitno v državljanski vojni že od osamosvojitve Slovenije dalje in temu primerno tudi deluje. 

Najbolj konkreten rezultat petkovih protestov, za kar so poskrbeli pogumni in dejavni posamezniki, je zaenkrat ustanovitev Pravne mreže za varstvo demokracije in Center za zaščito žvižgačev. V podobnem slogu bi morala nastajat tudi druga udarna gibanja, ki bi hkrati drastično vplivala na razvojno navdihujočo prihodnost slovenske parlamentarne zgodbe. Pozivi k politični spravi in umiritvi "strasti" za gladko predsedovanje Evropski uniji so milo rečeno neresne mantre glede na resnost situacije, ki pač ne prenese nesprejemljivih kompromisov in čakanja na trenutek, ko je že prepozno.

Ko postanejo tudi množične demonstracije le mestni pojav, na katerega se navadimo kot na pogosto pojavljajoči se prometni zamašek. Po uspešno ugrabljeni državi namreč zamrejo klepeti o ustavi in pravni državi, ker ni več nobenega razloga niti za zaupanje volilnim rezultatom! Volitve postanejo samo še slab vic. Kako dober rezultat volitev za javnost uživajo razni diktatorji sila demokratičnih družb na Zahodu, postane odvisno le od stopnje tragikomične nadutosti vedno hujšega blazneža s kompleksom boga v vladni palači. In takrat postanejo modrovanja o spravi popoln naiven nesmisel.