Človek, ki pozna notranji substrat tako enih kot drugih, zaznava vidno pomanjkanje sposobnosti vživljanja v endogeno strukturo "drugega" - primeroma Srbov, Belorusov in Rusov, ki jim upravičeno očitamo določene sistemske hibe, toda ne priznavajoč specifičnosti zgodovinskih pogojenosti. Zanikamo pomen zgodovine pri oblikovanju dominantnega kolektivnega značaja, kar spominja na mojega starodavnega profesorja glasbe, zgroženega nad poslušanjem rocka. Nekoč me je vprašal, kaj vidimo v rockovskem "vpitju"; tedaj mu nisem znal odgovoriti, vendar sedaj vem, da je rock na enkraten način združil avtistične, pradavne človekove živalske vsebine z megagalaktično, nežno melodiko rocka, izhajajočega iz kot vesolje globokega, razdirajoče žalobnega bluesa. Da je torej združil žival z bogom v človeku. Kot profesor ni razumel drugačnosti, je sedaj verjetno ne razume slovenska intelektualna ter politična scena.

II.

Razlika med nami in njimi je namreč tako vpijoče nepremagljiva, kakor je razlika med hermetično počasnostjo klasike in živo liriko rocka. Ne poznamo vsebnosti tistih, ki ravnajo drugače. V naši bližini denimo "Dinaridov" - Črnogorcev, Hercegovcev ter pretežnega dela preostalih Srbov.

Poznavalec karakterne tipologije Jovan Cvijić označi motive posebnosti z mešanico razlogov topike življenjskega habitata in posebnosti delovanja zunanjih sovražnikov. Okolje, sestavljeno praktično le iz hribov, revne, neplodne zemlje, z malo vode, brez večjih čred na nezadostni paši ... je močne sovražnike odvračalo od pregona domačih upornih plemen po njihovih domovanjih – neprehodnih hribih. Turkom ali Italijanom (če omenimo le najvztrajnejša zgodovinska agresorja) ni bilo mogoče vzpostaviti dolgotrajnega nadzora nad celoto ozemlja; omejevali so se zgolj na plodne ravnice, ki so jih zlahka nadzirali zaradi odprtosti prostora, teh pa je bilo procentualno bore malo. Zavoljo tega je dolga stoletja potekal vzporedni svet vseskozi navzočih okupatorjev in v hribih trajajočih plemen.

Okolje, ki je v domačinih-hribovcih nujno porodilo dominanten vzorec junaka arhaične zasnove, ki je štrlel z junaškimi atributi, izstopal po moči, odločnosti, grobosti, avtoritarnosti, vendar globoko vpetega v ljudstvo, povezanega s soborci, ki jih je rekrutiral in postavljal po bojiščih skozi merila junaškosti, kar je v stoletjih oblikovalo tip neizprosnega borca-junaka, ki so mu podrejeni sledili, se profilirali čim višje v sistemu pretežnih vrednot. V teh pogojih so morali najbolj izpostavljeni vzpostaviti "pripadnost smrti"; vsak odmik, beg pred smrtno nevarnostjo bi omajal nespornost avtoritete. Cela bojevniška in širše človeška struktura je sčasoma morala ponotranjiti ignoranco smrti, premoč tanatosa nad erosom, vse od malih nog do praviloma zgodnjega konca. Po načelu evolutivno stabilne strategije (Richard Hawkins, Sebični gen) so se torej pripadniki plemen in kasneje naroda med seboj sortirali po pogumu, odločnosti, vendar v končni fazi tudi po stranskih učinkih surovosti, avtoritarnosti, dinamičnosti, prodornosti. Stanje je najbolje izrazil Marko Popović Miljanov: "Človek je vreden toliko, kolikor si upa povedati, kar mu je ljubo." Podobno se je izrazil iz podobnega testa oblikovani Slobodan Milošević: "Če ne znamo delati - se znamo vojskovati."

Kako se je soroden vedenjski model udejanil v Rusih, Belorusih, Afganistancih, Gruzijcih, Abhazih, Čečenih in podobnih narodih, avtor natančno ne ve, ker ne pozna podrobnosti tamkajšnje zgodovine. Gotovo so bile oblike odnosov do zavojevalcev podobne; zavojevalci so bili namreč izrazito močni, divji Vikingi, Tatari, Mongoli, Avari ... nesposobni "civiliziranega" odnosa do avtohtonega prebivalstva, ki je po težko dostopnih širinah nepreglednih step in nedostopnosti Kavkaza oblikovalo piramido junaškosti arhaičnega tipa. Tudi tam so se torej po sili razmer oblikovale endogene vsebine krutosti, bojevitosti, neizprosnosti do sovražnikov, kar je narekovalo tudi notranjo strukturo družbene organizacije, zahtevajočo hierarhijo po bojevniških sposobnostih, izrazit primat ostrega nad milim, brutalnega nad nežnim, restriktivnega nad dojemajočim, avtoritarnega nad konsenzualnim.

Da imam prav, priča dejstvo, da so sodobni Rusi postavili Ivana Groznega, Josifa Stalina, Petra Velikega, Vladimirja Putina in Vladimirja Iljiča Lenina (po tem zaporedju) na prvih pet mest zgodovinskih osebnosti. Narod se zaveda globoke vključenosti navedenih v tektoniko notranje strukture odnosov. Peterica zgodovinskih likov je z učinkovito surovostjo odganjala zavojevalce, krepila in širilia Rusijo, iz nje ustvarjala močno državo, pa čeprav spremljano z obilico navznoter izkazane surovosti. Povprečnemu Slovencu, ki se ne bo poglabljal v endogeno strukturo pogojev razvoja Rusije, ne bo nikoli jasno, kako lahko tam še danes čislajo množičnega morilca Josifa Stalina, zakaj Belorusi ugrabljajo letala, zakaj vzhodni Ukrajinci ne bodo nikoli pristali v unitarni, Zahodu podrejeni Ukrajini. Ter zakaj Slovenci nismo pod nikakršnimi pogoji zmogli bivati v isti državi s Črnogorci, Hercegovci in na splošno s Srbi.

III.

Odgovor morda celo sploh ni zapleten. Zgodovinski pogoji preživetja Slovencev in pristnih Hrvatov na odprtem prostoru, iz katerega se ni dalo umakiniti drugam, kakor v hribe Gorenjske in Primorske, so morali razviti drugačne preživetvene strategije, ki so oblikovale drugačen tip ljudi. Za nastanek bojevniške, arhaične hierarhije tu ni bilo temeljnega pogoja – obdanosti z bližnjimi neprehodnimi hribi, ki bi onemogočali trajen nadzor Avarom, Germanom, Rimljanom, Turkom. Topografija Postojnskih vrat, ravnin Dolenjske, Prekmurja in večine Štajerske je preprosto onemogočala upor. Pobegi, selitve kmečkega prebivalstva z relativno bogate zemlje v varne hribe so bili izvedljivi zgolj v manjši meri, zaradi zemljepisne oddaljenosti varnih zatočišč. Količina prebivajočih v goratih pokrajinah Koroške, Gorenjske ter delov Štajerske in Primorske po drugi strani ni bila zadostna za močno torišče narodovega upora.

Skozi stoletja so morala plemena, ki tvorijo današnje Slovence, razviti nebojevite strategije, kot so podrejenost, kooperativnost, produktivnost, žilavost, iznajdljivost, intelektualnost prilagoditve. Ostali smo na relativno bogati zemlji, prenašajoč pritiske zavojevalcev, ki so sčasoma spoznali, da jim teror ne koristi in da morajo razviti določeno stopnjo popustljivosti, senzibilnosti, dosegati kompromise s podrejeno okupirano množico. Prišlo je torej do večstoletnega barantanja med zunanjo silo in domačini, subtilnega balansiranja preživetvenih pogojev, izgradnje minimuma skupnih temeljnih vrednot, ob tvornem sodelovanju rimsko-katoliške cerkve, ki je subtilno ponotranjala večino vrednostnih izhodišč zavojevalca v miselne strukture zavojevanih.

Ta fenomen je nekoliko preostro opredelil Ivan Cankar, češ da so polovico Slovencev tujci pobili ali odgnali, polovica je postala hlapcev, sodobni Slovenci smo njihovi otroci, tudi sami hlapci. Kratkomalo smo namesto "pripadnosti smrti" oblikovali diametralno nasproten kult "pripadnosti preživetju", kar je v dinamičnih prilagoditvah skozi zgodovino postavljalo vedno hujše zapreke vsaki podobnosti z avtoritarnim Vzhodom.

IV.

Poenostavljen, toda dejanski prikaz temeljev različnosti, nastalih v stoletjih nuje preživetja v danih razmerah obeh, kaže na globoke notranje razloge našega nerazumevanja vzhodnih državnih tvorb, vzaradi katerih se v njih ne znamo vživeti. Enostavno, ne da bi razumeli, bi jim radi vsilili vrednote individualne demokratičnosti, prednosti osebnih nad kolektivnimi pravicami, podrejenost kot notranjo imanenco obstoja, in številne druge, povezane z našimi specifičnimi pogoji, ki jih oni z nami ne delijo. Kar je avtistično, abotno do skrajnosti. Razumevanje različnosti pogojev, v katerih smo se oblikovali, bi nam branilo sugerirati jim nekritičen prenos vrednot, z ignoranco zgodovinske pogojenosti. Razumeli bi obstoj zapletenih pogojev, ki opredeljujejo vsebnost množic, namesto percepcije skupka razlik kot posledice njihove trme, impulzivnosti, kapric, da niso postali po naključju, kar so, da se ne bi zmogli preoblikovati v nas, tudi če bi se želeli. Da morajo za ponotranjenje verjetno naprednejših zgodovinskih predmen preprosto prehoditi lastna pota.

Potrpljenje nam narekuje ključno dejstvo, da so dosti manj pokroviteljski do nas, da nam ne očitajo izbir načina življenja in shematike vrednot, da so pripravljeni sodelovati v pogojih enakopravnosti. Mi smo torej v tej fazi tisti, ki jim avtoritarno, grobo vsiljujemo nekaj, kar ni njihovega, temveč je zgolj naše. Obenem jim rožljamo z orožjem. Skozi usta sedanjega predsednika ZDA jim sporočamo: "Svet mora biti pod našim nadzorom." (dobeseden citat iz intervjuja Josepha Bidena v Washington Postu 5. junija 2021).

Postavljamo jih pred izbiro, kako se odzvati. In jim ponujamo iz dneva v dan manj manevrskega prostora.