Umetnik, ultranacionalist Jukio Mišima (1925–1970) je nekaj tednov pred svojim obrednim samomorom zapisal: "Za svoja politična dejanja sprejemam vso odgovornost, za svojo umetnost nobene!" Komentiral bom umetnost Jukia Mišime, njegovo prehajanje iz umetnosti v resničnost in iz resničnosti v neskončnost. Na konec pameti mi ne pade, da bi premišljeval Mišimov desničarski antikomunizem.

Če me vprašate, kakšni beletristiki sledim, je moj odgovor preprost; takšni kot jo lahko preberem v romanih Mišime, James Joceysa in Thomasa Pynchona. Redko komentiram literarno umetnost. Kako vstopiti prek besedilne zvrsti - komentarja - v romane, sploh pa v romane Jukia Mišime, za katere menim, da daleč presegajo produkcijo XX. stoletja? Z mitom. Vse v njegovem umetniškem delu je bilo projektirano samo zato, da je lahko s svojim finalističnim dejanjem prestopil v budistični zen.

V množici svojih dosedanjih besedil sem skoraj vedno zastopal tiste, ki enačijo življenje z umetnostjo, ki s svojo umetnostjo prestopajo v življenje zato, da ga osmislijo z etiko in estetiko. Mišima je to pozicijo intenziviral do skrajnosti. S finalističnim samurajsko-bojevniškim dejanjem.

Ne morete si predstavljati mojega vznemirjenja, ko sem se v Edinburgu srečal z gledališčem Shuijiom Terayame, ki me je povezalo s knjigo Mornar, ki je izdal morje, ki se je naključju znašla na knjižni polici mojih staršev. Danes vem, da so to bile knjige, ki sta jih moja starša dobila v dar od znanca, ki je dobil ukaz za premestitev v drugo vojaško garnizijo. Še danes hranim eno od njih na svoji knjižni polici; Stendhal Rdeče in črno. 

Jukio Mišima je s svojo literarno držo branil japonsko nacionalno kulturo kot etnični nacionalist. V šestdesetih letih je zahteval od Japoncev, da razveljavijo ustavo, ki so jo sprejeli kot vojni poraženci. Vstopimo z digresijo v Mišimin stavek: "Vsi vedo, da je svet prazen in da je edino zares pomembno poskušati vzdrževati red v praznini." Konec digresije.

Skupaj z ameriškimi zmagovalci je prišel na Japonsko kapitalistični modernizem, ki ga je Mišima, z mislijo na "veliko japonsko tradicijo", popolnoma zavrnil. Paradoksalno pa je v resničnosti oboževal Elvisa Presleya, Svetega Sebastjana in pesnika Rainerja Mario Rilkeja. Prek načelnega zavračanja zahodne kulture je oblikoval svoj koncept heroične smrti. Samurajske obredne smrti. Konceptualiziral je lepoto in smrt, ki je na Japonskem popolnoma drugače oblikovana kot v zahodni kulturi. Obseden je bil s smrtjo in neskončnostjo.

Najintenzivneje sem sledil prvemu romanu s starševske police z naslovom Mornar, ki je izdal morje. Menim, da roman še vedno ni prveden v slovenščino, popravite me, če se motim. Do njegove dramatike sem bil vedno zadržan, čeprav je napisal skoraj dvajset dram. V njegovi teksturi je vse izmuzljivo, čeprav je vse globinsko povezano. Prepolna je poetične uglašenosti in posebne vrste homoseksualne obrednosti, ki jo je razumel kot religiozno tolažbo, v resnici je bila njegovo erotično in umetniško bistvo. Navkljub svoji homoseksualnosti je bil poročen s postavno lepotico, ki mu je rodila dva otroka. Vsekakor netipična biseksualnost za političnega desničarja.

Svoj militantni mačizem je potenciral do skrajnosti. Vsekakor nenavadno, glede na to, da je bil na vojaškem naboru zavrnjen. Kot slaboten otrok se je v najstniških letih opremil z borilnimi veščinami. Po zavrnitvi naborne komisje pa je svoje telo še ojačal z dvigovanjem uteži. Svoje spolne fantazije je velikokrat povezoval s postavnimi častniki, s katerimi je bil v ljubezenskem razmerju sredi krvavih bitk. Gojil je militantno-manekenski kult mišičastega moškega, ki si je organiziral zasebno paravojsko, v kateri ni bilo prostora za vojake. Sestavljali so jo sami častniki, skoraj vsi po vrsti so bili študentje filozofije. Častili so samurajske vrednote, v resnici pa so bili sadomazohistični domoljubi. Za njih je bil državni udar estetsko dejanje. Mišima je bil obseden od estetike na vseh ravneh. Uniforme za svojo filozofsko falango je naročal pri najboljših svetovnih modnih kreatorjih. V njih je oblačil sebe in svoje mlade literarne in filozofsko izobražene občudovalce.

V celoti je prevzel nacional-romantično identiteto japonskega častnika, izšolanega po načelih samuraja. Okrog leta 550 se je na Japonskem budizem združil z avtohtono ljudsko religijo šintoizem, ki ju je čas ponovno razcepil na dvoje. Mišima je menil, da je bila cepitev usodna napaka, ki je naredila Japonski gromozansko škodo. Velik del svojega življenja je posvečal budizmu, ki je podlaga bušida (pot bojevnika) oziroma samurajskega kodeksa. Mišima je aktivno deloval na tem, da bi finalistično vstopil v Nirvano. Ni bil eden tistih umetnikov, ki menijo, da umetnost govori sama zase. Sebe je želel potopiti v lastno mitsko maso s pomočjo mistifikacij in mitizacij. Tudi današnji komentar izpolnjuje Mišimino zahtevo po mitizaciji. Pri njem je vse zasnovano na kulturnih izhodiščih, ki izhajajo iz strahu pred izgubo nacionalne identitete.

Njegovega skladnja zveni izvrstno tudi v slovenskem prevodu! Recimo v prevodu Alenke Stanič v romanu Pobegli konji. Detajl: eden od mnogih Mišiminih nasvetov mladim romanopiscem je bil, naj se izogibajo onomatopejam, ker besedilu dajejo občutek naivnosti. Vse je naredil, da bi postal tragični junak. Fetišiziral je samega sebe. Narcisoidnost je zanj postala estetska kategorija. Narcis, ki hrepeni po smrti! Po junaški smrti, ki se utemeljuje v žrtvovanju za nacijo! Fetišizira se kot nabildan, lep moški, ki umre za največ, kar se da -  za idejo domovine. S samurajsko tradicijo, z mečem (literaturo) proti zahodnemu anonimnemu morilskemu stroju "velike eksplozije".

Vse je podrejeno temu - ubiti se, da bi lahko skupnost živela. Žrtvovati se, da bi lahko s krvjo osmišljala sebe. Zaželenost smrti, da bi lahko živeli v njenem imenu. Žrtvovati se za domovino, da bi se lahko živeči osmislili v žrtvi. To je ta očaranost s smrtjo, ki vre iz vseh nacionalnih literarnih konceptov. Kri in zemlja, ki daje v radosti vojne moč nacionalistom. To je ta uničujoč nagon, ki fetišizira moško lepoto, ki glorificira žrtvovanje, trpljenje in ekstazo Svetega Sebastjana.

Mišima se je nenehno poigraval s stereotipi. Z nacionalnimi fanatizmi. Je kaj bolj konstitutivno mitskega od fanatizma? Na čelo si je nadel bel samurajski trak in v roke vzel bele rokavice ter se podal na blazno pot državnega udara. Vse življene je hrepenel po junaških dejanjih: stopiti na pot smrti pomeni biti pripravljen vstopiti v prostor brez spomnina, kjer izgubiš vse spomine. Nekje ob robu je zapisal: V meni je nekaj, česar ne more zadovoljiti samo umetnost.

Obredni samomor je storil pri petinštiridesetih letih v vojaški garniziji, kjer je vojake in častnike pozval, da se mu pridružijo v državnem prevratu. Zbrana vojaška množica se je samo smejala. Paradoks paradoksa: rodil se je v globalni modernizem, v projekcijo niča, želel pa je biti evropski tragični junak - in to na Japonskem. V bistvu je njegov državni udar izzvenel kot prvi evropski novoveški roman - Don Kihot! Toda:

Slekel si je še ostala oblačila z gornjega dela telesa, toda telo se mu je napelo, zato se je zazdelo, kot da je mraz popustil. Odpel si je hlače in razgalil trebuh. Ko je iz nožnice potegnil nož, je iz sadovnjaka nad seboj zaslišal krike in odmev bežečih stopinj. "K oceanu. V čolnu se je zmuznil", je vrešče vpil eden od zasledovalcev. Isao je globoko zajel sapo in z zaprtimi očmi božajoče potegnil z levico po trebuhu. Konico noža, ki ga je čvrsto stiskal v desnici, je nastavil na telo in jo s konci prstov levice pomaknil na pravo mesto. Potem je z močnim sunkom potisnil nož v trebuh. V hipu, ko mu je rezilo razparalo meso, se je pognala kvišku slepeča sončna obla in se mu razpočila pod vekami.

V njem sta bila sadizem in eros, blaznost in perverzija. A bil je dosleden človek fascinantnih protislovij. Želel je, da bi skupaj preživeli grozo, v njenem ognju pa bi prekalili svoj meč! Postavil se je po robu modernosti in postal eden najpomembnejših modernistov XX. stoletja. Seveda je to etično sporno, ker je v smrt povabil še druge. V resnici je bil politično popolnoma neodgvoren. S svojo umetnostjo pa je bil fascinantno prepričljiv, prepoln odgovorne literature, ki je presegala vse nobelovce tega sveta.