Komentar

30-letnica Slovenije: "Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju."

Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo, je med sobotno slovenostjo v Kočevskem Rogu dejal dr. Matija Ogrin. Tako kot zadnjih trideset let sta bili tudi letos tam spominska slovesnost za tam pobitimi domobranci in sveta maša. Pri breznu Pod Krenom, kjer je eno izmed največjih grobišč slovenskih domobrancev, je maševal nekdanji ljubljanski nadškof in slovenski metropolit Anton Stres, govornik pa je bil predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Dogodek sovpada s 30. obletnico NSZ in 30-letnico države Slovenije, zato so razmišljanja dr. Ogrina zanimiva tudi v tej luči, kajti tisti del nacije, ki se ima za biološke, pravne in moralne naslednike domobrancev, je nad marsičem, česar Republika Slovenija v teh treh desetletjih ni storila, upravičeno razočaran in opozarja, da je pravica do groba eden bistvenih vrednostnih temeljev evropske kulture in civilizacije. Še več, kot ugotavlja Matija Ogrin, država za pobite osebe, žrtve revolucije v 30 letih "nikoli ni uradno priznala niti tega, da so nekoč obstajale in da so mrtve! Nikoli ni obsodila pobojev in drugih zločinov komunistične revolucije kot zavrženih dejanj. Nikoli ni ugotovila, da so bile žrtve ubite protipravno in da zato veljajo za nedolžne."

09.06.2021 00:00
Piše: Matija Ogrin
Ključne besede:   Matija Ogrin   Kočevski Rog   domobranci   slovesnost   revolucija   država   Slovenija   zakoni

Foto: Dejan Steinbuch

Ko torej rečemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, moramo reči natančneje: v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili.

Razbijali so po vratih. "Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat." (Janko Maček, Zaveza, št. 68)

 

Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez tisoč je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo.

 

Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, češčenje nebeških priprošnjikov in Matere božje, kapelice in sveta znamenja, domači običaji v cerkvenem letu od božiča prek velike noči do časa po binkoštih, in predvsem petje, petje … Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske krščanske dediščine stoletij – in ta dediščina jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravično. In ko so se v letu 1942 in pozneje odločali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dediščina.

 

Ko torej rečemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, moramo reči natančneje: njihovo delovanje v zgodovini je bil seveda odpor proti revoluciji. Toda v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili. Če bi se za preživetje skušali priključiti revoluciji, bi se moralo njihovo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostali to, v kar so jih izoblikovali domača hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti. To je bilo, po našem mnenju, temeljno dejanje istovetnosti in v tem dejanju je tudi globoka pritrditev življenju. Najprej svojemu življenju, kar je čisto prva pritrditev; nato življenju bližnjih, ki jih je bilo treba zavarovati.

 

Takšna pritrditev življenju ima vedno prav. Zgodovina je dramatično pokazala, da so naši pobiti imeli prav. Totalitarna država, ki jo je postavila revolucija, je propadla; vstala je samostojna slovenska država, ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih časih ohraniti tudi vaški stražarji in domobranci; vstala je tudi iz državniške misli, ki so jo po Lambertu Ehrlichu nadaljevali preživeli slovenski demokrati v emigraciji, zlasti v Argentini – že v taboriščih vse od leta 1945 in jo občudujemo v njihovih revijah, kakor so Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, Sij slovenske svobode – in mnoge druge publikacije, ki so izhajale desetletja pred osamosvojitvijo.

 

Slovenska država je zrasla iz tisoč let dolgega slovenskega verskega in kulturnega izročila od Brižinskih spomenikov do današnjih dni. Vaški stražarji, domobranci in drugi demokrati so to tisočletno pot vedoč ali nevedoč utrjevali naprej; komunistična revolucija pa jo je uničevala, a uničiti je ni mogla. Pritrditev življenju ima vedno prav – zato, ker nadaljuje božji stvariteljski dej "bodi človek", četudi ga uresničuje v še tako težkih okoliščinah.

 

 

+++

 

Pripadniki Slovenske narodne vojske in drugi nasprotniki revolucije, ki se jih tukaj spominjamo, so zato prestali nepojmljivo gorje. Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju. Spomin na pobite je bil izbrisan, postali so ne-osebe. Topel spomin nanje je živel le v srcih bližnjih – doma in po svetu.

 

V domovini se je začel spomin na pokojne žrtve javno obujati zlasti potem, ko so preživeli udeleženci demokratičnega odpora v maju 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo (NSZ). Ti naši ustanovitelji so zdaj večidel pokojni. Kar so pomembnega naredili, pa bo ostalo za vselej: obudili so spomin na te, ki so izginili na stotinah morišč po Sloveniji, in niso mirovali, dokler niso našli svojcev pobitih; s svojci so raziskali okoliščine, zbrali podatke o pokojnih in jih zapisali na farne spominske plošče. To delo se je pričelo že takoj v letu 1991; postavili so 256 farnih spominskih plošč, skromnih, a hkrati monumentalnih, široko po Sloveniji – in na njih imena in letnice za več kot 15.000 oseb. S tem so napravili nekaj izjemnega; naredili so to, kar bi morala storiti slovenska država, vendar tega ni hotela: raziskati usode pomorjenih in jih vrniti v občestvo Slovencev. Tu je NSZ resnično delovala v modusu države, delovala je tako, kot delujejo države: da po vojni preštejejo pokojne in jih pokopljejo. Ta dejanja so bila državotvorna, ker so bila v jedru naravnana k restituciji slovenske skupnosti in k restituciji pravice. Ali ni to, vzdrževanje skupnosti in pravice, bistvo države? Prav za to je šlo ljudem, ki so se zoperstavili revoluciji, kakor tudi preživelim, ki so pozneje postavili NSZ.

 

In kaj je v teh 30 letih samostojnosti napravila za pomorjene žrtve revolucije država Slovenija?

 

Odgovori niso veseli, saj so večino časa državo vodili nasledniki tistih, ki so tukaj pobijali. Kaj država misli o neki stvari, to država pove samo na en način: s svojimi zakoni. Mrliških listov država za vse te žrtve nikoli ni izdala; mrliški listi kot izkaz, da je oseba obstajala in da je zdaj pokojna, so bili izdani le za tiste posamezne žrtve, za katere so to zahtevali svojci, in še do tega je večkrat prišlo le v sklopu drugega pravnega postopka, npr. dedovanja. Za pobite osebe, žrtve revolucije država Slovenija v 30 letih nikoli ni uradno priznala niti tega, da so nekoč obstajale in da so mrtve! Nikoli ni obsodila pobojev in drugih zločinov komunistične revolucije kot zavrženih dejanj. Nikoli ni ugotovila, da so bile žrtve ubite protipravno in da zato veljajo za nedolžne. Država Slovenija nikoli ni razveljavila krivičnih političnih sodb z enim samim pravnim dejanjem, ampak je bilo vedno naloženo ubogim sivolasim ženicam, vdovam in sorodnikom pobitih, da so sami vlagali pritožbe, se sami mučili s pravno razveljavitvijo krivičnih sodb – ko bi vendar to morala storiti država!

 

Krivično, kako krivično!

 

To je spričevalo države Slovenije po 30 letih – ker so jo kar 23 let vodili politični dediči tistih, ki so tukaj ubijali in ki so svoj politični prostor osvojili samo tako, da so bili njihovi politični nasprotniki goli, sestradani in izmučeni vrženi v brezno. To je bistvo revolucije.

 

Zato so naši pokojni, ki se jih danes spominjamo, pravno izobčeni iz države Slovenije. Zakon o žrtvah vojnega nasilja pa sploh izrecno pove v 6. členu, da naši pokojni niso žrtve vojnega nasilja – razglašeni so za sodelavce okupatorja. Tako imenovani vojni zakoni so jim celo odvzeli status vojaških oseb in jih postavili v pravno praznino. Postavili so jih zunaj zakona. Vojni zakoni so pravna kodifikacija, s katero je levica v demokratični državi Sloveniji utrdila doseženo stanje državljanske vojne – verjetno zato, da jo lahko nadaljuje.

 

Stališče Nove Slovenske zaveze, ki združuje svojce in prijatelje pobitih, je še vedno, da v državi Sloveniji manjka krovni zakon tega področja, ki bo ugotovil, da je v Sloveniji bila komunistična revolucija in da so njena dejanja zavržena. Šele od tam dalje imajo drugi zakoni lahko smiselne učinke.

 

Edini zakon, ki na tem področju deluje, je Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Omogočil je obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov; vladna komisija za prikrita grobišča je na tem področju naredila zelo veliko. Toda tudi ta zakon je levica znala speljati v slepo ulico. Izkopani so bili že ostanki tisočerih žrtev; toda večine dejansko ni moč dostojno pokopati, ker se vsak župan lahko upre, kakor ljubljanski, da na njegovem pokopališču ne bo grobov domobrancev. Zakaj? Ker manjka krovni zakon, ki bi uredil temeljne kategorije celotnega problema. Ostanki tisočerih žrtev tako leta in leta čakajo v plastičnih vrečah in zabojih v raznih depojih in kostnicah, in jih ni mogoče pokopati. Zato se med našimi člani, t.j. med svojci pobitih, upravičeno sliši glasove, da je treba ekshumacije ustaviti, dokler se ne uredi poglavitni okvir.

 

Kakor po vsaki vojni bi tudi po državljanski vojni v Sloveniji morali skleniti mirovno pogodbo. Komunistična revolucija ima po svojih neznanskih razsežnostih centralno mesto v novejši slovenski zgodovini. Središče revolucije pa je Rog! Tako simbolno kakor glede obsega zločina. Brez Roga Slovenije ni mogoče razumeti.

 

Zato menimo, da bi obsodba revolucije dejansko imela vlogo mirovne pogodbe. Kajti, če ne že poprej, bi nam zadnje leto dni v času epidemije moralo odpreti oči, da se državljanska vojna nadaljuje v drugačnih oblikah, morda celo stopnjuje. Skrajna levica že leto dni z dejanji dokazuje, da ji ne samo red, zakonitost in skupno dobro, ampak tudi človeška življenja niso vredna nič; z življenji drugih razpolaga kot z materialom za dosego oblasti. Kakor je bila komunistična stranka od leta 1941 ter pozneje nič drugega kot teroristična organizacija, tako tudi njihove skrajno leve naslednice danes uporabljajo lažni videz, da so politične stranke, v bistvu pa razmišljajo in delujejo kot politične milice.

 

Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo.

 

Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.

 

 

+++

 

Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kočevski Rog. Vživeti se moramo v njih, ki so tu v strahoti stali na robu brezna in – padli. Ob primerjavi z njimi, ki se jim je življenje tako kruto končalo, začutimo, koliko možnosti mi v resnici imamo za uresničevanje dobrega in pravičnega; v primeri z njimi imamo kljub vsem težavam ogromne možnosti; imamo čas, imamo še en dan, in še en dan, in še en dan, ko lahko toliko storimo. Toliko resničnih možnosti, ki kličejo v izpolnitev, v uresničitev tega, kar je res in prav. Ta navdih, ki se dotika skrivnosti, je bogata in neizčrpna svetla stran groze Kočevskega Roga.

 

Mi torej, ki moramo s svojimi življenji še toliko uresničiti, izpolniti svoj čas s svojim bitjem, se vračajmo k njim, ki so morali ob robu brezna izpustiti vse … Zadnja stvar, ki so jo izpustili iz svoje roke, so bili rožni venci. Iztrgali so jim jih iz rok, sami jih ne bi izpustili. Zdrava Marija, Angelov pozdrav, je v ljudskih prepesnitvah živela med Slovenci do danes vsaj 800 let. Predniki teh fantov in oni sami niso izpustili iz svojih rok in src te molitve, ki povezuje vso slovensko zgodovino in je spremljala tudi grozoto Roga. Dokler bo ta, njihova molitev živa med nami, najpomembnejšega še nismo izgubili.

 

dr. Matija Ogrin je predsednik Nove Slovenske zaveze.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
20
Protivladni protesti pod taktirko Mefista Kosa
6
15.06.2021 06:15
Pred kratkim sem bila na kofetku z zelo prijetno osebo. Zapriseženo levičarko, a prisrčno in prijazno. Poglavje, da ljudi ne ... Več.
Piše: Ana Jud
Čas je za … cepljenje! In s tem (skorajšnjo) vrnitev nazaj v normal(n)o(st)
6
14.06.2021 08:00
V Evropi smo prve oblike cepljenja dobili šele v 18. stoletju. Cepiva so zmanjšala obolevnost, invalidnost, zasedenost ... Več.
Piše: Milan Krek
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
8
14.06.2021 01:00
O mrtvih vse dobro je stara modrost, ki je v primeru Ivana Zidarja zelo relativna. Ob vsem alkoholu, ki ga je popil, je pravi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
12
13.06.2021 11:00
V parlament se zlahka prismuka vsak povpečno prepričljiv falot. Sistem ga ščiti! Pred prevarami in neizpolnjenimi zavezami nismo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Varvara Stepanova, ženska, ki je ženske začela oblačiti v hlače, kratke hlače in kombinezone
2
12.06.2021 22:30
Komunistična oblast je brutalno nastopila proti avantgardni umetnosti. Varvara Stepanova in Aleksander Rodčenko sta zelo hitro ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
12
11.06.2021 22:35
Šale in komedije so inherentno zanimive: v njih uživamo zaradi njih samih in četudi drži, da bi lahko imele terapevtsko ... Več.
Piše: Roger Scruton
Mi in oni: Kako je strategija preživetja skozi zgodovino izoblikovala dve povsem različni mentaliteti, ki danes definirata Zahod in Vzhod
20
07.06.2021 23:59
Zadnje čase smo priča utečeni fabuli. Najprej se na Vzhodu zgodi nekaj, kar ne sodi v naše standardne vrednostne okvirje, nakar ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Volitve v Mehiki: Vizija predsednika Lópeza Obradorja je razdeljevanje denarja
0
07.06.2021 04:29
V 130-milijonski Mehiki so bile to nedeljo zakonodajne volitve, volivci so volili 500 članov poslanske zbornice nacionalnega ... Več.
Piše: Luis Rubio
Današnja množična družba je družba kiča ...
4
06.06.2021 06:42
V Novem LEF-u so se zavzemali za radikalni produkcionizem, bili pa so kategorično proti glorifikaciji komunističnih voditeljev, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-letnica Slovenije: "Sprava je pot, ki se nikoli ne konča"
10
04.06.2021 04:30
Pravica do groba je naslov 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, kot se imenuje ta komisija, ki ... Več.
Piše: Borut Pahor
Skrito lastništvo Mladine: Ste vedeli, da je 4-odstotna lastnica tega medija tudi Republika Slovenija?
9
03.06.2021 00:57
Lastništvo tednika Mladina je svojevrsten fenomen. Z njim se je pred dvema letoma podrobno ukvarjal novinar Lenart J. Kučić na ... Več.
Piše: Ivan Simič
Lukašenko svoj obračun z opozicijo prenaša navzven in se požvižga na mednarodno pravo
8
01.06.2021 03:20
Ravnanje beloruskega diktatorja je vse prej kot nedolžno. Pred leti si je bilo težko zamisliti, da po vlekel tovrstne poteze, ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali smo res imeli v Sloveniji najdlje zaprte šole med državami članicami EU in zakaj smo jih imeli zaprte?
11
31.05.2021 04:00
Slovenija v primerjavi z drugimi državami članicami EU nikakor ni rekorderka po času zaprtega šolskega prostora, kar se sicer ... Več.
Piše: Milan Krek
Neozdravljiva bolest nesmrtnih očetov naroda
15
30.05.2021 11:05
Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Hommage Tonetu Stojku: Naša jeza je brezmejna
9
30.05.2021 05:10
Slovenski narod se je konec koncev porodil iz protesta, ki se mu reče protestantizem, protesti so nam položeni v zibelko. Svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenija d.o.o., Janševa družba z omejeno odgovornostjo
18
29.05.2021 05:00
Oblast oglašuje cepljenje in glede na moč nasprotnikov cepljenja je takšna aktivnost smotrna. Ne moremo pa mimo dejstva, kako se ... Več.
Piše: Ana Jud
30-letnica Slovenije: Narod, ki ne ve, kaj hoče, se vrti v večnem krogu
15
28.05.2021 06:17
Po neuspeli ustavni obtožbi predsednika vlade je jasno predvsem dvoje: da je levi del opozicije nesposoben prevzeti oblast brez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nekateri simptomi koronavirusa spominjajo na izgubo spomina in "možgansko meglo" v postkomunističnih deželah
6
27.05.2021 06:32
Ko sem bral o različnih simptomih novega koronavirusa, denimo o težavah s spominom in koncentracijo, me je prešinila njihova ... Več.
Piše: Keith Miles
Ali bomo v Sloveniji sploh našli pot sodelovanja in argumentacije, kajti zdi se, da se znamo samo še zmerjati in žaliti?
17
25.05.2021 05:00
Zametki sodelovanja in konstruktivne argumentacije so se doslej v Sloveniji že večkrat pojavili kot komentarji na različne, ne ... Več.
Piše: Miha Burger
O neenakosti v zdravstvu: Kaj nam razkriva primerjava razmer glede Covid-19 med Indijo in Slovenijo?
7
24.05.2021 06:06
Mediji so zadnje čase polni dramatičnih poročil o razmerah v Indiji, kjer naj bi covid-19 zdravstveni sistem že skoraj spravil ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.622
02/
30-letnica Slovenije: "Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju."
Matija Ogrin
Ogledov: 1.901
03/
Mi in oni: Kako je strategija preživetja skozi zgodovino izoblikovala dve povsem različni mentaliteti, ki danes definirata Zahod in Vzhod
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.208
04/
Protivladni protesti pod taktirko Mefista Kosa
Ana Jud
Ogledov: 749
05/
80 let Operacije Barbarossa: Zakaj je bil Hitlerjev načrt napada na Sovjetsko zvezo že v naprej obsojen na propad
Shane Quinn
Ogledov: 1.299
06/
Ko telo ne zmore več: Adrenalna izgorelost kot posledica deloholizma
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 823
07/
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
Roger Scruton
Ogledov: 741
08/
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
Simona Rebolj
Ogledov: 721
09/
Skrito lastništvo Mladine: Ste vedeli, da je 4-odstotna lastnica tega medija tudi Republika Slovenija?
Ivan Simič
Ogledov: 2.514
10/
Današnja množična družba je družba kiča ...
Dragan Živadinov
Ogledov: 581