Ko mi je urednik rekel, naj napišem tekst ob okrogli obletnici Slovenije, sem se takoj odločila, da ne bom modrovala. Kot drugi. Naj raje povem kaj zabavnega. Verjetno boste gledali državno slovesnost? Proslavo, nad katero bo nato polovica gledalcev sitnarila, da je bila zanič. No, jaz bom raje pogledala dobro grozljivko ali nekaj posnetkov s spletne strani priljubljene kirurginje Sandre Lee, svetu znane kot dr. Pimple Popper, ki ustvarja prisrčno ogabne videoposnetke, malce podobne temu tekstu.

Moj največji življenjski uspeh sta dva najboljša, zdrava, pametna, lepa in že zdaj, v nežnih letih, zelo samostojna otroka. Hvaležna sem, da mi ju je univerzum namenil, saj me vedno naučita česa novega. Obe nosečnosti sta bili naporni, rizični, saj mi kopica ljudi s poleni ni prizanesla niti v občutljivem času. Na srečo so me razumevajoči zdravniki obdržali v dobrem stanju. Naše zdravstvo ni slabo. V marsičem je odlično, ima pa tudi napake. 

V drugi nosečnosti so se mi pojavili hemoroidi. Vem, zdaj se vam je obrnilo v želodcu, kaj za vraga ta ženska sedaj piše! Hemoroidi so tema, o kateri se ljudje nočejo pogovarjati. Jaz pa se rada pogovarjam o teh majhnih hudobnih bunkicah, ki človeku ob raznih naporih - in nosečnost je napor - zlezejo iz anusa ter tiščijo, srbijo, bolijo, da se ti skoraj utrga. 

V težki situaciji sem se odpravila na cenjeno kliniko Iatros, ki v Ljubljani zdravi te reči. Že v čakalnici sem umirajoče stokala, zato so me prijazno vzeli naprej. Nakar pride nejevoljna medicinska sestra, očitno vseh anusov naveličana, in me pouči: "Poslušajte, če bi vi bili zdajle na Hvaru, vas nihče ne bi niti opazil. Domačini bi vam rekli, da vzemite eno borovo iglico, počepnite, pičite v hemoroid, iztisnite iz njega strjeno kri in zadeva bi bila opravljena." Najprej mi je zaprlo sapo, nato pa sem z jecljanjem le spravila iz sebe: "Hvala za nasvet, a upam, da imate na vaši kliniki tudi kakšno drugo orodje za odstranjevanje hemoroidov in ne samo borove iglice?" Konec koncev borovci ne rastejo samo na Hvaru, ampak tudi v Sloveniji. Gospa v lepi beli uniformi je odgovorila: "Tukaj bomo opravili profesionalno, samo ne derite se več, da ne prestrašite pacientov, ki čakajo zunaj."

Easy to say, hard to do. Kdor meni, da analni seks boli, ni še nikoli dobil injekcije v zadnjico. Ne v zadnjico kot v zadnjico, ampak prav naravnost noter v anus. Ta bolečina je tako strahotna, da se z njo ne more primerjati nič. Čeprav je trajala le nekaj sekund, sem zavreščala kot maček, ki mu stopiš na rep. "Pa sem vam rekla, da se ne derite, ker je zunaj polna čakalnica!" Medicinska sestra me je nahrulila in na bolniški postelji sem kar skupaj zlezla. Zdravnica je v treh minutah opravila operacijo in šla sem domov. Misleč, odrešena sem! Do naslednjega dne, ko mi je iz anusa zacvetel nov šopek pomodrelih čebulnic.

Strah me je bilo iti nazaj na kliniko. Bojujem se z depresijo in generalizirano anksiozno motnjo in že ob misli na ponovno nadiranje sem dihala kot nasedli kit. Borovih iglic pa doma tudi nismo imeli, presneto. Tuhtala sem, kaj naj naredim in se nazadnje odločila, da s hemoroidi opravim sama. 

Zaprla sem se v kopalnico. V banjo natočila vročo vodo, na tla položila brisačo, nekaj njih pa za vsak slučaj še na rob banje. Odprla sem stekleničko 70-odstotnega etanola in temeljito razkužila čebulnice, roke ter najtanjše in najostrejše škarjice za nohte. Pokleknila sem na brisačo, prijela bunke in jih s škarjicami preprosto odrezala. Vem, da to ni tako vrhunski poseg, kot ga je naredila tista trapa, ki si je za zavarovalnino na žagi odrezala roko, a vseeno je tudi moj dosežek dovolj hud, da sem klecnila v krč in z glavo treščila na kupček brisač na robu banje. Še dobro, da so bile brisače tam, sicer bi si razbila še glavo. Čez nekaj minut sem prišla k sebi in temeljito razkužila rano, kar je tako peklo, da mi je pot kar curljal s čela. A cmera, kakršna sem, nisem potočila niti solzice. 

Pred vrati kopalnice, ki je po posegu izgledala kot prizor iz Teksaškega pokola z motorko, je norel prijatelj: "Ti si zmešana do konca! V knjigo rekordov se boš vpisala kot edini človek na svetu, ki je storil samomor tako, da si je prerezal žile v riti!"

"Pusti me pri miru!" sem se zadrla in se omotično prekucnila v vročo kopel. Počutila sem se izčrpano, a presenetljivo dobro. Kakor, da bi mi sami angelci plesali okoli glave, ob vokalni spremljavi dunajskih dečkov. In kri, mmm, kako božanski vonj je imela! Navajeni smo, da vse, kar pride iz riti, zaudarja. No, smrdi. Kri iz hemoroidov, tiste male strjene kaligule, pa vonjajo po nečem neskončno prijetnem, že skoraj milostnem. Nič čudnega, da problemu rečejo tudi zlata žila, če pa imaš ob odstranitvi občutek, da si na poti direkt v nebesa.

***

Pred dvema letoma sem imela pregled pri proktologinji v sanatoriju v Rožni dolini. Med pogovorom ji zaupam, da sem si hemoroide kar odrezala in da se je rana hitro in lepo zacelila. Debelo me je gledala češ: "Kako ste pa vedeli, kaj morate narediti? Ste medicinska sestra?" Odvrnila sem: "Ah ne, ampak ves čas sem mislila na partizansko bolnišnico Franjo in mi je bilo takoj lažje." Proktologinja je še močneje izbuljila oči in zaprepadeno ponovila: "Franja!?" Jaz pa: "Da. Samo pomislite, kako malo medicinskih pripomočkov so imeli tam in tudi znanje jim je v marsičem šepalo, a so pogumno rešili ogromno življenj. Če je uspevalo njim, lahko tudi meni uspe porezati nekaj tečnih hemoroidov." Povedala sem ji zgodbo o borovih iglicah iz Iatrosa in nazadnje sva se krohotali. Še pohvalila me je, da sem operacijo izjemno dobro opravila.

In zdaj se vprašate, kaj zaboga ima ta nagravžno smešna prigoda opraviti z 30-letnico Slovenije? Prvič: Imamo samostojno državo, a to ne pomeni, da moramo čakati, da bo - če parafraziram Johna F. Kennedyja - ta kaj naredila za nas. Raje pomislimo, kaj lahko storimo sami zase. (To ne pomeni, da si morate poslej sami rezati hemoroide, prosim lepo, ne počnite tega - dala sem ekstremni primer iz lastnega življenja, ker je preprosto smešen.) Drugič: Celo Edvard Kardelj je nekoč dejal, da si človek srečo lahko ustvari le sam - država mu je ne more dati. Ne glede na to, kaj si o Kardelju kdo misli, besede držijo. Tretjič: Theodore Roosevelt je rekel - do what you can, with what you have, where you are. Ko mi je težko, se spomnim na te besede, in takoj najdem rešitev. (Borove iglice, recimo?) 

Optimizem je pomemben. Zato mi je ljubše, da moja prekrasna otroka odraščata v demokraciji, pa čeprav še zdaleč ni idealna in včasih upravičeno pravimo, da je mafijska, kakor pa da bi morala odraščati v Jugoslaviji. Ne želim iti nazaj. Želim, da gremo naprej. Na boljše. Zase in za prihodnje rodove.