V času pandemije so države - da bi zmanjšale škodo zaradi posledic okužb s koronavirusom - na različnih področjih uvajale različne ukrepe. Med njimi so bile primorane z resnimi ukrepimi poseči v šolski sistem in to na način, da so občasno povsem zaprle šolski prostor in uvedle izvajanje procesa šolanja na daljavo. Zanimivo je, da so vse države članice EU že na samem začetku pandemije uvedle nefarmakološke ukrepe, ki jih poznamo tudi v Sloveniji, kot npr. higiena kašljanja in kihanja, higiena rok, nošnja mask, bivanje v mehurčku, redno prezračevanje zaprtih prostorov, manj tvegan prevoz otrok v šolo in iz šole in druge ukrepe, med katerimi je bilo že v prvem mesecu pandemije tudi zaprtje izobraževalnih ustanov in v skrajnem primeru uvedba izobraževanja na daljavo. 

Nekateri ukrepi od zgoraj naštetih so v vseh državah članicah EU v veljavi še danes, ko pandemija traja že prek enega leta. Nobena država članica EU do tega trenutka (še) ni (povsem) sprostila vseh ukrepov v izobraževalnih ustanovah, ki jih je predhodno sprejela. Države so različno uvajale najbolj strog ukrep, zaprtje izobraževalnih ustanov, in ga tudi različno dolgo vzdrževale. Ocena dolžine zaprtja izobraževalnih ustanov po dnevih po državah ali v delu posamezne države je razvidna iz naslednje tabele.

Število dni, ko je bil šolski prostor zaprt v posamezni državi. (Vir: Our world in data)

Iz tabele je moč videti, da Slovenija v primerjavi z drugimi državami članicami EU nikakor ni rekorderka po času zaprtega šolskega prostora, kar se sicer pogosto navaja v slovenskem parlamentu in (posledično) tudi v medijih. Vsaj v devetih državah članicah EU so bile šole zaprte dlje kot v Sloveniji, ki je takoj ob zaprtju šol prešla na šolo na daljavo. Torej je večkratno poudarjanje dejstva v slovenskem prostoru, tako v medijih kot iz ust pomembnih politikov, da je imela Slovenija najdlje zaprte šole, najmanj neresnično in se ne more potrditi z objektivnimi podatki. 

Zapiranje šol odvisno od resnosti epidemije

Politika vlad na področju zapiranja šol na podlagi epidemioloških vedenj je bila praviloma odvisna predvsem od samega poteka epidemije v posamezni državi. Države, ki so imele težji in daljši potek epidemije ter daljši potek visokih vrednosti okuženih – mednje vsekakor sodi tudi Slovenija – so pogosteje in za daljši čas zapirale šole. Druge pa so zapirale šole za krajši čas, ko je bila epidemija na višku svoje moči, in so lahko kasneje hitreje sprostile šolski prostor, ko se je epidemija v konkretni državi umirila.

Iz naslednjega grafa se vidi potek epidemije v državah, ki so zapirale šole v času epidemije. Vidimo lahko, da je bil tudi potek epidemije v teh državah hujši ali dolgotrajnejši kot v drugih (npr. Danska). Zapiranje šol je bilo odvisno od več dejavnikov, vezanih neposredno na epidemijo, in niso bili med državami prepoznani kot enako ogrožujoči v posamezni državi. Vsaka država je prilagajala ukrepe glede na njene ocene stanja. Tako ima Slovenija kljub temu, da imamo še vedno visoko pojavnost okuženih, šole v celoti odprte, Nemčija pa ima ne glede na bistveno nižjo incidenco še vedno šolski sistem zaprt. 

Število okuženih v posameznem dnevu v posamezni državi na en milijon prebivalcev posamezne države. (Vir: Our world in data)

Zakaj je uvajanje različnih ukrepov v šolski prostor pomembno za omejitev širjenja okužb v šolskem prostoru? 

Zavedati se moramo, da v šolski prostor ne vstopajo samo učenci, dijaki in študenti. V šolskem prostoru je prisoten pedagoški kader in tudi ostali zaposleni, ki opravljajo različna dela in storitve, ter omogočajo, da šolski proces nemoteno poteka, poleg tega pa v šolski prostor vstopajo tudi starši in različni zunanji izvajalci posameznih aktivnosti. Med njimi so tudi mnogi, ki so v starosti, ko okužba s covid-19 lahko pomeni resne zaplete in v najslabšem primeru tudi smrt, zato je zanje čim bolj varen šolski prostor še toliko bolj pomemben.

V šolskem prostoru so otroci, ki imajo določena obolenja zaradi katerih so bolj ogroženi, tudi zaradi njih mora biti šolski prostor varen pred okužbo. Poleg tega se lahko okužba prenaša tako iz okolja v šolo. Tveganje za prenos okužbe v šolo v času velikega števila okuženih v okolju je veliko veliko višje kot tedaj, ko je virusa malo v okolju izven šole. Seveda pa se lahko okužba širi tudi iz šole v okolje. Nedvomno se v šoli nahaja veliko ljudi na relativno majhnem prostoru, kjer je težko dovolj dosledno izvajati vse zaščitne ukrepe, se pa s premišljenimi organizacijskimi ukrepi in veliko mero fleksibilnosti ob sodelovanju zaposlenih, staršev in učencev, da prenos okužbe v precejšnji meri zmanjšati (skoraj) na minimum.  

Zato je pomembno, da v procesu prihajanja in odhajanja iz šole in v šolah v času pandemije obstaja organizacija bivanja na način, ki zagotavlja najmanjše tveganje za okužbo za vse, ki se nahajajo v šolskem prostoru in še posebej za šolajoče. Model, ki smo ga z velikimi napori oblikovali v poletnih mesecih leta 2020 in ga nato nadgrajevali, nam trenutno omogoča, da se otroci šolajo v šolskih prostorih ob visoki stopnji epidemije v Sloveniji ter da so šole odprte in da uspešno s sodelovanjem pedagoškega kadra zamejujemo širitev okužb v šolskem prostoru. 

Vse to je mogoče zato, ker smo takoj po končanju prvega vala oblikovali v sodelovanju z ministrico Simono Kustec strokovno posvetovalno skupino, ki jo sestavljajo strokovnjaki z Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Ta skupina je v času poletnih počitnic za jesenski čas pripravila navodila Vzgoja in izobraževanje v RS v razmerah, poveznaih s covid-19, Modeli in priporočila, ki so dostopna na spletnih straneh ministrstva. Dokument, ki je bil kasneje tudi izdan kot publikacija, je vseboval številna navodila, kako organizirati izobraževanje v različnih fazah pandemije. Strokovna skupina se še vedno redno sestaja in dopolnjuje ukrepe ter trenutno tudi skrbno in počasi sprošča šolski prostor in na tem področju svetuje ministrici Simoni Kustec in Vladi Republike Slovenije.

Če so bili sprva ukrepi v jesenskem času leta 2020 slabo sprejeti s strani nekaterih vodstev šol in skupnosti ravnateljev ter tudi posameznih staršev, sedaj opažamo, da se je njihov odnos do ukrepov bistveno izboljšal, kar je pomemben premik na bolje. Predvsem je pomembno, da se vsi akterji v tem trenutku skupaj trudijo vzpostaviti čimbolj varno šolsko okolje, da lahko naši otroci, mladostniki in študentje obiskujejo šolske prostore relativno varno. S premišljenim sistemom odkrivanja okuženih in izvajanja karantenskih ukrepov lahko skupaj v tem trenutku vzpostavljamo pogoje za relativno varno okolje v šolah.

Naj torej za zaključek ponovno poudarim, da Slovenija nikakor ni imela najdlje zaprtih šol v EU. Čas je, da se z nenehnim ponavljanjem teh trditev v javnosti preneha in da se uporablja le objektivna dejstva v zvezi s tem. Za zaprtje šol je imela Slovenija utemeljene razloge v intenzivnosti epidemije, ki je potekala v pri nas veliko huje kot v marsikateri drugi državi. Šole smo glede na razvoj epidemije odprli veliko prej kot nekatere druge države, ker smo oblikovali domiselni sistem prihajanja in odhajanja iz šole ter varnega bivanja vseh v šolskem prostoru, hkrati pa razvili ustrezne protokole ob pojavu okužbe v šoli. Ob koncu naj poudarim, da si vsi, ki so delali na tem podorčju, zaslužijo veliko pohvale za svoje delo in za ohranjanje odprtega šolskega prostora navkljub hudim epidemiološkim razmeram. Prepričan sem, da bi brez njih verjetno še danes imeli dejansko zaprte šole.

Tudi tokrat pa moram zaključiti z apelom in povabilom,  da se cepite in s tem onemogočite širjenje virusa v naši družbi, kar nam vsem omogoča veliko boljše in kvalitetnejše novo vsakodnevno življenje.

Milan Krek je direktor NIJZ.