Kot alternativo takšnim pristopom bi poskušal v naslednjih vrsticah izpostaviti nekaj ključnih in najpomembnejših ekonomskih parametrov, ki kažejo, kje smo dosegali primerljive rezultate, kje pa smo v našem gospodarskem razvoju zaostali. Kot ključne vidim tri področja: hitrost gospodarskega razvoja, delitev doseženih rezultatov in lastniške premike.

Podatek, s katerim najpogosteje spremljamo gospodarski razvoj, je seveda rast bruto domačega proizvoda ter doseženi nivo s primerjavo kazalca o bruto domačem proizvodu po kupni moči na prebivalca. Seveda BDP ne odraža vse kvalitete življenja ljudi v neki državi, a višje vrednosti praviloma pomenijo tudi večjo blaginjo za večino ljudi. Pri tem vemo, da so bili v Sloveniji dosežki zadnjih desetih let po prejšnji krizi primerjalno slabši, običajno pa zanemarimo, da pa je bil hiter razvoj v letih pred krizo (2004-2008) posledica enormnega zadolževanja v tujini in zato leto 2008 kot osnova ni najbolj primerno. Za realno oceno je potrebno pogledati zadnjih 25 let, od leta 1995 na primer (nihanja v letih pred tem so bili zaradi razpada države prevelika in ne odražajo dejanskih sprememb).

Primerjave z drugimi evropskimi državami pokažejo, da je bil naš ekonomski razvoj približno povprečen glede na izhodiščno stanje. Praviloma namreč države na nižji stopnji razvoja rastejo hitreje kot višje pozicionirane države in naša rast je bila hitrejša od avstrijske ali nemške, a nižja od na primer Poljske. Seveda imamo tudi države (Švedska, Estonija), ki rastejo hitreje od pričakovanj (povprečja), a tudi države, kjer je rast daleč spodaj (Italija ima danes približno enak BDP na prebivalca po kupni moči kot pred 25 leti).

V teh 25 letih je bila torej naša povprečna rast približno 2 odstotka letno, v Avstriji pa en odstotek in približali smo se jim na okoli 70 % BDP po kupni moči na prebivalca. Čehi so po tem kazalcu danes malenkost višje kot Slovenija, a to so bili tudi leta 1995 in rasli so s povprečno podobno hitrostjo kot mi. In kje je Švica? Seveda veliko spredaj, a tudi Avstrijci so še vedno 20 % za njo, podobno kot so bili pred 25 leti. Ne vem, koliko se oni obremenjujejo  s tem ciljem.

Seveda lahko v neskončnost razpravljamo o vseh izgubljenih priložnostih in napakah v razvoju, a objektivno bi bili lahko z boljšimi politikami glede na izhodišče, glede na materialne in človeške resurse, nekaj odstotkov Avstrijcem bližje, več pa preprosto ne - če realno ocenimo možnosti in pogledamo razvoj v naši soseščini. Seveda takšno oceno lahko hitro označimo kot defetistično, a potrebno se je zavedati, da se desetletij ne da preskočiti, da je naša materialna baza šibka, da ni toliko tradicije, pa tudi prepoznavnosti (z enakim izdelkom bomo Slovenci še dolgo zaslužili manj kot npr. Nemci). Nedvomno bi lahko dosegli nekoliko več, a pričakovanje bistveno boljšega položaja je v celoti nerealno.

Delitev ustvarjenega

Drugo ključno področje pa je, kako se potem ustvarjena dodana vrednost, ustvarjeno bogastvo deli. Prvenstveno med kapital in delo in nato, kako med posamezne ljudi. Vemo, da trendi v svetu kažejo, da se delež kapitala krepi, da je pretežni del gospodarske rasti zadnjih desetletij pristal v rokah ožjega kroga ljudi (najbolj značilno v ZDA). Za Slovenijo podatki kažejo, da temu ni bilo tako in da delež dodane vrednosti za delo (za zaposlene) ostaja zadnjih 25 let približno konstanten, da je dohodkovna neenakost najnižja med vsemi državami na svetu in enako velja tudi za premoženjsko neenakost. 

Seveda so tudi tu odkloni in nesprejemljivo je, da se še vedno srečujemo s precejšnjo stopnjo revščine, kar bi z bolj ciljno socialno politiko lahko sanirali. A primerjalno z drugimi državami smo na tem področju v samem vrhu in kolikor pač ustvarimo, je relativno pravično razdeljeno. Ker (zaradi prve točke) ustvarimo 30 % manj kot Avstrijci, lahko razumljivo namenimo tudi 30 % manj za plače in manj za dobičke, a znotraj razpoložljive mase je delitev korektna in večjih ali pretiranih odstopanj ni. Seveda ta delitev ne more biti nikoli pogodu vsem, večina se vedno čuti prikrajšane in tudi Avstrijci se srečujejo s podobno stopnjo revščine kljub višjemu blagostanju - višji nivo življenjskega standarda v neki državi dviguje tudi pričakovanja in potrebe in zato bo določen segment ljudi vedno opredeljen, da živi v revščini. Nujno pa je razrešiti najbolj izstopajoče primere, ker to praviloma ni problem denarja, temveč samo ustrezne socialne politike.

Seveda bo tudi ta ugotovitev deležna kritike, izpostavljanja takšnih in drugačnih nesprejemljivih primerov - a če za prejšnjo točko lahko ugotavljamo, da smo v letih samostojnosti nekaj odstotnih točk razvoja po nepotrebnem izgubili, je pri delitvi ustvarjenega bistveno manj alternativ. Kdo pa je tisti in katera skupina, ki dobi premalo in kateri segment potem dobi preveč? Ljudi s pretirano visokimi prejemki skoraj ni in tudi če bi jih omejili, to ne bi povečalo mase prejemkov za ostale. Nimamo srednjega razreda! Komu pa bi potem vzeli, da bi ga dobili? Tudi dobički niso pretirani. Kakorkoli obračamo, v okviru razpoložljive mase za delitev, kakšne večje spremembe niso možne in verjetno bi bile vse slabše. Zato bi si upal trditi, da imamo relativno korektno delitev ustvarjenega, zaradi česar imamo tudi najnižje stopnje neenakosti, višje zaslužke (vseh ali posamezne skupine) pa preprosto omejujejo gospodarski dosežki.

Lastniške spremembe

In še tretji vidik - lastništvo gospodarskih subjektov. Tu najbrž kar z nelagodjem opazujemo, kako vse več podjetij prehaja v roke tujim lastnikom, posebno kadar gre za podjetnike s Hrvaške, Srbije, Madžarske, Češke, Ukrajine, Rusije ... Trenutno je okoli tretjina gospodarskega sektorja Slovenije v rokah tujih lastnikov, v industrijskem in trgovskem sektorju se delež približuje celo polovici. Statistični podatki sicer kažejo, da je razvoj podjetij v tuji lasti hitrejši, plače višje, vlaganj in zaposlovanja več, kar pravzaprav podpira takšne lastniške premike. A težava je v tem, da ne gredo ti procesi tudi v obratno smer. Praktično ni podjetnega (in premožnega) Slovenca, ki bi realizirali kake večje naložbe v omenjenih državah in v podobnih obsegih (stomilijonske naložbe), razen nekaj naložb večjih podjetij (Krka, Petrol, NLB). Na tem področju bi lahko zapisali, da smo izgubili kar nekaj prednosti. K sreči ta vidik gospodarskega razvoja ni tako ključen za blagostanje ljudi - mogoče celo obratno, ker se nam ni potrebno obremenjevati s stomilijonskimi ali milijardnimi premoženji kakih Slovencev (tujci nas pač ne motijo). Kako je prišlo do te lastniške transformacije, pa nekaj pregleda v nadaljevanju.

Ob osamosvojitvi smo okoli 60 % nekdanje družbene lastnine razdelili v obliki certifikatov med vse prebivalce Slovenije sorazmerno glede na starost, ostalo pa sta dobila državna sklada (KAD, SOD) in država neposredno. Zaposleni so praviloma postali lastniki v svojih podjetjih, kjer so za denar in s popustom lahko kupili še dodatne deleže, ostali prebivalci pa so certifikate unovčili v podjetjih družinskih članov, v večjih družbah, ki so šle na borzo ali preko pooblaščenih investicijskih družb. V tej (prvi) fazi privatizacije je bila delitev korektna (poštena) in ljudje so dobili za okoli 5 milijard evrov lastniškega premoženja (celotna družbena lastnina je bila takrat ocenjena na okoli 7 milijard evrov). Mogoče bi bilo najbolj pošteno, da bi vse to premoženje namenili v pokojninski sklad (šlo je za premoženje, ki so ga ustvarili ljudje, za katere je kasneje manjkalo virov za pokojnine), a s tem bi vzpostavili državna podjetja, kar se ni izkazalo kot najbolj učinkovito. Bile so tudi pobude, da bi lastništvo prevzeli zaposleni, a to ne bi bilo korektno do ostalih prebivalcev in posredno so ga preko certifikatov tudi lahko pridobili. Zato lahko to fazo ocenimo privatizacije kot najbolj optimalno.

Sledila pa je druga faza privatizacije, ko se je lastništvo pričelo koncentrirati v rokah ožjega kroga ljudi (praviloma menedžmenta v podjetjih). To je bil čas (1993-2002), ko so bile še prisotne dileme o uspešnosti podjetij in gospodarskega okrevanja države, ko denarja ni bilo, ko so bile zaradi tega cene lastniških deležev zelo nizke in ko je ljudem nekaj pomenilo vsakih tisoč evrov. Ljudje so zato hiteli s prodajami svojih deležev, bolj  pogumni in vizionarski menedžerji pa so te deleže, praviloma s sredstvi podjetij, kupovali (pogosto sicer ne na najbolj pregleden način, a to se takrat ni preganjalo). Nakup je bil možen, ker so bile cene res nizke, a v tistem času tržne (po enako ugodnih cenah so kupovali tudi tujci in PID-i). V tem obdobju se je oblikovala večina danes uspešnih podjetij v lasti ožjega kroga ljudi. Seveda so kupnino več ali manj plačala podjetja sama, predvsem pa je temu procesu sledila 15-letna konjunktura, ki je omogočila vračilo kupnine brez večje omejitev podjetij pri razvojnih aktivnostih. Kljub očitkom menedžerjem o nepreglednosti, izkoriščanju prednosti položaja, temu obdobju koncentracije premoženja vseeno ne bi mogli veliko očitati. Vodstva so izkoristila priložnosti (in danes so to cenjeni gospodarstveniki), ljudje pa so pač rabili denar.

Sledilo pa je obdobje petih, šestih let, ko pa smo nekako izgubili občutek za dolg, za ustrezno finančno strukturo. Do krize leta 2008 smo v tujini najeli preko 20 milijard pretežno kratkoročnih posojil. Podjetja so v pričakovanju nadaljevanja gospodarske rasti močno investirala, veliko se je vlagalo v nepremičnine, katerih cene so rasle, kupovali so se precenjeni lastniški deleži in vse to se je odražalo v visoki gospodarski rasti, rasti zaslužkov in plač. Ker je to vsem, na vseh ravneh vodenja odgovarjalo, se ni nihče pretirano obremenjeval z vse večjimi dolgovi podjetij in bank. Z nastopom krize, ko so upadli zaslužki, cene nepremičnin in delnic, ko je bilo potrebno kredite vrniti, je ogromno podjetij zašlo v težave in tudi propadlo. Vsaj 70 % vseh slabih posojil (teh je bilo okoli 10 milijard evrov) je izviralo iz investicijskih aktivnosti.

Obdobje t.i. tajkunskih kreditov

Velik del slabih posojil (kake 2 do 3 milijarde) pa je izviral tudi iz nakupov lastniških deležev (tajkunska posojila) v letih 2004 - 2008. V tej (tretji) fazi privatizacije sicer ni bilo veliko transakcij, a po obsegu so bile velike, predvsem pa po bistveno previsokih cenah. Zaradi tega se po močnem padcu cen delnic (tudi petkratnem) in zahtevah za vračila posojil odkupi niso izšli in podjetja so zašla v velike težave, tudi v stečaj. To velja tako za nekaj večjih in znanih nakupov podjetij s strani posameznikov ter za nakupe s strani investicijskih družb (PID-ov). V času reševanja nastale situacije je bilo zaradi spornih potez veliko akterjev predmet sodnih postopkov, a večina tega denarja je bila izgubljenega s previsokimi nakupnimi cenami podjetij in koristi so imeli predvsem prodajalci lastniških deležev v času najvišjih cen. Zanimivo, da zaradi visokih cen v tistih letih tujci pri nakupih niso bili preveč aktivni.

Po težavah in tudi propadu velikega števila podjetij pa bi lahko zapisali, da je sledila četrta, faza privatizacije, ko so predvsem tujci, nekaj tudi domači dobili ponovno priložnost nakupa podjetij po relativno ugodnih cenah. Ko seveda gledamo nakupe v tem času (2009 - 2013) danes, so kupci z ugodnimi nakupi zopet veliko zaslužili, a bili so pač to edini kupci. Ocenimo pa lahko, da smo s temi prodajami po nepotrebnem hiteli (tudi prisilnimi pod diktatom EU). Postopkom načeloma ne moremo nič očitati, bilo pa je to zopet eno obdobje pomembnih sprememb v lastništvu ter tudi visokih zaslužkov (podobno kot omenjena druga faza).

Sedaj bi lahko rekli, da poteka še peta faza privatizacije, tekoče spremembe in koncentracije lastništva, ki so del običajnega gospodarskega toka. Zanimivo je, da tokratna kriza ni povzročila kakih večjih sprememb, tudi ne znižanja vrednosti družb. Zaradi nizke zadolženosti podjetij in lastnikov, jih le-ti kljub slabšemu poslovanju niso prisiljeni prodajati (kot je to veljalo za četrto fazo). Značilno pa je, da se iz lastništva postopno umikajo domači podjetniki s prodajami praviloma tujcem in o kakih pomembnejših naložbah domačih skoraj ne beremo.

Rezultat vseh teh tridesetletnih procesov je torej takšen, da je danes od kakih 75 milijard evrov celotne vrednosti družb v Sloveniji kaka tretjina v lasti tujih lastnikov (25 milijard). Od preostalih 50 milijard pa ima država nekje do 15 milijard, razliko pa domač zasebni lastniki, seveda večina v rokah relativno ozkega kroga ljudi. Bi bilo lahko drugače? Da, lahko bi bilo še več v lasti tujcev ali še več v državnih rokah. Lahko tudi več v lasti nekaj domačih posameznikov (kot velja za privatizacijske procese na Vzhodu), a to najbrž ne bi bilo dobro sprejeto. Najbrž bi si želeli, da bi bilo več v lasti širokega kroga prebivalstva, a to smo imeli, vendar so ljudje lastniške deleže večinoma postopno (prostovoljno) prodali. Nekateri za bagatelo, nekaterim so naložbe propadle, veliko pa jih je tudi lepo zaslužilo. Ob siceršnjem nezadovoljstvu z obstoječo lastniško strukturo je bolj na mestu vprašanje, kaj je sploh alternativa?

V vseh navedenih procesih je bilo seveda veliko odklonov, spornih in protipravnih potez, ki nam lahko služijo  za negativno oceno dogajanja. A če pogledamo globalne številke, je proces potekal po opisani poti in bi bil težko bistveno drugačen. Izkušnje ostalih vzhodnih držav kažejo, da bi šel lahko samo v smeri še večjega števila premožnih in podjetnih posameznikov, ki danes na veliko kupujejo podjetja po Sloveniji. Pri nas imamo le nekaj posameznikov za katere bi ocenili, da so do nekaj večjega premoženja prišli preko privatizacijskih procesov, a tudi ti niso zadosti premožni, da bi šli v kakšne akvizicije v tujini. Bi bilo mogoče bolje, da bi tudi pri nas imeli kakega Kostića ali Kellnerja, ki bi gradil svoj poslovni imperij v drugih državah - najbrž ne? Zato se pač ne smemo jeziti, da danes Madžari, Srbi ali Rusi kupujejo v Sloveniji, namesto obratno.

Zaključek

Če torej pogledamo globalna gibanja teh trideset let v Sloveniji, drži, da bi bil razvoj z umnejšimi politikami lahko nekaj hitrejši. A to mogoče samo za nekaj odstotnih točk, popolnoma nerealno pa je bilo pričakovanje, da lahko v tem času ujamemo Avstrijo ali se ji bistveno bolj približamo. Ob tem pa je nesporno, da pa je bila razdelitev ustvarjene dodane vrednosti med ljudi relativno korektna, brez pomembnejših odklonov in odstopanj, zaradi česar se uvrščamo na sam svetovni vrh po stopnjah dohodkovne neenakosti. In tudi v privatizacijskih procesih bi lahko šlo samo še v smeri večjih razlik, ki ni nujno, da bi se odrazile v višji gospodarski rasti in blaginji  ljudi. Seveda je omenjenih 35 milijard zasebnega premoženja v družbah koncentrirano v rokah ozkega kroga ljudi, a Slovenci imamo skupaj skoraj 200 milijard premoženja (največ v nepremičninah) in v svetu najbrž ni države s tako enakomerno razdeljenim premoženjem. Pa tudi pri državi bi mogoče morali večkrat navesti podatke, da ima več premoženja kot dolgov, tako da zanamcem puščamo oboje.

Najbrž torej ne bi bilo odveč, če včasih pogledamo tudi celotno, globalno sliko položaja in dosežkov Slovenije in se ne ustavljamo samo pri posameznih odklonih - in ta slika primerjalno ni tako slaba.