Malo je bilo v slovenskem javnem prostoru zadnjega pol stoletja res izstopajočih likov. Še največ kajpak v sferi politike, nekaj zagotovo tudi v športu in kulturi, precej manj v gospodarstvu. A Ivan Zidar je bil v vseh pogledih poglavje zase, kajti težko bi mu našli konkurenco. Ne le v neverjetni sposobnosti konzumacije alkohola, pač pa tudi v odličnem smislu za tisto vrsto poslovanja, ki mu po domače rečemo kšeftanje. Ta mladi varovanec najvplivnejšega slovenskega partijskega šefa Ivana Mačka se je na vrh slovenskega gradbeništva povzpel rosno mlad, sredi tridesetih, ko je navdušil celo maršala Broza. Zidar je imel priimek, kakršnega bi si vsak gradbenik lahko samo želel. S svojo pojavnostjo, glasom in energijo, ki jo je oddajal, je v rigidno in zaspano socialistično gradbeno industrijo vnesel povsem drug slog delovanja, zato ni čudno, da ga je Tito ob več priložnostih trepljal po ramenih in hvalil njegove sposobnosti. O slednjih bi zagotovo lahko razpravljali, toda v zlati dobi komunizma je štelo samo to, da si na pravi strani, lojalen in da te imajo šefi radi. In Ivana Zidarja so vsekakor imeli, zato si je lahko privoščil precej precej več od svojih gradbenih kolegov. Karikirano rečeno, danes bi človeka zaradi tega zaprli.

Ob brezpogojni podpori rahlo ostarele partijske nomenklature, ki jo je za samoupravni socializem povsem netipični, skorajda latinskoameriški slog Zidarjevega načina dela zabaval in navduševal hkrati, je ta gradbeni biznismen počasi, a vztrajno lezel v vrh jugoslovanskih nizkih gradenj in svoj imperij z 11.000 delavci uspešno tržil tudi v Iraku in Libiji, če omenimo le ti dve državi in njuna notorična voditelja Sadama Huseina in Moamerja el Gadafija. Kaj vse so "escetejevci" gradili v arabskih in severnoafriških puščavah, so vedeli redki, zagotovo pa bili v Zidarjevem sefu blueprinti iraških bunkerjev še leta 2003, torej v času t.i. druge zalivske vojne, ko je Zahod z za lase prevlečenimi "dokazi" o obstoju orožja za množično uničevanje izsilil vojaško intervencijo s ciljem dokončne Sadamove odstranitve z oblasti. V katerih bunkerjih se je padli iraških samodržec skrival, je za nas pomembno le toliko, kolikor držijo namigi, da je Ivan Zidar Američanom ob pravem trenutku ponudil kupčijo, ki jo niso mogli zavrniti, v zameno pa naj bi poleg finančne kompenzacije dobil tudi zagotovilo, da je varen do konca življenja. Tudi in predvsem v smislu sodne imunitete ...

Ivanu Zidarju se je imperij začel podirati kot hiša iz kart z razpadom Jugoslavije. Deloma je, tako pišeta v svoji knjigi Matej Šurc in Blaž Zgaga, izgubljene milijone uspel nadomestiti z aktivno vlogo v trgovini z orožjem, ki je bila v začetku devetdesetih na območju bivše Jugoslavije izjemno dobičkonosen posel. Šurc in Zgaga, katerih navedb ni nihče demantiral ali poslušal sodno sankcionirati, sta prepričana, da se je Ivan Zidar v začetku devetdesetih, ko je z uvedbo strankarske demokracije in vrnitvijo Cerkvije v javno življenje, "pravilno" odločil. Ne samo da je SCT finančno pomagal določenim "novim strankam", pač pa je Zidar osebno zagotovil tudi veliko stopnjo naklonjenosti "svojega" podjetja Cerkvi, ko je šlo za obnovo cerkva in sakralnih objektov. Nova ljubezen se mu je lepo obrestovala, sledili so obiski Vatikana, vključno s srečanjem s papežem Janezom Pavlom II., razvilo se je tudi čudovito prijateljstvo s kasnejšim kardinalom Francom Rodetom.

Pokojni Andrej Bajuk mi je nekoč, tedaj že globoko prizadet in razočaran nad političnim spletkarjenjem vrha slovenske RKC, razlagal, kako je kot direktor Interameriške banke za Evropo s sedežem v Parizu enkrat gostil nadškofa Rodeta in mu je ta ob kosilu namignil, da ima tudi Slovenija svoje plemstvo, svojo aristokracijo, torej ljudi modre krvi. Bajuk je debelo pogledal, misleč, da se eminenca šalijo. Pa mu je Rode razložil, da je Ivan Zidar eden takšnih ljudi. Plemenite, pravzaprav modre krvi. Da se ni lagal, je čez leta dokazal kar Zidar sam, ko je moral, vidno vznejevoljen, ker mora pričati pred nekakšno preiskovalno komisijo, v državnem zboru odgovarjati na vprašanja v zvezi s tedaj aktualno afero Čista lopata. "Sem ta prav in ta plav Slovenc", je siknil v kamere presenečenim in zbeganim novinarjem.

Zidar je bil vsekakor dovolj moder, da je ob pravem času investiral v prave ljudi. S Cerkvijo je dejansko vzpostavil posebne odnose in ko je bilo potrebno izraziti določeno hvaležnost, ni bil malenkosten, pa najsi je šlo za darila ali gradbena dela. Nič manj uspešen ni bil v politiki, vsaj dokler jo je krojila LDS, kjer se v "gradbenega barona" niso želeli preveč vtikati, saj so z njim na veliko poslovali, ko je šlo za javne razpise. Tu pa je bil SCT praktično nepremagljiv, saj je zmagoval na vseh razpisih, včasih povsem samostojno, včasih pa v konzorciju s še dvema večjima domačima gradbenima firmama, Primorjem in Vegradom. Če se je pojavil kak tuj konkurent, denimo iz Italije, je skorumpirano državno uradništvo že poskrbelo, da se je izgubila kakšna disketa, mar ne?

Vseeno pa Zidarjevo biznisiranje v samostojni Sloveniji, ki je leta 2004 sprejela evropski pravni red, vladavino prava in bila z vstopom v Unijo prisiljena zagotavljati bolj transparetno javno naročanje, ni več potekalo tako uspešno kot nekoč v Jugoslaviji. V neki točki se je gradbeniku modre krvi zalomilo. Neko poslovno kosilo na dvorcu Zemono pri Vipavi se je slabo končalo tako za Zidarja kot za takorekoč vso domačo gradbeniško "elito", pravosodni sistem pa se je formalno zganil šele s tajno operacijo Čista lopata. Na kratko, Zidarja in tovarišijo s ujeli, kako se nezakonito (kartelno) dogovarjajo o pridobivanju razpisov v projektu Slovenija gradi avtoceste. Urad za varstvo konkurence (UVK) je kasneje ocenil, da so SCT, Primorje in Vegrad - če omenimo le največje tri - s kartelnim dogovarjanjem glede avtocest slovenski proračun oškodovali za najmanj dve milijardi evrov. Danes se zdi številka vseeno precej pretirana.

Dve milijardi evrov je več kot dovolj denarja, da lahko v Sloveniji z njim (pod)kupite takorekoč vse in vsakogar. Ne glede na to sta morala Dušan Črnigoj in Hilda Tovšak kasneje za več let v zapor, medtem ko se je Ivan Zidar kljub pravnomočni obsodbi uspel do konca izogibati prestajanju kazni. Kako mu je to uspelo/1 Formalno zaradi zdravstvenih razlogov. In dobrega odvetnika, jasno. Koliko je Zidarja stal Aleksander Čeferin, ki bo kasneje postal predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA), ne bomo nikoli izvedeli. Je pa nekdo, ki je bil v tistem času precej blizu Zidarju, pripomnil, da je bila to zagotovo najboljša Zidarjeva investicija po razpadu SFRJ ...

PREBERITE TUDI

Tranzicijski dosje Zidar: tista "afna", ki se ne gunca več

Zidar se je zadnja leta na daleč izogibal medijem in javnosti. Večji del svojega časa naj bi preživel v "svoji" istrski vili, daleč od oči pozabljivih slovenskih medijev. Če je nekoč veljal za človeka, ki lahko uredi vse, okoli njega pa so se drenjali tudi mnogi znani novinarji, saj jim je lahko "zrihtal" nakup nepremičnine po ceni, ki je bila neprimerljivo nižja od tržne, potem so ga zadnja leta zapustili skoraj vsi. Kakšno je bilo njegovo psihično zdravje, lahko le ugibamo. Strah pred zastrupitvijo je bil v njegovem primeru notoričen (njegov šofer je denimo hodil po pohanega piščanca zanj zgolj v točno določeno gostilno nekje na pol poti med Ljubljano in Domžalami) in nikakor ne plod vseh dogodkov v zadnjem desetletju, dveh. Tudi alkohol je posebno poglavje in je Zidarja spremljal takorekoč pol stoletja. Znano je, da je imel v domači spalnici kisikovo masko za hitrejšo regeneracijo, kot šef SCT pa v neposredni bližini svoje pisarne vedno medicinsko sestro in opremo za reanimacijo.

Česa je bilo Ivana Zidarja stran vsa ta leta? Sta bili njegova prislovična robatost in neverjetna samozavest, ki je na stara leta mejila že ošabnost, rezultat izjemnih pritiskov, pod katerimi je delal dolga desetletja? Gradbeništvo je izjemno krut posel, projekti so se včasih dejansko pridobivali na način, ki je danes zanesljivo sodno pregonljiv in sankcioniran. V Zidarjevih zlatih časih je bilo vseeno drugače in dovoljeno je bilo marsikaj. Divje zabave, ki so se pogosto končale s pretepom in popolnim uničenjem inventarja, so še leta kasneje, ko je bil dolgoletni šef SCT že redni obiskovalec sodne palače v Ljubljani, zabavale mlajše generacije novinarjev, ki so z odprtimi usti poslušali zgodbe Zidarjevih sodobnikov in znancev. Meni jih je nekaj povedal Joc Pečečnik, vendar niso za objavo. Določene stvari je vseeno treba spoštovati in mrtvim pustiti, da se v miru poslovijo od tega sveta in odidejo.

Kam bo šel Ivan Zidar, ki je bil konec koncev katolik in veren človek, je vprašanje, ki bi zagotovo spet razdelilo Slovence, saj bi ga polovica poslala naravnost v pekel, druga polovica pa v vice ... Nebes si Ivan Zidar v tem življenju bržkone res ni zgradil ... si jih pa želijo vsi tisti, ki bodo zdaj planili na iskanje Zidarjevih milijonov, domnevno varno spravljenih v različnih davčnih oazah.