Beloruski diktator Aleksander Lukašenko je prejšnji teden svoj spopad z demokratično opozicijo, ki nasprotuje njegovi zlorabi oblasti, prenesel na mednarodno raven. Doma mu je z brutalno silo in masovnimi aretacijami vsaj za nekaj časa uspelo zadušiti množične mirne demonstracije. Po obračunu s civilno družbo in neodvisnimi mediji mu sedaj trn v peti očitno predstavljajo disidenti, ki so se zatekli v tujino. Od tam namreč glasno opogumljajo rojake, da ne omagajo na poti v demokracijo. Diktator jih skuša utišati, saj se zaveda, da je demonstrante resda pregnal z ulic, da pa še zdaleč iz njihovih glav ni pregnal pregrešnih misli o svobodnih volitvah, človekovih pravicah in vladavini prava.

Na njegov ukaz je belorusko vojaško letalo z manevrom prisililo potniško letalo družbe Ryanair, da pristane v beloruski prestolnici Minsk. Letalo je na poti iz Aten v Vilno letelo preko beloruskega zračnega prostora. Po pristanku so beloruske oblasti aretirale beloruskega disidenta Romana Protaseviča in njegovo prijateljico, ki sta bila med potniki. Beloruske oblasti so kot razlog prisilnega pristanka navedle anonimno obvestilo, da je bila na letalu bomba, kar pa se je izkazalo za neresnično. Zanimivo, da je bilo letalo v trenutku prestrezanja že veliko bližje končnemu cilju Vilni kot Minsku, kamor je bilo prisiljeno zaviti.

Vojaški lovec glede bombe na krovu potniškega letala ne more narediti nič. Vse skupaj je bila seveda le pretveza. Zgodbo je zrežirala beloruska tajna služba, ki je ohranila ime še iz sovjetskih časov – KGB. Izgleda pa, da se ni potrudila niti toliko, da bi tisto grožnjo po elektronski pošti poslala pred prestrezanjem. Šlo je za očitno kršitev mednarodnih predpisov, ki urejajo civilno letalstvo in za ogrožanje potnikov in posadke. V primeru aretiranih pa tudi za kršitev svobode političnega prepričanja in medijev.

Belorusija oziroma njen avtokratski vodja sta torej posegla po piratski potezi in letalo enostavno ugrabila. Podobno je to leta 2010 storil Iran. K prisilnemu pristanku na svojih tleh, da aretira enega od potnikov, je prisilil letalo na poletu iz Združenih arabskih emiratov v Kirgizistan. Belorusija ni prva država, ki se zateka k državnemu terorizmu, ali ki svoje politične nasprotnike preganja v tujini, jih tam ugrablja, zastruplja in ubija. To počenja njena vzhodna soseda Rusija, ki je Lukašenka vzela pod svoje varstvo, odkar se mu je uprlo ljudstvo. Podobno je to praksa avtokratskih držav, kot so Kitajska, Savdska Arabija, Severna Koreja in že omenjeni Iran. Ne nazadnje je to počela tudi Socialistična Federativna Republika Jugoslavija, katere del smo bili pred našo osamosvojitvijo leta 1991.

Vse seveda to odločno zanikajo. Se pa trend izvoza brutalnega obračuna s političnimi nasprotniki krepi. V tujini se na enak način kot doma obračunava z disidenti oziroma izseljenci. Pri tem se zlorablja tudi Interpol. Za avtokrate meje in mednarodno pravo ne predstavljajo kakšne posebne ovire. Obstoječi mednarodni red pa je pri tem vse bolj nemočen.

Spomniti velja, da je bilo ugrabljeno potniško letalo irsko in da je bilo na poti iz ene prestolnice članice EU v drugo. Lahko bi dejali, da je bila prizadeta suverenost EU. Na to nezaslišano provokacijo se je EU pravzaprav morala odzvati, če hoče zavarovati svoje interese in vrednote. Dejansko je reagirala hitro, odločno in enotno. Ni šlo le za nekakšno verbalno obsodbo, kot smo jih bili navajeni iz preteklosti, beloruskega početja in dodatno zahtevo po izpustitvi priprtega para. Odgovor Evropskega sveta je bil vsebinski, kar je seveda hvalevredno. Sprejeta je bila prepoved poletov beloruske letalske družbe Belavia v zračni prostor članic EU in predlog, da se evropske letalske družbe izognejo beloruskemu. V pripravi je še vrsta drugih ekonomskih sankcij. Tu je EU res lahko močna. Prizadele naj bi ne le odločevalce, ampak tudi izvrševalce odločitev. Povsem izključiti, da ne bi prizadele tudi samega prebivalstva, pa najbrž ne bo moč. Najbolj bi se občutile sankcije v naftnem in kemičnem sektorju.

Sprejete ukrepe bo treba seveda tudi v praksi uresničiti. Letenje okoli beloruskega zračnega prostora bo seveda dražje. Nekatere države imajo z Belorusijo močno trgovinsko izmenjavo. S hitro reakcijo je EU, enkrat za razliko, dala zgled drugim. Slediti bi morale ZDA in druge države. Odzvati bi se morala tudi ICAO (Mednarodna organizacija za civilni letalski promet). Rusija je seveda s svoje strani pričakovano izrazila svoje razumevanje beloruskega početja in ga v polnosti podprla. Ne gre izključiti njenih protisankcij.

Slišati je mnenja, da bodo sankcije Lukašenka in Belorusijo spravile v še tesnejši ruski objem. Bojazen je tu odveč. Lukašenko se je v objem Rusije vrgel že pred časom. Na oblasti ga je lahko namreč obdržala in pred gnevom demonstrantov ubranila le ona. Ruskemu predsedniku je tak razvoj dogodkov pravzaprav ustrezal, saj si prizadeva za tesnejšo vez z zahodno sosedo, če ne že njeno vključitev v rusko federacijo. Vojski sta že precej integrirani. Bodo pa sankcije in izpad zahodnih investicij res zahtevali še večjo rusko ekonomsko podporo. Rusko breme bo torej večje.

Ravnanje Lukašenka je seveda vse prej kot nedolžno. Pred dvema letoma ali več si je bilo težko zamisliti, da po vlekel tovrstne poteze. Takrat je še skušal balansirati med Zahodom in Moskvo. Nekaj prijateljev in znancev je imel tudi med našimi gospodarstveniki in politiki. Celo smučal je na Krvavcu. Sedaj je vse bolj nepredvidljiv in prenapet. Ob ruski podpori se čuti močnega.

To pot je provociral EU, v prihodnje lahko zvezo Nato. Že sedaj v želji po ruski podpori ne skopari z obtožbami na njegov račun. Ko se človeku, navajenemu oblasti, ta izmika, je sposoben narediti marsikaj, da jo zadrži. In to tako na škodo lastnega naroda kot Evrope.