Pred dobrim mesecem smo obhajali jubilej, ko je 9. maja 1950 nekdanji francoski zunanji minister Robert Schuman v sloviti deklaraciji predstavil svoje zamisli o organizaciji nadnacionalnega sodelovanja v Evropi, ki so padle na zelo plodna tla. Najprej v ustanovitvi Skupnosti za premog in jeklo, ki je z namenom preprečevanja novih vojn postavila pod skupni evropski nadzor proizvodnjo premoga in jekla, dveh strateških surovin za vojaško industrijo. Na kar sta nato iz nje izšli najprej Evropska gospodarska skupnost (EGS) kot gospodarsko združenje, in potem še Evropska unija (EU) kot skupen evropski naddržavni politični projekt. Zato večina Evropejcev upošteva 9. maj kot uradni dan nastanka EU. Ob številnih problemih, s katerimi se ubada EU - kot tudi sleherna druga človeška skupnost - in ob občasnih spremljajočih lahkomiselnih komentarjih o skorajšnjem razpadu povezave, je prav, da se vsaj ob jubilejih ozremo nazaj in ugotavljamo, kaj vse nam je dala in nam še naprej nudi ta naddržavna tvorba oziroma naša nova širša domovina.

Edinstven, zgodovinski mirovniški projekt

Iz bridkih izkušenj preteklosti, ko so vsakih nekaj deset let divjale uničujoče vojne po evropski celini, je dozorelo spoznanje, da so mir, sodelovanje in sožitje edina alternativa ponavljajočim se tragedijam vojnega pustošenja. Iz tega spoznanja so potem vizionarski ustanovni očetje EU, pretežno krščanskega porekla, Robert Schuman, Jean Monnet, Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi idr. zasnovali svoj edinstven zgodovinski mirovniški projekt, po zaslugi katerega se je Evropa prelevila "iz stoletij navidezno neskončnih vojn" in "iz zibelke najhujših morilskih in zasužnjevalskih človekovih ideologij" v oazo miru, ki ga članice EU uživajo že tričetrt stoletja. 

V publikaciji, ki sta jo leta 2004 ob stopu Slovenije v EU izdali Delegacija Evropske komisije v Sloveniji in Urad vlade za informiranje, najdemo med ostalim podatke o sledečih pomembnih pridobitvah, ki jih prinaša Sloveniji in njenim državljanom vključitev v EU. Slovenski državljani so postali hkrati evropski državljani in s tem pridobili, med drugim, pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju drugih držav članic; pravico do celovite konzularne zaščite na veleposlaništvih ali konzulatih  katerekoli druge države članice EU v primeru bolezni, nesreč, pripora, urejanja statusnih zadev ipd.; pravico voliti in biti izvoljen v Evropski parlament idr. Po sprostitvi delovne sile leta 2011 se slovenski državljan brez omejitev lahko zaposli v državah članicah EU. Slovenska kartica zdravstvenega zavarovanja je z vstopom v EU postala evropska ter z njo lahko slovenski državljani uveljavljajo pravico do zdravstvenih storitev v vseh članicah EU. Slovenski študentje lahko študirajo na katerikoli univerzi v EU, če izpolnjujejo vpisne pogoje. V primeru obveznega plačevanja šolnine plačujejo enake zneske, kot jih plačujejo študentje države gostiteljice. Slovenski športniki v državah EU niso več obravnavani kot tujci. Enako velja nasprotno.

Slovenščina je postala eden od uradnih jezikov EU, kar pomeni, da državljani Slovenije na zasedanjih institucij EU lahko govorijo slovensko ter vlagajo prošnje, peticije, pritožbe in tožbe v slovenskem jeziku. Lahko najamejo posojila ali odprejo transakcijski bančni račun v katerikoli članici EU. Lahko se zavarujejo pri zavarovalnicah katerekoli članice EU. Nepremičninski trg na področju EU je popolnoma odprt za vse državljane EU. Slovenska podjetja lahko svoje izdelke in storitve proizvajajo in tržijo kjerkoli na območju EU ter tudi ustanavljajo svoje hčerinske družbe ali podružnice. Prevozniki lahko opravljajo svoje storitve na celotnem teritoriju EU brez posebnih dovolilnic, vendar z licenco EU.

EU se financira iz skupnega proračuna, ki ga sestavljajo različni prispevki držav članic. Del sredstev iz proračuna EU pa se prek različnih politik in programov solidarnostno preliva nazaj v članice za financiranje skupnih programov EU. Slovenija je od vstopa v EU do danes še vedno neto prejemnica sredstev iz proračuna EU, kar pomeni, da prejema več sredstev, kot jih daje. Članice so dolžne izvajati stroge evropske programe varovanja okolja, zlasti na področju komunalnih odpadnih voda, odpadne embalaže in industrijskega onesnaževanja. Povezava vlaga velike napore v ustanavljanje čezmejnih evropskih regij pod pokroviteljstvom prizadetih obmejnih držav, zlasti na območjih, ki so si jih v preteklosti sosedne države s silo trgale ena drugi.

Reševanje nacionalnega vprašanja, položaj manjšin

Evropska celina je bila v preteklosti prizorišče neskončnih uničevalnih vojn, povzročenih v veliki meri zaradi nacionalnih in občasno tudi verskih nestrpnosti in sovraštev. Kar pa ni nujno nekaj nespremenljivega, kajti komentatorji opozarjajo, da smo npr. imeli v odnosu med krščanstvom in islamom sicer res stoletja sovraštva, a tudi obdobja kooperativnega sodelovanja. Tudi Nemci in Francozi so dolgo časa veljali za nepomirljive sovražnike, o čemer danes ne moremo več govoriti. Je pa Evropa še vedno ploden teren za izbruhe narodnostne nestrpnosti in sovraštva, kar je pokazala tudi balkanska morija in novejša agresija Rusije na Ukrajino.

Poleg tega so zmagovalci druge svetovne vojne zarisali take meje, da so bile številne narodnostne skupnosti odtrgane od matičnega naroda, padle v podrejen položaj manjšin in tako postale izvor latentnih sporov. Ob nam dobro poznanih italijansko-slovenskih manjšinskih problemih tlijo npr. po Evropi še češko-nemški, britansko-irski, flamsko-valonski, angleško-škotski, slovaško-češki, romunsko-madžarski, finsko-ruski, rusko-ukrajinski, špansko-katalonski spor pa problem Baskov idr. Po neuradnih ocenah štejejo manjšine okrog 45 milijonov pripadnikov v 27 državah Evropske unije. V pravnih aktih EU je sicer prisotna zaščita pravic pripadnikov narodnih in jezikovnih manjšin in v novejšem času so bile te pravice vključene med človekove pravice, ki jih je tako treba spoštovati kot ostale človekove pravice in svoboščine in so tudi iztožljive na Evropskem sodišču. Vendar s svojimi akti EU še ni pridobila direktne pristojnosti na področju zaščite manjšin, niti na področju sprejemanja manjšinskih zaščitnih pravnih aktov; te pristojnosti tako ostajajo v rokah držav članic, ki pa imajo zelo različen pristop do manjšinske zaščite, jo ne rešujejo vedno na ustrezen način, kar vnaša na to področje še vedno nemir.

Nacionalna in manjšinska vprašanja so zelo občutljiva in kompleksna problematika, katere reševanje terja velike napore EU in njenih članic. Tega so se zavedali tudi ustanovni očetje EU in do danes je Unija s svojo filozofijo in dokaj dosledno prakso strpnosti, sprejemanja različnosti in enakopravnega sodelovanja članic postala prava vzorna delavnica za postopno izkoreninjenje nacionalne nestrpnosti in sovraštva. To zagotovo potrjujejo tudi dolga desetletja miru in blaginje, če odmislimo vojaške konflikte, ki jih je sprožil razpad komunističnih sistemov in v novejšem času navedena ruska agresija na Ukrajino, ki pa so se odvijali izven meja EU. Na področju reševanja problematike narodnostnih in jezikovnih manjšin čaka povezavo še veliko dela in naporov.