Iztok Mirošič v svojem junijskem prispevku o prihodnosti Evrope (Brez posvetovanj z državljani, brez dialoga z Evropejci bo Evropska unija v resni krizi, vir) na portalu+ med drugim zapisal: " ... Po raziskavah javnega mnenja (Ministrstva za zunanje zadeve v letu 2018 )je dobrih 75 % državljanov podpiralo slovensko članstvo v EU, 84 % pa jih je menilo, da bi se morali politiki pred sprejemom odločitev posvetovati z državljani."

Slednje, torej posvet z državljani, pa je možno le, če so razvita oziroma če sploh obstajajo orodja, kako se pogovarjati. Preprosto tudi, kako biti Aktivni državljan, da ga bo politika sploh upoštevala. Tudi Mirošič predstavi, kako so evropske institucije pri tem dokaj neuspešne, medle. Sam se s to tematiko največ ukvarjam zadnjih trideset let, v to me je zaneslo, kar je verjetno opazil tudi marsikateri bralec ali komentator, ki bere moje prispevke na portalu+. Opažam pa, da večina spletnih komentatorjev - podobno kot pri mojih prispevkih - tudi pri Mirošiču enači aktivno državljanstvo z  levičarstvom. Še huje - aktivno državljanstvo se ne enači samo z levičarstvom, ampak s politično stranko Levica (na žalost tako misli tudi večina voditeljev na t.i. desnici), celo z nevladnimi organizacijami (NVO). Te so se dejansko večinoma - čeprav nikakor ne vse - izrodile v lobistične firme za nek ozek interes; vseeno je, kako dobronamerno zveni njihov naziv, npr. "okoljevarstvena nevladna organizacija".

Ne gre zgolj za mojo subjektivno oceno. Septembra 2018 sem bil na predstavitvi študije vrednotenja NVO-jev, kjer stoji jasno zapisano opozorilo (!), kako se je večina NVO pri nas preoblikovala; citiram direktno iz študije:

" ... samo ena od 17 NVO struktur, kolikor jih je pridobilo sredstva Ministrstva za javno upravo (MJU), je navedla, da je glavni cilj strukturne krepitve povečanje vključevanja javnosti in opolnomočenje civilne družbe. Vse ostale, vključno z MJU, pa vidijo glavni namen krepitve NVO struktur v jačanju njihovega sodelovanja s strukturami oblasti. S tem je za mnoge sredstvo postalo cilj. Razumljivo je razvodenitev nasprotja med civilno družbo in oblastjo in prevedba tega nasprotja v strukturni odnos med oblastjo in finančno odvisnimi mrežami NVO seveda pogodu državi, gotovo pa ni v skladu s temeljnim poslanstvom NVO."

Nikoli nisem bil in ne bom ne levičar ne desničar, to poimenovanje bi itak moralo že zdavnaj v ropotarnico politične zgodovine, pa verjetno ravno najbolj izpostavljeni politični analitiki in komentatorji to neutrudno še naprej prodajajo kot tople žemljice. Jim pač koristi. 

Zato na kratko še en povzetek, kaj in kakšno je aktivno državljanstvo. Sam sem v svojih prispevkih na portalu+ že večkrat naštel nekatere najbolj znane poskuse aktivnega državljanstva n.pr. na Irskem ali v Franciji, pa še vrsto drugih. Seveda bo politični Sistem, ki sam sebe imenuje demokratičen, tako povsod po svetu kot tudi pri nas, še zelo dolgo deloval predvsem na osnovi političnih strank, ki se prebijejo v parlament, na osnovi pozicije in opozicije, ki nastane v parlamentu. Ne verjamem da bo kdaj prevladala kakšna oblika neposredne demokracije, kot se boji velika večina predvsem tistih, ki imajo neposredne koristi od obstoječega Sistema posredne demokracije.

A kontrola zmagovalca političnega boja je ravno tako pomembna za preživetje ne samo človeštva, ampak predvsem človeškosti (!) kot najvišje pridobitve človeške civilizacije. In razvoj demokracije kot za enkrat priznane najvišje oblike političnega Sistema kaže na to, da je potrebno najti učinkovitejši nadzor zmagovalcev volitev, če je osnovni državljanov cilj, da bi delali dobro in prav, kot pa je samo opozicija v parlamentu (ki si zagotovo ne želi, da pozicija dela dobro in prav). Oblikovanje načinov in metod aktivnega državljanstva je po mojem globokem prepričanju (in mnogoterih poskusih) glavna pomoč razvoju demokracije. 

Pravico za spremembo Sistema v smeri večje veljave aktivnega državljanstva daje že 3. člen ustave, 2. odstavek ("V Sloveniji ima oblast ljudstvo."). To pravico si lahko vzame katerikoli državljan Slovenije. In če si to pravico res vzame, je vprašanje, koga predstavlja, čisto odveč. Odgovor je: Ne predstavljam nikogar, sem državljan Slovenije, ki si jemlje pravico, ki mu jo daje ustava in dobro in bolje bi bilo tudi zame, če v to prepričam še koga. Tudi potem, če koga prepričam, ne bom predstavljal npr. njega, ki sem ga prepričal. Vsak se mora iti sam, jaz mu kvečjemu predstavim načine in metode, kako; in če nas bo več, bo bolje za vsakega od tistih, ki sem jih prepričal. Zato nihče ne potrebuje od kogarkoli pridobiti kakršnega koli pooblastila, da bi kogarkoli predstavljal. Potem bi bila to že neka oblika posredne demokracije! To je eno od osnovnih neformalnih pravil aktivnega državljanstva:

AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO NIMA PREDSTAVNIKOV!

Ta oblika je v danem trenutku seštevek vseh, ki se gredo aktivno državljanstvo, aktivno dajo svoj glas za določen argument, za določeno zahtevo, da se določen problem reši. Ni potrebna nobena posebna organizacija, nobenih  voljenih predstavnikov te organizacije. Dovolj je, da vedo drug za drugega, za čim več aktivno sodelujočih, da v danem trenutku kdorkoli sproži določeno aktivnost pritiska in da uspe prepričati oziroma vzpodbuditi še dovolj veliko množico drugih aktivnih, in da se ob začetku določene aktivnosti doseže konsenz o dveh ali treh pravilih in kriterijih, ki se jih postavi za določljivo vrednostno sodbo, in seveda, da ima ta aktivnost toliko notranje moči, da doseže dovolj veliko javno odmevnost, ali da si Aktivni državljani uspejo izboriti dovolj odmevno javno tribuno. Zgodi se pritisk na odgovorne, ta pritisk se povečuje, dokler se res nekaj takšnega zgodi, da pritisk ni več potreben.

To je vse, ves domet Aktivnega državljanstva. Je povečana odgovornost odgovornih za skupnost, v kateri živimo, s tem je povečana kvaliteta tega okolja, so povečane možnosti za pravičnost, za ustvarjanje, za osmišljenje … Preveč preprosto?