Pred kratkim sem bila na kofetku z zelo prijetno osebo. Zapriseženo levičarko, a prisrčno in prijazno. Poglavje, da ljudi ne presojamo po raznih pripadnostih, mi je že uspelo osvojiti. Nikogar ne obsojam zaradi prepričanja. Samo fanatikov ne prenašam. Ker živim pod kamnom in izpod njega pogledam le, ko pošteno zagrmi - ali ko kaj potrebujem -, mi je marsikaj znanstvena fantastika. Verjetno sem ena zadnjih, ki je izvedela, da je proteste proti vladi Janeza Janše koordiniral Drago Kos, bivši šef Komisije za preprečevanje korupcije.
Drago Kos je korupcijo preprečeval tako, da je primere pospravljal v omaro in se pretvarjal, da ne obstajajo. Medijski vazali so mu redno dajali prostor, da se je delal pametnega in javno jadikoval, kako je Slovenija skorumpirana država, on, "bogi, bogi", pa vodi institucijo, ki je brezzobi tiger in ne more storiti ničesar. Če bi odprl omare v tedanjih pisarnah, bi lahko storil marsikaj, ne pa da se je na njegovega naslednika, ki je omare dejansko odprl, vsula gora papirologije starih primerov. Skratka, Kos je bil aparatčik, od katerega ni bilo nobene koristi. Razen za ekstremne levičarske novinarje. Njim je služil kot informator in pomagač pri medijskih likvidacijah.
Kako to vem? Vem. Bila sem zraven.
Nisem si mislila, da bom o tem kdaj pisala, ker sem preteklost pustila za sabo, a me je pogrel podatek, da ta kriminalistični slabič sodeluje pri organizaciji protestov zoper vlado. Saj ne, da bi bila ta vlada tako superiorna, da si protestov ne bi zaslužila. Ma jok. Absurdno pa je, da proteste usmerja človek, ki je sokriv za vsesplošno klavrno stanje v Sloveniji. Drago Kos. Zato naj opomnim na izkušnjo, ki jo imam z dotičnim tičem.
Bil je eden mojih informatorjev. Večkrat. Ko sem pisala svojo drugo knjigo Dosje Rokomavhi, je prispeval kar izdaten vir informacij in mi dal tudi nekaj (koristnih) napotkov, kako naj ravnam v primeru medijskih napadov. Ko je zadeva prišla na sodišče, ker se je bivši šef zdravstvene zavarovalnice Vzajemna Marko Jaklič razjezil zaradi napisanega, je bil kot priča na sodišče vabljen tudi Kos. Sodnica ga je vprašala, če se je sestajal z mano. Odgovoril je, da ja. Nato je sledilo vprašanje, če je bil moj vir, in pomislite, kaj je ta tič odgovoril? "Ne, nisem bil." Lažnivec. Lažnivec. Lažnivi lažnivec.
Mene ni bilo na sodišču. Stres me je pokopal. Ko je Kos pričanje opravil, me je poklical na mobilni telefon in mi rekel, ej, Ana, oprosti, ampak jaz nisem mogel povedati, da sem bil tvoj vir, ker kot predsednik Komisije za preprečevanje korupcije novinarjem ne bi smel dajati zaupnih podatkov. Hja, zdaj je, kar je, sem pomislila in nisem se zmotila.
Sodnica Vera Gams Premrl je bila ravno dovolj neumna (ne morem uporabiti drugega izraza!), da njegovega pričanja ni razumela in me je obsodila na … sploh ne vem več kaj. Medijev nisem spremljala, ker večina ni poročala korektno. Pritožila sem se in pogrnila tudi na Višjem sodišču. Vrhovno pa je zahtevo za revizijo zavrnilo. Bogu hvala, da obstajajo izredna pravna sredstva in tako je po nekaj letih Ustavno razsodišče (US) razsodilo v moj prid in razveljavilo vse prejšnje obsodbe. Ne morete si misliti, kakšen občutek je to. Sedim na kavču v dnevni sobi in v rokah imam šop listov na katerih US pojasnjuje, zakaj so mi bile v tej državi kršene osnovne človekove pravice - US se ne spušča v podrobnosti, ali gre za resnico ali ne, US razsoja o morebitnih kršitvah človekovih pravic. Meni so bile kršene grobo in nedopustno. Kakšna država je Slovenija, če pravni sistem ljudem ne omogoča niti poštenega sojenja?
Vsemu peklu bi se izognili, če bi Kos na okrožnem sodišču sodnici Gams Premrlovi odkrito povedal, da je bil moj vir. Ker tega ni storil, me je čakalo še nekaj let sojenja in čakanja na odločitev US. To je pomenilo še nekaj živčnih zlomov, še nekaj let obupnega stresa, jokanja zaradi doživetih krivic, finančnih in materialnih težav zaradi onemogočanja dela, prenašanja govoric, kazanja s prstom, glej, kriva je, ter na desetine pojedenih škatlic antidepresivov in pomirjeval. Ampak … vzdržala sem. Jaz sem zmogla in danes me ne more uničiti noben pretres.
Drago Kos spi mirno. Kot dojenček. Nima vesti in mu je vseeno za druge. Resnica in pravica sta itak daleč onkraj tega, kar je on sploh sposoben dojeti. Nisem edina, ki jo je grdo potunkal.
Hodite na proteste? Biciklirate? Fajn. Ampak … sploh veste zakaj?
Janša - in njegova garnitura mi niso pri srcu. Tudi jaz njim ne. Vem. Informacije pridejo tudi do nas, ki smo tukaj, pod kamnom. Nekdo mi je dejal, da sem petsto let za medvedom. Od srca me je nasmejalo. Morda sem res petsto let za medvedom, nisem pa debil, ki bi še kdaj igral marioneto Mefistu Kosu. Dragi protestniki, zapomnite si, da imate opravka z gospodom, ki je poln zlobe, sovražnosti, opravljanja, posmehovanja, predvsem pa vedno misli izključno nase. Dokler protestirate pod njegovo taktirko, protestirate samo proti Janši in šele, ko se boste osamosvojili, boste lahko začeli protestirati za boljšo državo.
Takrat se vidimo!