Komentar

30-letnica Slovenije: Alternativni pogled na naš dosedanji ekonomski razvoj

Napisati nek krajši pregled ekonomskega razvoja samostojne Slovenije je po eni strani pravzaprav preprosto, pa drugi pa kar zahtevna naloga. Enostavno je namreč povzeti nek splošni, prevladujoči pogled o tem, kako v teh tridesetih letih nismo izkoristili vseh priložnosti, kako nismo postali druga Švica, kako nas druge vzhodne države prehitevajo, kako je bilo vse pokradeno, razslojevanje se je povečalo, večje pa je tudi število ljudi, ki živijo na socialnem robu - skratka, z dosežki Slovenije nismo zadovoljni in tu se potem ocena lahko kar konča (in kot taka bi imela veliko zagovornikov). Na drugi strani pa lahko zberemo nekaj ekonomskih kazalcev, ki kažejo, da je bil napredek v teh letih kar velik, kazi pa ga denimo visok javni dolg pa še kak kazalec, po katerem smo padli ali zaostajamo.

21.06.2021 21:22
Piše: Bine Kordež
Ključne besede:   Slovenija   30 let   BDP   gospodarstvo   lastništvo   Švica   Avstrija   PID   KAD   SOD   privatizacija

Desetletij se ne da preskočiti, naša materialna baza je šibka, nimamo toliko tradicije, pa tudi prepoznavnosti ne; z enakim izdelkom bomo Slovenci še dolgo zaslužili manj kot npr. Nemci.

Kot alternativo takšnim pristopom bi poskušal v naslednjih vrsticah izpostaviti nekaj ključnih in najpomembnejših ekonomskih parametrov, ki kažejo, kje smo dosegali primerljive rezultate, kje pa smo v našem gospodarskem razvoju zaostali. Kot ključne vidim tri področja: hitrost gospodarskega razvoja, delitev doseženih rezultatov in lastniške premike.

 

Podatek, s katerim najpogosteje spremljamo gospodarski razvoj, je seveda rast bruto domačega proizvoda ter doseženi nivo s primerjavo kazalca o bruto domačem proizvodu po kupni moči na prebivalca. Seveda BDP ne odraža vse kvalitete življenja ljudi v neki državi, a višje vrednosti praviloma pomenijo tudi večjo blaginjo za večino ljudi. Pri tem vemo, da so bili v Sloveniji dosežki zadnjih desetih let po prejšnji krizi primerjalno slabši, običajno pa zanemarimo, da pa je bil hiter razvoj v letih pred krizo (2004-2008) posledica enormnega zadolževanja v tujini in zato leto 2008 kot osnova ni najbolj primerno. Za realno oceno je potrebno pogledati zadnjih 25 let, od leta 1995 na primer (nihanja v letih pred tem so bili zaradi razpada države prevelika in ne odražajo dejanskih sprememb).

 

Primerjave z drugimi evropskimi državami pokažejo, da je bil naš ekonomski razvoj približno povprečen glede na izhodiščno stanje. Praviloma namreč države na nižji stopnji razvoja rastejo hitreje kot višje pozicionirane države in naša rast je bila hitrejša od avstrijske ali nemške, a nižja od na primer Poljske. Seveda imamo tudi države (Švedska, Estonija), ki rastejo hitreje od pričakovanj (povprečja), a tudi države, kjer je rast daleč spodaj (Italija ima danes približno enak BDP na prebivalca po kupni moči kot pred 25 leti).

 

V teh 25 letih je bila torej naša povprečna rast približno 2 odstotka letno, v Avstriji pa en odstotek in približali smo se jim na okoli 70 % BDP po kupni moči na prebivalca. Čehi so po tem kazalcu danes malenkost višje kot Slovenija, a to so bili tudi leta 1995 in rasli so s povprečno podobno hitrostjo kot mi. In kje je Švica? Seveda veliko spredaj, a tudi Avstrijci so še vedno 20 % za njo, podobno kot so bili pred 25 leti. Ne vem, koliko se oni obremenjujejo  s tem ciljem.

 

Seveda lahko v neskončnost razpravljamo o vseh izgubljenih priložnostih in napakah v razvoju, a objektivno bi bili lahko z boljšimi politikami glede na izhodišče, glede na materialne in človeške resurse, nekaj odstotkov Avstrijcem bližje, več pa preprosto ne - če realno ocenimo možnosti in pogledamo razvoj v naši soseščini. Seveda takšno oceno lahko hitro označimo kot defetistično, a potrebno se je zavedati, da se desetletij ne da preskočiti, da je naša materialna baza šibka, da ni toliko tradicije, pa tudi prepoznavnosti (z enakim izdelkom bomo Slovenci še dolgo zaslužili manj kot npr. Nemci). Nedvomno bi lahko dosegli nekoliko več, a pričakovanje bistveno boljšega položaja je v celoti nerealno.

 

 

Delitev ustvarjenega

 

Drugo ključno področje pa je, kako se potem ustvarjena dodana vrednost, ustvarjeno bogastvo deli. Prvenstveno med kapital in delo in nato, kako med posamezne ljudi. Vemo, da trendi v svetu kažejo, da se delež kapitala krepi, da je pretežni del gospodarske rasti zadnjih desetletij pristal v rokah ožjega kroga ljudi (najbolj značilno v ZDA). Za Slovenijo podatki kažejo, da temu ni bilo tako in da delež dodane vrednosti za delo (za zaposlene) ostaja zadnjih 25 let približno konstanten, da je dohodkovna neenakost najnižja med vsemi državami na svetu in enako velja tudi za premoženjsko neenakost. 

 

Seveda so tudi tu odkloni in nesprejemljivo je, da se še vedno srečujemo s precejšnjo stopnjo revščine, kar bi z bolj ciljno socialno politiko lahko sanirali. A primerjalno z drugimi državami smo na tem področju v samem vrhu in kolikor pač ustvarimo, je relativno pravično razdeljeno. Ker (zaradi prve točke) ustvarimo 30 % manj kot Avstrijci, lahko razumljivo namenimo tudi 30 % manj za plače in manj za dobičke, a znotraj razpoložljive mase je delitev korektna in večjih ali pretiranih odstopanj ni. Seveda ta delitev ne more biti nikoli pogodu vsem, večina se vedno čuti prikrajšane in tudi Avstrijci se srečujejo s podobno stopnjo revščine kljub višjemu blagostanju - višji nivo življenjskega standarda v neki državi dviguje tudi pričakovanja in potrebe in zato bo določen segment ljudi vedno opredeljen, da živi v revščini. Nujno pa je razrešiti najbolj izstopajoče primere, ker to praviloma ni problem denarja, temveč samo ustrezne socialne politike.

 

Seveda bo tudi ta ugotovitev deležna kritike, izpostavljanja takšnih in drugačnih nesprejemljivih primerov - a če za prejšnjo točko lahko ugotavljamo, da smo v letih samostojnosti nekaj odstotnih točk razvoja po nepotrebnem izgubili, je pri delitvi ustvarjenega bistveno manj alternativ. Kdo pa je tisti in katera skupina, ki dobi premalo in kateri segment potem dobi preveč? Ljudi s pretirano visokimi prejemki skoraj ni in tudi če bi jih omejili, to ne bi povečalo mase prejemkov za ostale. Nimamo srednjega razreda! Komu pa bi potem vzeli, da bi ga dobili? Tudi dobički niso pretirani. Kakorkoli obračamo, v okviru razpoložljive mase za delitev, kakšne večje spremembe niso možne in verjetno bi bile vse slabše. Zato bi si upal trditi, da imamo relativno korektno delitev ustvarjenega, zaradi česar imamo tudi najnižje stopnje neenakosti, višje zaslužke (vseh ali posamezne skupine) pa preprosto omejujejo gospodarski dosežki.

 

 

Lastniške spremembe

 

In še tretji vidik - lastništvo gospodarskih subjektov. Tu najbrž kar z nelagodjem opazujemo, kako vse več podjetij prehaja v roke tujim lastnikom, posebno kadar gre za podjetnike s Hrvaške, Srbije, Madžarske, Češke, Ukrajine, Rusije ... Trenutno je okoli tretjina gospodarskega sektorja Slovenije v rokah tujih lastnikov, v industrijskem in trgovskem sektorju se delež približuje celo polovici. Statistični podatki sicer kažejo, da je razvoj podjetij v tuji lasti hitrejši, plače višje, vlaganj in zaposlovanja več, kar pravzaprav podpira takšne lastniške premike. A težava je v tem, da ne gredo ti procesi tudi v obratno smer. Praktično ni podjetnega (in premožnega) Slovenca, ki bi realizirali kake večje naložbe v omenjenih državah in v podobnih obsegih (stomilijonske naložbe), razen nekaj naložb večjih podjetij (Krka, Petrol, NLB). Na tem področju bi lahko zapisali, da smo izgubili kar nekaj prednosti. K sreči ta vidik gospodarskega razvoja ni tako ključen za blagostanje ljudi - mogoče celo obratno, ker se nam ni potrebno obremenjevati s stomilijonskimi ali milijardnimi premoženji kakih Slovencev (tujci nas pač ne motijo). Kako je prišlo do te lastniške transformacije, pa nekaj pregleda v nadaljevanju.

 

Ob osamosvojitvi smo okoli 60 % nekdanje družbene lastnine razdelili v obliki certifikatov med vse prebivalce Slovenije sorazmerno glede na starost, ostalo pa sta dobila državna sklada (KAD, SOD) in država neposredno. Zaposleni so praviloma postali lastniki v svojih podjetjih, kjer so za denar in s popustom lahko kupili še dodatne deleže, ostali prebivalci pa so certifikate unovčili v podjetjih družinskih članov, v večjih družbah, ki so šle na borzo ali preko pooblaščenih investicijskih družb. V tej (prvi) fazi privatizacije je bila delitev korektna (poštena) in ljudje so dobili za okoli 5 milijard evrov lastniškega premoženja (celotna družbena lastnina je bila takrat ocenjena na okoli 7 milijard evrov). Mogoče bi bilo najbolj pošteno, da bi vse to premoženje namenili v pokojninski sklad (šlo je za premoženje, ki so ga ustvarili ljudje, za katere je kasneje manjkalo virov za pokojnine), a s tem bi vzpostavili državna podjetja, kar se ni izkazalo kot najbolj učinkovito. Bile so tudi pobude, da bi lastništvo prevzeli zaposleni, a to ne bi bilo korektno do ostalih prebivalcev in posredno so ga preko certifikatov tudi lahko pridobili. Zato lahko to fazo ocenimo privatizacije kot najbolj optimalno.

 

Sledila pa je druga faza privatizacije, ko se je lastništvo pričelo koncentrirati v rokah ožjega kroga ljudi (praviloma menedžmenta v podjetjih). To je bil čas (1993-2002), ko so bile še prisotne dileme o uspešnosti podjetij in gospodarskega okrevanja države, ko denarja ni bilo, ko so bile zaradi tega cene lastniških deležev zelo nizke in ko je ljudem nekaj pomenilo vsakih tisoč evrov. Ljudje so zato hiteli s prodajami svojih deležev, bolj  pogumni in vizionarski menedžerji pa so te deleže, praviloma s sredstvi podjetij, kupovali (pogosto sicer ne na najbolj pregleden način, a to se takrat ni preganjalo). Nakup je bil možen, ker so bile cene res nizke, a v tistem času tržne (po enako ugodnih cenah so kupovali tudi tujci in PID-i). V tem obdobju se je oblikovala večina danes uspešnih podjetij v lasti ožjega kroga ljudi. Seveda so kupnino več ali manj plačala podjetja sama, predvsem pa je temu procesu sledila 15-letna konjunktura, ki je omogočila vračilo kupnine brez večje omejitev podjetij pri razvojnih aktivnostih. Kljub očitkom menedžerjem o nepreglednosti, izkoriščanju prednosti položaja, temu obdobju koncentracije premoženja vseeno ne bi mogli veliko očitati. Vodstva so izkoristila priložnosti (in danes so to cenjeni gospodarstveniki), ljudje pa so pač rabili denar.

 

Sledilo pa je obdobje petih, šestih let, ko pa smo nekako izgubili občutek za dolg, za ustrezno finančno strukturo. Do krize leta 2008 smo v tujini najeli preko 20 milijard pretežno kratkoročnih posojil. Podjetja so v pričakovanju nadaljevanja gospodarske rasti močno investirala, veliko se je vlagalo v nepremičnine, katerih cene so rasle, kupovali so se precenjeni lastniški deleži in vse to se je odražalo v visoki gospodarski rasti, rasti zaslužkov in plač. Ker je to vsem, na vseh ravneh vodenja odgovarjalo, se ni nihče pretirano obremenjeval z vse večjimi dolgovi podjetij in bank. Z nastopom krize, ko so upadli zaslužki, cene nepremičnin in delnic, ko je bilo potrebno kredite vrniti, je ogromno podjetij zašlo v težave in tudi propadlo. Vsaj 70 % vseh slabih posojil (teh je bilo okoli 10 milijard evrov) je izviralo iz investicijskih aktivnosti.

 

 

Obdobje t.i. tajkunskih kreditov

 

Velik del slabih posojil (kake 2 do 3 milijarde) pa je izviral tudi iz nakupov lastniških deležev (tajkunska posojila) v letih 2004 - 2008. V tej (tretji) fazi privatizacije sicer ni bilo veliko transakcij, a po obsegu so bile velike, predvsem pa po bistveno previsokih cenah. Zaradi tega se po močnem padcu cen delnic (tudi petkratnem) in zahtevah za vračila posojil odkupi niso izšli in podjetja so zašla v velike težave, tudi v stečaj. To velja tako za nekaj večjih in znanih nakupov podjetij s strani posameznikov ter za nakupe s strani investicijskih družb (PID-ov). V času reševanja nastale situacije je bilo zaradi spornih potez veliko akterjev predmet sodnih postopkov, a večina tega denarja je bila izgubljenega s previsokimi nakupnimi cenami podjetij in koristi so imeli predvsem prodajalci lastniških deležev v času najvišjih cen. Zanimivo, da zaradi visokih cen v tistih letih tujci pri nakupih niso bili preveč aktivni.

 

Po težavah in tudi propadu velikega števila podjetij pa bi lahko zapisali, da je sledila četrta, faza privatizacije, ko so predvsem tujci, nekaj tudi domači dobili ponovno priložnost nakupa podjetij po relativno ugodnih cenah. Ko seveda gledamo nakupe v tem času (2009 - 2013) danes, so kupci z ugodnimi nakupi zopet veliko zaslužili, a bili so pač to edini kupci. Ocenimo pa lahko, da smo s temi prodajami po nepotrebnem hiteli (tudi prisilnimi pod diktatom EU). Postopkom načeloma ne moremo nič očitati, bilo pa je to zopet eno obdobje pomembnih sprememb v lastništvu ter tudi visokih zaslužkov (podobno kot omenjena druga faza).

 

Sedaj bi lahko rekli, da poteka še peta faza privatizacije, tekoče spremembe in koncentracije lastništva, ki so del običajnega gospodarskega toka. Zanimivo je, da tokratna kriza ni povzročila kakih večjih sprememb, tudi ne znižanja vrednosti družb. Zaradi nizke zadolženosti podjetij in lastnikov, jih le-ti kljub slabšemu poslovanju niso prisiljeni prodajati (kot je to veljalo za četrto fazo). Značilno pa je, da se iz lastništva postopno umikajo domači podjetniki s prodajami praviloma tujcem in o kakih pomembnejših naložbah domačih skoraj ne beremo.

 

Rezultat vseh teh tridesetletnih procesov je torej takšen, da je danes od kakih 75 milijard evrov celotne vrednosti družb v Sloveniji kaka tretjina v lasti tujih lastnikov (25 milijard). Od preostalih 50 milijard pa ima država nekje do 15 milijard, razliko pa domač zasebni lastniki, seveda večina v rokah relativno ozkega kroga ljudi. Bi bilo lahko drugače? Da, lahko bi bilo še več v lasti tujcev ali še več v državnih rokah. Lahko tudi več v lasti nekaj domačih posameznikov (kot velja za privatizacijske procese na Vzhodu), a to najbrž ne bi bilo dobro sprejeto. Najbrž bi si želeli, da bi bilo več v lasti širokega kroga prebivalstva, a to smo imeli, vendar so ljudje lastniške deleže večinoma postopno (prostovoljno) prodali. Nekateri za bagatelo, nekaterim so naložbe propadle, veliko pa jih je tudi lepo zaslužilo. Ob siceršnjem nezadovoljstvu z obstoječo lastniško strukturo je bolj na mestu vprašanje, kaj je sploh alternativa?

 

V vseh navedenih procesih je bilo seveda veliko odklonov, spornih in protipravnih potez, ki nam lahko služijo  za negativno oceno dogajanja. A če pogledamo globalne številke, je proces potekal po opisani poti in bi bil težko bistveno drugačen. Izkušnje ostalih vzhodnih držav kažejo, da bi šel lahko samo v smeri še večjega števila premožnih in podjetnih posameznikov, ki danes na veliko kupujejo podjetja po Sloveniji. Pri nas imamo le nekaj posameznikov za katere bi ocenili, da so do nekaj večjega premoženja prišli preko privatizacijskih procesov, a tudi ti niso zadosti premožni, da bi šli v kakšne akvizicije v tujini. Bi bilo mogoče bolje, da bi tudi pri nas imeli kakega Kostića ali Kellnerja, ki bi gradil svoj poslovni imperij v drugih državah - najbrž ne? Zato se pač ne smemo jeziti, da danes Madžari, Srbi ali Rusi kupujejo v Sloveniji, namesto obratno.

 

 

Zaključek

 

Če torej pogledamo globalna gibanja teh trideset let v Sloveniji, drži, da bi bil razvoj z umnejšimi politikami lahko nekaj hitrejši. A to mogoče samo za nekaj odstotnih točk, popolnoma nerealno pa je bilo pričakovanje, da lahko v tem času ujamemo Avstrijo ali se ji bistveno bolj približamo. Ob tem pa je nesporno, da pa je bila razdelitev ustvarjene dodane vrednosti med ljudi relativno korektna, brez pomembnejših odklonov in odstopanj, zaradi česar se uvrščamo na sam svetovni vrh po stopnjah dohodkovne neenakosti. In tudi v privatizacijskih procesih bi lahko šlo samo še v smeri večjih razlik, ki ni nujno, da bi se odrazile v višji gospodarski rasti in blaginji  ljudi. Seveda je omenjenih 35 milijard zasebnega premoženja v družbah koncentrirano v rokah ozkega kroga ljudi, a Slovenci imamo skupaj skoraj 200 milijard premoženja (največ v nepremičninah) in v svetu najbrž ni države s tako enakomerno razdeljenim premoženjem. Pa tudi pri državi bi mogoče morali večkrat navesti podatke, da ima več premoženja kot dolgov, tako da zanamcem puščamo oboje.

 

Najbrž torej ne bi bilo odveč, če včasih pogledamo tudi celotno, globalno sliko položaja in dosežkov Slovenije in se ne ustavljamo samo pri posameznih odklonih - in ta slika primerjalno ni tako slaba.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
12
18.05.2022 23:00
V minulih mesecih, sploh pa po začetku ruske vojaške agresije na Ukrajino 24. februarja 2022, se je izkazalo, da samo članstvo v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Political turmoil boon for Pakistan's militants
6
17.05.2022 23:59
Political turmoil that led to regime change in Pakistan last month was a boon for the militants, who have staged 24 % more ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
10
16.05.2022 21:09
Kakšna preprosta in jasna misel, ki pove vse! Verjamem, da večina slovenskih državljanov ostaja na tem, da ne verjamejo v nič, ... Več.
Piše: Miha Burger
Kako končati vojno izčrpavanja v Ukrajini
8
11.05.2022 23:16
Invazija Vladimirja Putina na Ukrajino se je izrodila v divjo vojno izčrpavanja, za katero vsaka stran verjame, da bo v njej ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Golobov poskus konsolidacije levičarskih in kakor liberalnih strank v LDS 2.0 se bo končal podobno klavrno kot epilog v Frankensteinu
36
11.05.2022 21:43
Bojim se, da je bilo veselo zmagoslavje Gibanja Svoboda na parlamentarnih volitvah preuranjeno. Siti Janševe samopašnosti smo ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov.
16
11.05.2022 05:19
Vsi veste, da mi lastna država z ministrom za gospodarstvo, na srečo že kmalu bivšim, ki bi moral skrbeti, da se dela razcvet, ... Več.
Piše: Robert Klun
Vzporedni mehanizem tranzicijske Slovenije: Če želiš izvedeti resnico, moraš slediti denarju
17
10.05.2022 04:29
Razkritja in dokumenti iz Pezdirjeve knjige Vzporedni mehanizem globoke države prvič jasno ponujajo razlago, zakaj se v ... Več.
Piše: Tomaž Vernik
Studio Štefančič: Junak našega časa ali dobro naoljen sistem fatalnega enoumja?
24
09.05.2022 04:43
Dragi Štefančič. Potrebujemo te. Si živ plakat ideologije, katere spomeniki so tu pa tam po Ljubljani in se jim klanjate, čeprav ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Šefa NIJZ ne menjajo predsedniki vlad, zato bi bilo najbolje, dragi gospod Robert Golob, da ta vaš spodrsljaj čim prej pozabimo!
28
07.05.2022 21:08
Nekaj dni nazaj mi je dr. Robert Golob, najverjetnejši kandidat za mandatarja, na vrhuncu svoje povolilne moči, preko televizije ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred naslednjim valom: Potrebovali bomo več solidarnosti in medsebojnega spoštovanja
20
03.05.2022 05:10
NIJZ se že dlje časa intenzivno pripravlja na naslednji izbruh novega koronavirusa, do česar bi lahko prišlo na koncu poletja. ... Več.
Piše: Milan Krek
Prihodnja vlada ne bo nič drugega kot alibi za končno fazo privatizacije in izgradnjo drugega bloka nuklearke
20
02.05.2022 05:40
Pa smo jo dobili! Svežo in reciklirano vlado, svobodno vseh ozadij, kot je še ni bilo! Povsem po vašem okusu, skorajda s ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Zvesti psi nikoli dokončane revolucije so doslej lajali na vlado, odslej pa bodo na opozicijo
26
01.05.2022 05:30
V bistvu lajajo in tulijo polni sovraštva in dogmatizma, vtkanega v dobro naoljen internet opranih glav. Na eni strani hudič, na ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Tarča, Golob in Golobič: Če je morala ena od oblik družbene zavesti, potem je Slovenija že 30 let v komi.
16
30.04.2022 04:30
Četrtkova Tarča na Televiziji Slovenija je to samo potrdila. Gregor Golobič in Gregor Virant sta bila porazna. Ivana Simiča ne ... Več.
Piše: Ana Jud
Uredniški komentar: Putin in njegova zločinska soldateska razumeta le govorico sile, zato vojne v Ukrajni ne bo še kmalu konec!
16
28.04.2022 05:30
Spoznanje zahodnih držav, da brez konkretnejše vojaške pomoči Ukrajna v vojni z Rusijo ne bo več dolgo uspešna, prihaja pozno, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ljudje pogrešajo Janeza Drnovška in pobožne želje so se uresničile v politični inkarnaciji Roberta Goloba
34
26.04.2022 20:12
Roberta Goloba sem prvič srečala pred več kot dvajsetimi leti. Fajn dečko. Mlad, kuštrav, izjemno vljuden, prijazen, ustrežljiv ... Več.
Piše: Ana Jud
Ljudje plešejo, vrača se "normalna" Slovenija: 33 razlogov za lažni optimizem
31
26.04.2022 06:50
Čestitke Robertu Golobu. Slovenski levici je uspel veliki met: že na četrtih volitvah zapored je zvlekla iz rokava nov obraz in ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Pismo iz mehiške emigracije: Čestitke za še en referendum o Janezu Janši! Kdaj pa mislite imeti prave volitve, dragi Slovenci?
19
24.04.2022 07:00
Pri volitvah v Sloveniji me vedno fascinira šablonski tradicionalizem, ki presega vso domišljijo. Recimo to, da morajo biti ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Na letošnjih volitvah ne bom volil strank, ki sejejo kaos"
20
22.04.2022 20:00
Vlada Janeza Janše ni idealna, kakšen od ministrov si za svoje delo ne zasluži pozitivne ocene, vendar vlada deluje. Po več kot ... Več.
Piše: Aleš Štrancar
Bilo je nekoč v Sloveniji: Tako smo zafurali igralniški turizem, da bomo na koncu morda izgubili še HIT
10
21.04.2022 19:51
Igralništvo je bilo včasih pomembna predvolilna tema. Bilo je uspešno, zanimivo za politične stranke, saj je generiralo ogromne ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Nekaj o volitvah: Pred tridesetimi leti si res nisem predstavljal, da mi bodo nekdanji komunisti zgled človeške in politične širine
20
20.04.2022 20:53
Nobena stranka me ne nagovarja, nikoli me ni. Moj pogled na družbo ni ne lev ne desen, ta dva pojma sta že davno preživela in se ... Več.
Piše: Zoran Leban Trojar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Studio Štefančič: Junak našega časa ali dobro naoljen sistem fatalnega enoumja?
Pavle Okorn
Ogledov: 4.213
02/
Golobov poskus konsolidacije levičarskih in kakor liberalnih strank v LDS 2.0 se bo končal podobno klavrno kot epilog v Frankensteinu
Ana Jud
Ogledov: 2.440
03/
Vzporedni mehanizem tranzicijske Slovenije: Če želiš izvedeti resnico, moraš slediti denarju
Tomaž Vernik
Ogledov: 1.808
04/
Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov.
Robert Klun
Ogledov: 1.551
05/
Ruski imperializem (2. del): "Zahod mora Rusijo ustaviti v Ukrajini in jo privesti do razpada, kajti le tako bo mogoče ustaviti rusko agresivnost"
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.478
06/
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
Miha Burger
Ogledov: 1.174
07/
Ruski imperializem (1. del): Putinovi generali na fronto v Ukrajino kot topovsko hrano pošiljajo pripadnike etničnih manjšin
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.376
08/
Kako končati vojno izčrpavanja v Ukrajini
Jeffrey Sachs
Ogledov: 1.116
09/
Šefa NIJZ ne menjajo predsedniki vlad, zato bi bilo najbolje, dragi gospod Robert Golob, da ta vaš spodrsljaj čim prej pozabimo!
Milan Krek
Ogledov: 2.212
10/
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
Božo Cerar
Ogledov: 452