"Sprava je pot, ki se nikoli ne konča. Če se kon­ča, se začne trpljenje." S temi besedami sem lani poleti začel svoj govor na slovesnosti na Macesnovi gorici, trideset let po tem, ko je bila nedaleč stran v Kočevskem Rogu tako imenovana spravna maša. Dogodek, na katerem sta spregovori­la tedanji nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ter tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, štejem za mejnik v času osamosvaja­nja naše države: razumem ga kot poskus, s katerim sta oba govornika Slovence spodbudila k narodni pomiritvi in spravi. Še danes, po tridesetih letih, po mnogih skupnih uspehih in nekaterih novih razha­janjih, se občutki glede pomena in namena tistega dne razhajajo. Slišati je dvome o njegovi iskrenosti, a osebno menim, da je bil to izjemno pomemben dogodek za naš narod in nastajajočo državo. Z njim sta narodna pomiritev in sprava postali legitimno, splošno sprejemljivo stremljenje – za razliko od molka, ki je o tem vladal skoraj pol stoletja.

To je bil čas bližajočega se plebiscita in ustana­vljanja slovenske države. Med ljudmi se je krepilo zavedanje, da bi razkol, kot smo mu bili priča sredi druge svetovne vojne, lahko znova tragično, usodno razdelil Slovence; če bi jih nemara celo obrnil ene proti drugim, bi se osamosvojitvene sanje žalostno končale. Verjetno se je, ne le zaradi upov in sanj, marveč tudi iz strahu pred vnovičnimi delitvami, lahko med ljudmi kljub političnim zameram in nezaupanju okrepilo spoznanje, da je veliko več ti­stega, kar nas povezuje, kot tistega, kar nas razdvaja.

V spominu mi ta čas ostaja kot poseben trenu­tek, ko smo se zavedeli, da moramo sodelovati, se zanesti na drugega in biti skupaj. Ta skupna odlo­čenost v času plebiscita, razglasitve države, njene vojaške obrambe in diplomatskega priznanja je bila sprava par excellence. Bila je dokaz, da Slovenci nis­mo obsojeni na razkol, da to ni nekakšna usoda, ki ji ne moremo ubežati, da lahko o sebi odločamo sami in da, le če se o tem sporazumemo, tudi zmo­remo.

Menim, da je to spoznanje, ki si ga moramo dobro zapomniti in sami sebe nanj večno opomin­jati. Sprava je pot, ki se nikoli ne konča. Pomeni, da zadnjega koraka ni; vedno so nove poti in novi načini poprave krivic, da ne bi delali novih. Če se ta pot konča, se začne trpljenje.

Podobno sem razmišljal pred kratkim, ko mi je predsednik Slovenske akademije znanosti in umet­nosti slovesno predal dokument Slovenska sprava. Ob tem sem priredil posebno svečanost, saj menim, da gre za pomembno, veliko, veličastno dejanje. Predsedniku akademije dr. Petru Štihu in uglednim akademikom, ki so sodelovali pri pripravi doku­menta, sem čestital s posebnim občudovanjem, saj vem, koliko naporov je bilo potrebnih zanj.

V mislih sem imel trideset let prizadevanj, poskusov, neuspehov, zaostankov ter napredkov. Prav toliko let sem v slovenski politiki tudi sam in sprava je bila vedno, posebej pa polovico tega časa, pomembna točka mojega razumevanja slovenske stvarnosti. Vedno sem bil prepričan, da bomo z manj bremeni preteklosti Sloveniji lažje zagotovili boljšo prihodnost.

Z esejem Krivda in greh je Spomenka Hribar v prvi polovici osemdesetih let na nek način uvedla diskusijo o spravi kot legitimnem delu agende slo­venske politične pomladi in osamosvajanja. Tudi zaradi napredka v zorenju potrebe po njej je bila lahko poleti 1990 maša v Kočevskem Rogu. Sledila je osamosvojitev: najprej vojna, obramba, med­narodno priznanje, nato vzpostavitev samostojne, lastne, naše države. Tako je sprava za skoraj dvajset let, vse od leta 1991 naprej – sicer ob nekaterih poskusih, da bi prizadevanja zanjo pridobila širšo podporo ali celo soglasje –, obtičala nekako na robu političnega obzorja. Potem pa je bila v začetku leta 2009 odkrita Huda jama. Huda jama je bila strašen zločin in njegovo razkritje, ki je pomenilo kulturni šok za celotno javnost, ne glede na svetovnonazor­sko pripadnost ljudi, je za vedno spremenilo odnos do vprašanja sprave.

Že jeseni leta 2009, kljub temu da je bil to čas največje finančne krize po drugi svetovni vojni in čeprav smo se ukvarjali s pogajanji s Hrvaško, je državni zbor sprejel tako imenovano spravno za­konodajo. V dvanajstih letih od tedaj smo naredili veliko. Sam sem večkrat ocenil, da bomo spravo dosegli postopoma in pot tlakovali z večjimi in manjšimi simbolnimi in stvarnimi koraki, potr­pežljivostjo in strpnostjo. Ocenjujem, da je pri tem pomembno delo predvsem od leta 2013 naprej opravila Komisija za povojne poboje in grobišča. Naj spomnim slovensko javnost, da smo oktobra leta 2016 posmrtne ostanke žrtev iz Hude jame pietetno prepeljali na mariborsko pokopališče v Spominski park Dobrava in tam ob izjemnem ra­zumevanju javnosti ter ne glede na politične in druge razlike med nami opravili formalni pokop. Ob koncu teh simbolnih in spravnih ravnanj je bil leta 2017 postavljen tudi spomenik na Kon­gresnem trgu; ima zapleteno ime Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Republike Slovenije, a ga ljudje bolje poznajo kar kot spomenik sprave. Položitev venca k temu spomeniku je postala redna protokolarna vsebina ob uradnih obiskih predsednikov držav v Republiki Sloveniji in ponosen sem, ko mi marsikdo reče, da smo opravili veliko delo.

Z izjavo Slovenska sprava Slovenske akademije znanosti in umetnosti smo po spoštljivem poko­pu žrtev na Dobravi in drugod, monumentalnem spomeniku na osrednjem trgu slovenske prestolni­ce, manjših obeležjih na drugih krajih ter številnih drugih stvarnih in simbolnih obeležitvah dobili še dokument, ki je ubesedil slovensko spravo. Najvišja slovenska znanstvena, umetnostna in intelektualna institucija ga je sprejela na svoji skupščini.

Gre za izjemno dragocen dokument, ki prispeva k razčiščevanju našega odnosa do polpretekle zgo­dovine in v luči naše prihodnosti tematizira vrednote. Vrednote nas držijo skupaj in nas bodo obdržale kot skupnost v prihodnosti. Izjava Slovenska sprava reafirmira tiste vrednote, na katerih temeljimo kot narodna skupnost Slovencev, ter v etičnem smislu ovrednoti glavne fenomene narodnega položaja sredi prejšnjega stoletja: upor proti okupatorju, njegovo prilastitev s strani komunistične partije, revolucionarni teror, odpor proti njemu in oboro­ženo kolaboracijo. Vse to so ključna vprašanja, ki so dolga desetletja hromila intelektualno in politično javnost; njihova vrednostna ocena prav ob tridesetletnici naše samostojne države zaokrožuje opus poskusov vseh preteklih let.

Ko me je junija lani obiskalo vodstvo SAZU in smo govorili o simpoziju Slovenska sprava, sem omenil, da bi bilo imenitno, ko bi ob tem lahko na­ stal tudi tak dokument. Izrazil sem željo, da bi ga – če bi ga v resnici uspeli sestaviti in sprejeti – nato na diskreten, a seveda transparenten način posredoval v presojo predsedniku državnega zbora s predlogom, da bi ga morda ob trideseti obletnici države državni zbor z aklamacijo sprejel in ga posvojil. O tem ne morem presojati jaz, lahko se le zavzamem, da se kaj takega zgodi.

Močno si želim, da bi se.

To bi sam videl kot dokaz, da je dozorel čas, ko bomo lahko rekli, da smo pripravljeni na prihodnost.

Borut Pahor je predsednik Republike Slovenije.