Intervju

Kristijan Musek Lešnik, psiholog: "Nepopravljiv optimist sem. Verjamem, da bo iz krize narcisističnega individualizma zrasla nove želja po povezovanju in empatičnem sobivanju."

Epidemija covid-19 je najbolj prizadela tiste in tam, kjer smo v Sloveniji že vrsto let pred tem imeli resne težave: na področju znanja (zniževanje standardov), pravičnosti (povečevanje razlik), duševnega zdravja otrok in še kje. Nekatere posledice pa so neposredno povezane z epidemijo in ukrepi, recimo upad telesnih in gibalnih sposobnosti, trdi dr. Kristijan Musek Lešnik, psiholog in član strokovnega sveta za splošno izobraževanje na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Musek je kritičen strokovnjak z lastnim pogledom na družbene procese, mnogi stanovski kolegi ga obsojajo, a od svojih prepričanj ne odstopa. Z njim smo se pogovarjali o vseh razsežnostih, ki jih za naše otroke in še posebej šolarje predstavlja že več kot leto dni trajajoča bitka z epidemijo.

22.06.2021 22:55
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Kristijan Musek Lešnik   šolstvo   šolarji   korona   epidemija   učitelji   država   Simona Kustec  

Foto: osebni arhiv intervjuvanca

Negativni pojavi v družbi ne bodo izginili, če se bomo obračali stran od njih in se šli prisiljeno politično korektnost. Spopadati se bo treba z njimi in jih razkrinkavati. Tu pa igra ključno vlogo tudi šolski sistem.

Dr. Kristijan Musek Lešnik je psiholog z dvajsetletnimi izkušnjami na področju vzgoje in izobraževanja ter vodenja. V strokovni karieri je predaval in raziskoval na več slovenskih fakultetah in na vseh treh največjih slovenskih univerzah. Napisal je več kot 50 knjig, priročnikov in delovnih zvezkov na področju vzgoje in izobraževanja in je bil član vodilnih strokovnih teles na tem področju v Sloveniji. Je tudi avtor več kot 10 knjig in priročnikov s področja psihologije vodenja in psihologije organizacij.

 

Na katerem področju je "korona šolsko leto" najbolj prizadelo šolajoče otroke in mladino?

Skoraj noben problem v šolstvu, o katerem se danes pogovarjamo, od večanja socialnih razlik, duševnega zdravja otrok, devalvacije znanja in zniževanje standardov, do vsebine učnih načrtov, se ni rodil v času epidemije, zaprtih šol in šolanja na daljavo. Veliko daljšo brado imajo. Je pa res, da so v zadnjem letu eskalirali. Epidemija je tako silovito pretresla šolsko skodelico - kje bi bili brez Cankarja in skodelice kave - , da je desetletja nabrana usedlina z dna priplavala na površje. Če bi del teh starih izzivov šolska politika nagovorila, ko smo nanje že zdavnaj opozarjali številni strokovnjaki, ravnatelji, učitelji, starši in šolarji, bi epidemija verjetno naplavila manj težav. Pa se to ni zgodilo, zato se mi zdi nujno nagovoriti te izzive vsaj zdaj.

 

 

Katere izzive imate v mislih, dr. Musek Lešnik?

Dolgoletno sistematično razvrednotenje pomena znanja; zniževanje standardov, lovljenje točk, izenačevanje splošne in poklicne mature). Dolgoletno zanemarjanje skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Že pred leti smo opozarjali na porast znakov depresije in anksioznosti med otroki, pa nič! Normativi za šolske svetovalne delavce so prastari in neustrezni, šole se prevečkrat brez ustrezne podpore drugih inštitucij, ko gre za hude stiske otrok. Čakalne dobe za otroke s težavami so bile že pred epidemijo nerazumno dolge. Nadalje, dolgoletno sistematično poudarjanje le enega vidika šole - izobraževalnega in storilnostnega na račun zanemarjanja vseh ostalih vidikov razvoja otrok in mladih, tj. čustvenega, socialnega, telesnega, duhovnega.

Mislim tudi na vztrajno risanje Potemkinove podobe šolskega sistema kot tako uspešnega, da ne rabi nikakršnih izboljšav. Naj navedem le en tak primer: v letu 2018 so slovenski učitelji sami sebe ocenili kot izrazito nadpovprečno usposobljene za uporabo IKT v šoli. Kar 67 % učiteljev je ocenilo, da so dobro pripravljeni za uporabo IKT pri poučevanju. Za primerjavo: na Finskem 21 %, v Avstriji 20 %, na Nizozemskem 29 %, na Norveškem 36 %, na Japonskem 28 %.

 

 

Kaj to pomeni?

Naši ravnatelji so ocenjevali, da so šole dobro opremljene z digitalnimi tehnologijami za poučevanje … manj kot eno leto po objavi teh rezultatov pa je prišla epidemija in z njo prvo spomladansko zaprtje šol in  soočenje z grenko resnico ... Če nadaljujem, tu je tudi dolgoletno izmikanje šolske politike pred soočenjem z nekaterimi skrb vzbujajočimi pojavi kot so nezmožnost zaščite žrtev nasilja, odklonilen odnos šolarjev do šole, težave na ravni odnosov med učitelji in šolarji, nerazumno naraščanje deleža otrok s posebnimi potrebami, naravnanost šole na povprečnost, z veliko skrbi namenjene učencem s težavami in veliko manj dela z najbolj sposobnimi ipd..

Ker imajo mnoge težave tega trenutka globlje sistemske korenine, jih lahko dolgoročno odpravijo le sistemski ukrepi. Ti pa običajno niso hitri. Ampak zdaj rabimo nekatere hitre rešitve – najprej za izzive povezane s povečevanjem razlik pri zaostankih v znanju in z duševnim zdravjem otrok in mladih. Ocenjujem, da bi se to dalo narediti s PKP-ji. Potem pa seveda zelo resne in premišljene sistemske rešitve, da se znebimo nadležne usedline in da se ne bi v primeru kakšnih drugih izjemnih razmer, čez čas spet pogovarjali o enakih problemih.

 

 

Za kakšne sistemske težave gre?

Za boljše razumevanje bom navedel le en primer, ki to najbolje pokaže. Pozimi 2020 so na eni od osnovnih šol prosili za pomoč pedopsihiatra iz zdravstvenega doma za enega od otrok. Dobil bi jo lahko čez pet dni. Otrok, ki je klical pomoč, ko je njegov oče umiral. Otrok, ki je sodeloval pri oživljanju očeta. Otrok, ki je po očetovi smrti vso noč preživel skupaj z eno tujo osebo in očetovim truplom. Temu otroku je naša država ponudila strokovno podporo čez pet dni? Čez pet dni!!! Celotna skrb za tega otroka je ostala na plečih šole, zaposlenih in šolske svetovalne službe, ki jih nikdar ni nihče pripravljal in usposabljal za kar koli podobnega. Saj so jo opravili z odliko, srčno in brez jamranja, tako kot se je izkazala tudi lokalna skupnost. Ampak povejte mi, kakšna družba smo, da se lahko pripeti kaj takšnega. Tako kot mnoge druge se je ta zgodba sicer zgodila v času epidemije in je povezana s covidom-19, razgalila je pa težave, ki imajo veliko daljšo brado.

 

 

Kako hude so dejansko psihološke posledice korona šolskega leta za šolarje?

Del otrok in mladih ima res hude težave. Tako mi pravijo kolegi, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem otrok, šolski svetovalni delavci, ravnatelji, učitelji, starši … Ne samo pri nas, pred časom sem slišal podobna opozorila nemških strokovnjakov. Teh otrok in mladih je pomembno več kot v preteklih letih. Posebej v času po vrnitvi v šolo, ker manjši del učiteljev ni sprejel dejstva, da je šlo za specifično šolsko leto in so v nasprotju s tistim, kar smo predlagali že novembra na Strokovnem svetu za splošno izobraževanje (eno ocenjevalno obdobje, manj ocen, …), otrokom v dva meseca skoncentrirali breme skoraj celega šolskega leta. Groza me je, da imamo na šolah tudi takšne učitelje. Tolaži me, da jih je velika manjšina. Jezi me pa, da je del otrok doživljal nepotrebne stiske, ki bi jih morali preprečiti. 

 

Druga skupina otrok z resnimi težavami so tisti, ki so imeli že prej težave zaradi različnih okoliščin in so se v tem času še poglobile, ker niso imeli ustrezne podpore in pomoči. Tudi te je država pustila na cedilu. A je pri tem nepošteno s prstom kazati na šolski sistem, ki je v času epidemije edini zares deloval in podpiral otroke preko dela učiteljev, ravnateljev in najbolj obremenjenih - svetovalnih delavcev. Ampak nobena srčnost in še tak odnos do otrok ne moreta nadomestiti strokovnega znanja in obravnave, ki bi jo marsikateremu od teh otrok moral zagotoviti socialni in zdravstveni sistem. Da je od trikotnika šolstvo-sociala-zdravstvo šolstvo ostalo prepuščeno samemu sebi, se mi zdi žalostno.

 

 

"Težko razumem početje nekaterih kolegov iz stroke, za katere se mi zdi, da so mesece dobesedno tekmovali, kdo bo napovedal več stisk in tegob med otroci in mladimi."

 

Tretja skupina otrok z resnimi težavami so tisti, ki prej niso imeli težav. V primerjavi s prejšnjimi, za katere so na šolah že vedeli in jim skušali pomagati, so te zaradi šole na daljavo prepoznavali pozno in zamujali dragoceni čas za pomoč in podporo. Nekatere so prepoznali učitelji, druge šolski svetovalni delavci, nekatere šele po vrnitvi v šolo. Pri njih so bile šole prepuščene skorajda same sebi, ko je šlo za podporo in pomoč.

 

Delu otrok – mislim, da je to velika večina, a s tem ne mislim zmanjševati stisk vseh prej omenjenih – pa zadnje šolsko leto ne bo pustilo resnih psiholoških posledic. 

 

Zato toliko težje razumem početje nekaterih kolegov iz stroke, za katere se mi zdi, da so mesece dobesedno tekmovali, kdo bo napovedal več stisk in tegob med otroci in mladimi. Z izdatno pomočjo medijev. Kot da ne bi imeli v Sloveniji dr. Anice Mikuš Kos, ene od vodilnih strokovnjakinj v svetu za razumevanje vedenja otrok in mladih v izrednih in travmatskih razmerah. Na trenutke me je to početje spominjalo na terapevta, ki človeku z depresijo pojasnjuje, da je pri depresiji samomor dokaj pričakovan pojav in da ne bo nobeno presenečenje, če se odloči zanj. Takšnega terapevta bi verjetno zbrcali s katere koli klinike, pri nas so se pa nekateri mediji tepli za čim bolj katastrofične napovedi, posamezni strokovnjaki pa hvaležno stopali pred reflektorje. Pa s tem ne mislim podcenjevati otroških in mladostniških stisk. Seveda je bilo za pričakovati, da bodo pri delu šolarjev resne posledice. Ampak spodbujati jih pa res ni treba in resna stroka se kriznih razmer loti s premišljeno preventivo in ukrepi, ne pa z javnim napovedovanjem slabih scenarijev. Konec koncev v psihologiji poznamo reč, ki ji rečemo samouresničujoča prerokba: če dovolj dolgo prepričujete otroke, da je normalno, če bodo zaradi zaprtih šol tesnobni in depresivni, boste prej ali slej dobili natančno to: otroke, ki se bodo počutili tesnobni in depresivni.

 

 

"Za nekatere stvari si res želim, da se čimprej vrnejo nazaj. Da srečanja, dotiki, objemi med vrstniki in šolski poljubi spet postanejo nekaj običajnega, tako kot stisk roke ali objem jokajočega otroka."

 

Zato priznam, da me jezi, da so nekateri kolegi iz stroke padli na limanice in se za pet minut medijske slave spustili v napovedovanje neprijetnih psiholoških posledic šolanja na daljavo, ki po mojem mnenju nobenemu otroku in staršu ni koristilo. Kvečjemu, se mi zdi, je to lahko prispevalo k temu, da je več otrok in mladih dejansko občutilo tisto, za kar so dobili vtis, da morajo čutiti; s tem se je pa izgubil tudi del dragocenega prostora in časa, ki bi ga lahko bili deležno otroci z najbolj resnimi stiskami.

 

Ko govorimo o psiholoških posledicah tega leta, ne smemo pozabiti tiste skupine, ki je v tem času ostala najbolj prezrta: študente. Predvsem študente prvih letnikov, med katerimi so mnogi prvič doživeli svoje sošolce in predavatelje v živo šele med izpiti. Na eni strani smo jih obravnavali kot tako odrasle, da bodo najlažje prestali zaprtje fakultet, na drugi pa pozabljali, da odhod na študij sovpada z mnogimi drugimi pomembnimi življenjskimi premiki, na katere je epidemično leto prav tako vplivalo: osamosvajanje od doma, vprašanja bivališča, vprašanja preživljanja, nihanja partnerskih zvez itn..

 

 

Koliko časa bo mladina potrebovala, da bo psihološko "prepisala" covid-19 leto in vzorce ter se bodo vtirili nazaj v stare tirnice? Ali si sploh želimo vtirjenja nazaj oziroma ali smo sposobni vzeti najboljše iz tega covid-19 časa, ko gre za spremenjene vzorce?

Različno dolgo. Predvsem pa odvisno od tega, ali nas čaka kolikor toliko "normalno" šolsko leto 2021/22, ali pa - res upam, da ne! - repriza letošnjega leta v nekoliko manjšem obsegu in brez frontalnega zapiranja šol. Za nekatere stvari si res želim, da se čimprej vrnejo nazaj. Da srečanja, dotiki, objemi med vrstniki (tudi šolski poljubi) spet postanejo nekaj običajnega, tako kot stisk roke ali objem jokajočega otroka. Nekatere stvari iz tega šolskega leta bodo pa verjetno ostale. Tako kot so v podjetjih ugotovili, da so lahko občasni sestanki na daljavo bolj učinkoviti, imamo tudi v šolskem prostoru nekatere nove izkušnje, ki bi jih bilo škoda zavreči. Obenem se bo pa treba zelo odločno upreti tistim glasovom, ki že šepetajo, da bi bilo najbolj ekonomično otrokom potisniti v roke tablice, pa naj z domačega kavča gledajo učitelja na daljavo. Šola je veliko več kot prenašalnica znanja. Vloga živega učitelja, mentorja, tutorja, ki se tu in tam nasmeje, pošali ali objame jokajočega otroka, je pa nekaj, česar ne more nadomestiti nobena tehnologija. 

 

 

Kaj bi bilo s strani vlade najbolj potrebno storiti za blažitev posledic koronavirusa v šolstvu?

Osebno prioritete vidim v treh smereh. Ena je kadrovska in materialna pomoč šolam za premagovanje razlik, ki so nastale v času šolanja na daljavo. Druga je kadrovska in materialna pomoč šolskim svetovalnim službam, ki so kadrovsko podhranjene že dolgo. K obojemu smo v Strokovnem svetu za splošno izobraževanje vlado pozvali že novembra. Tretja je ponovna ali raje boljša in bolje delujoča vzpostavitev trikotnika šolstvo-sociala-zdravstvo, ko gre za skrb za najbolj ranljive otroke in mlade. Ne bi želel, da bi čakali na to troje do začetka novega šolskega leta. Vsi trije mehanizmi bi morali delovati že 1. septembra. Oziroma se pripravljati že prej, da se lahko takrat poženejo.

 

 

Ali ministrica za šolstvo Simona Kustec po vašem mnenju lovi ravnotežje med stroko in politiko, ko gre za vodenje šolskega resorja? Kako kot predsednik Strokovnega sveta za splošno izobraževanje ocenjujete njeno delo?

Bom najprej odgovoril skozi prizmo Strokovnega sveta. Tisti, ki smo v njem že nekaj časa, vidimo, da se še noben drug minister ni tolikokrat udeležil naših sej, za razliko od let, ko smo mnogokrat imeli občutek, da smo bolj kot ne ignorirani. Prav tako se še nikoli ni zgodilo, da bi šolsko ministrstvo tako hitro vgradilo predloge in priporočila Strokovnega sveta v šolsko prakso. Vem, da je oboje zagotovo posledica drugačnega leta in izzivov, si pa vsekakor želim takšnega sodelovanja in proaktivnosti tudi naprej. Ne zato, ker bi hotel Strokovni svet usmerjati šolsko politiko (kar ni v naši prostojnosti, čeprav bi si morda kateri od kolegov želel drugače), pač pa zato, ker verjamem, da lahko 27 ljudi z bogatimi strokovnimi izkušnjami na različnih področjih izobraževanja pove marsikaj koristnega.

 

 

"Pri vodenju šolskega resorja se pozna, da ministrica Simona Kustec prihaja iz manjše in ranljive stranke."

 

Z ministrico sem se v letošnjem letu kot predsednik Strokovnega sveta večkrat srečal in pogovarjal. Verjamem, da sem ji bil nekajkrat nadležen, ker sem se nanjo obračal s številnimi sklepi, priporočili in opozorili, ki smo jih izpostavili na sejah Strokovnega sveta. Če si upam ugibati, verjetno najbolj takrat, ko sem opozarjal, da so po mojem mnenju prilagoditve letošnje mature prišle prepozno in premalo upoštevale okoliščine letošnjih maturantov v zadnjih dveh letih. Bi pa kljub temu ocenil, da korektno in spoštljivo sodelujeva.

 

Seveda bi še raje videl, da bi lahko odgovoril, da so bila realizirana čisto vsa naša priporočila ministrstvu in vladi, posebej ko gre za odpravljanje zaostankov v znanju in skrb za duševno zdravje otrok in mladih. Ocenjujem pa - in mi je žal, da je tako -, da se pri vodenju šolskega resorja pozna, da ministrica prihaja iz manjše in ranljive stranke. 

 

 

Kako je po vašem mnenju šolski sistem pripravljen na morebitno podobno situacijo v prihodnosti? Kaj smo se naučili v zadnjem letu?

V vsakem primeru smo bolje pripravljeni, kot smo bili spomladi 2020 ob prvem zaprtju šol. Obenem pa upam, da letošnje izkušnje zadoščajo za razumevanje, da je frontalno zaprtje šol res zadnji ukrep, ki ga je smiselno uporabiti samo in zgolj takrat, če vsi lažji in blažji ukrepi odpovejo. Naučili smo se marsikaj, nekatere stvari bo pokazal čas. Je pa pomembno, da šolskega sistema kakšne druge izjemne razmere ne ujamejo enako nepripravljenega, kot je bil marca 2020.

 

 

Kdo je po vašem mnenju pokazal več v tem šolskem korona času: učenci ali učitelji? 

Oboji. Oboji so se znašli v novih okoliščinah, na katere se kljub krajšemu zaprtju šol lansko pomlad niso mogli v celoti pripraviti. Za oboje bi rekel podobno. Eni so pokazali ogromno, drugi veliko, tretji manj. Tu in tam pa kdo tudi zelo malo. Mnogi si zaslužijo pohvalo in priznanje, kdo pa tudi pomoč, da se stvari loti drugače. Z izjemo nekaterih zelo redkih učiteljev, ki so se zaključevanja šolskega leta lotili, kot da se ne bi zgodilo nič. Poznam primere učiteljev, ki so rekli, da njih Zavod za šolstvo ne bo učil, koliko ocen rabi šolar in so vztrajali na svojem. Podobno kot pri katerem koli drugem poklicu, nekateri ljudje ne sodijo za krmilo letala, nekateri za bančno okence, nekateri pa ne za kateder. Je pa to gotovo problem, ki ga bodo ravnatelji in šolski sistem morali nagovoriti.  

 

 

Katere navade bi se lahko v prihodnje med šolniki spremenile – denimo to, ali šolnik s prilagojenim načinom šolanja na daljavo čutijo kaj več odgovornosti ali manj? In ali smo na drugi strani s tem istim šolanjem na daljavo vsi – šolski sistem in starši – mladim nezavedno dali še dodatno potuho, ker so bile pač izredne razmere?

Mislim, da velika večina učiteljev svoje delo, ki ga mnogi starši po izkušnji šolanja na daljavo veliko bolje razumejo in cenijo, opravlja zelo resno in odgovorno.  Seveda pa za vse ljudi velja, da čutimo toliko večje breme odgovornosti, kolikor manj rutinske in poznane so nam situacije, v katerih se znajdemo. Učitelji niso nobena izjema in za marsikaterega je bila letošnja izkušnja šole na daljavo veliko bolj naporna kot je običajno šolsko leto v učilnici. 

 

Kar se tiče otrok in dijakov je pa tako, da je bilo pri delu na daljavo veliko več odgovornosti za samouravnavanje učenja na njih, posebno pri starejših šolarjih in dijakih. V tem smislu so bile razlike velike. Za nekatere je bilo delo na daljavo obenem učenje prevzemanja odgovornosti za svoje delo; pri nekaterih je pa fizična odsotnost učitelja pripeljala do tega, da so popustili pri šolskem delu in se lažje izgubili, kot bi se v učilnici. 

 

 

Ali je res, da se lahko metodološko ugotovi že v enem letu, da je zaradi korona krize med šolajočimi mladimi res toliko več osebnih stisk, anksioznosti in samopoškodovalnih teženj, kot to prikazujejo nekateri mediji?

Seveda se lahko. Se mi pa zdi izjemno pomembno, da se o tako resnih rečeh govori izključno na podlagi tehtnih podatkov in ob upoštevanju vseh okoliščin. Težko je brez takšnih podatkov ocenjevati, ali je stisk res več, ali pa zaradi drugačnih okoliščin otroci in mladi prej spregovorijo o njih. Ali pa so zaradi spremenjenih okoliščin bolj občutljivi učitelji in svetovalni delavci in te stiske hitreje prepoznajo in ukrepajo. V vsakem primeru gre za resne ter občutljive stvari in osebne zgodbe, zato se mi zdi pomembno o tem govoriti z občutkom in brez senzacionalizma.

 

 

"Poznam učitelje, ki so rekli, da njih Zavod za šolstvo že ne bo učil, koliko ocen rabi šolar in so vztrajali na svojem. Podobno kot pri katerem koli drugem poklicu; nekateri ljudje ne sodijo za krmilo letala, nekateri za bančno okence, nekateri pa ne za kateder."

 

Seveda pa verjamem kolegom iz klinične prakse, ki opozarjajo, da je otrok z resnimi težavami več kot v prejšnjih letih. Tako kot sem v preteklih letih verjel opozorilom, da lahko pedopsihiatri natančno napovedo prihod ocenjevalnih obdobij in zaključevanje ocen po porastu otrok z resnimi težavami kljub temu, da država nikdar ni znala skupaj spraviti teh nekaj podatkov, da bi se lahko bolje soočili s tem problemom.

 

 

Ali obstajajo pozitivne posledice korona leta na otroke in katere?

Veliko bolj kot pred epidemijo vidim splošen konsenz o tem, da vrtci in šole niso le prostori, kjer se otroci pazijo in sprejemajo znanje, pač pa prostori, v katerem se razvija celovita otrokova osebnost, od čustvenega in socialnega, do telesnega in duhovnega področja. Še pred nekaj leti smo se tisti, ki smo govorili o tem, včasih počutili, kot da tulimo v debel teflonski zid. Danes o socialnih veščinah, empatiji in še čem govorijo tudi tisti, ki pred leti niso videli drugega kot rezultate in ocene. To je za otroke zanesljivo dobro. Če bo ta zavest, da se šola ne ukvarja le z razumom in trpanjem informacij v glavo, ostala prisotna v šolskem prostoru in se sčasoma začela prebijati v programe pedagoških fakultet in v usposabljanje učiteljev za bolj uspešno odgovarjanje na čustvene, socialne, telesne in duhovne potrebe otrok in mladih, pa tudi na potrebo po razvijanju kritičnega mišljenja, bomo lahko govorili o vsaj eni veliki pomembni posledici korone. Še nekaj, za kar bi si prav tako želel, da bi trajalo, je spoznanje pri nekaterih otrocih, da vrstnike pogrešajo bolj kot zaslon.

 

 

Ali so v tem letu s poukom na daljavo učenci - dozdaj nevajeni takega načina posredovanja znanja - dobili razen IT pismenosti še kako drugo kvaliteto?

Odvisno od učnih vsebin in predvsem starosti. Na ravni zadnjega triletja OŠ in srednješolci so zanesljivo pridobili tudi koristne izkušnje drugačnega načina dela. Za nekatere oblike projektnega in raziskovalnega dela je lahko e-okolje celo bolj primerno od učilnice. Podobno velja za povezovanje sošolcev preko e-okolja. Kljub temu, da menim, da je bila ena od najpomembnejših reči v tem letu spoznanje, da je dober občutek biti skupaj z vrstniki in da so neposredni stiki nekaj, česar ne more nadomestiti nobena tehnologija, nikakor ne mislim, da ta izkušnja ni pokazala tudi, da velja nekatera orodja in načine dela, ki so se izkazali kot uspešni in koristni, ohraniti za naprej.

 

 

Katere skupine šolarjev so izšle najbolj ranljive po tem letu?

Tisti, ki so bili že prej bolj ranljivi zaradi različnih okoliščin, predvsem socialnih in ekonomskih. Tisti s šibkejšo podporno mrežo. In seveda tisti z nižjo ravnijo psihološke odpornosti, rezilientnosti. Ključna stvar, ko govorimo o ranljivosti, je podporna socialna mreža in rezilientnost. Prva – mreža ljudi, na katere se lahko obrnemo, ko je težko, je najpomembnejši varovalni mehanizem, ki preprečuje, da bi nas neprijetne okoliščine podrle na tla. Slednja zajema tiste psihološke veščine in moči, ki nam omogočajo, da se postavimo pokonci, ko nas okoliščine podrejo na tla. Izjemno pomembno se mi zdi prepoznavati šolarje, ki imajo težave na kateri koli od teh in pomagati jim pri krepitvi obeh.

 

 

"Včasih mi svetovalni delavci in vrtcev in šol potožijo, da so imeli pred 20 leti težave z malim delom slabo prilagojenih otrok, danes imajo pa še veliko večje težave s še bolj neprilagojenimi otroci teh istih otrok, ki so medtem odrasli v starše z neustrezno osebnostno strukturo."

  

Zato se mi zdi v prihodnje, ko govorimo o duševnem zdravju otrok in mladih, pomembno govoriti o obojem. O kurativi, pomoči tistim, ki rabijo kakršno koli pomoč. In to ne z nekajmesečnim čakanjem na obravnavo v Svetovalnem centru ali pri specialistu. In o preventivnih programih in dejavnostih, ki lahko vsem otrokom in mladim pomagajo razvijati mehanizme psihološke čvrstosti, ki jim bo pomagala prebroditi morebitne poznejše izjemne situacije v življenju. Oboje se da narediti, za oboje imamo v Sloveniji dovolj znanja in nič od tega ne zahteva zneskov, ki si jih ta država ne bi zmogla privoščiti. 

 

 

Kako gledate na vzporedne procese, ko se s korona šolskim letom za šolnike na drugi strani krepi pretirana zaščitniška vloga staršev teh istih šolnikov, vse skupaj pa rezultira v odraščajoči generaciji otrok s pretirano zaščitniškimi starši in permisivno vzgojo? Je to za družbo prihodnosti dobro?

O težavah helikopterskega starševstva, permisivnih ali še bolj nedoslednih vzgojnih vzorcev, pedocentrizma in naraščanja motenj vedenja, narcisizma in motenj osebnosti smo v preteklih letih že toliko govorili, da je prav boleče opazovati njihove posledice pri nekaterih otrocih, ki bi z nekaj več zdrave pameti in modrosti lahko imeli veliko več možnosti, da odrastejo v zdrave ljudi, ki bodo zmožni navezovati zdrave odnose in konstruktivno sobivati z drugimi. Včasih mi svetovalni delavci in vrtcev in šol potožijo, da so pred 20 leti imeli težave z malim delom slabo prilagojenih otrok; danes imajo pa še veliko večje težave s še bolj neprilagojenimi otroci teh istih otrok, ki so medtem odrasli v starše z neustrezno osebnostno strukturo. Težave, ki jih imajo danes v vrtcih in šolah s kakšnimi 10 % neprilagojenih otrok (in njihovimi starši) se bodo čez nekaj let iz vrtcev in šol prenesle v širšo družbo. Seveda ni dobro. Še manj dobro je pa, da smo v vrtcih in šolah vzpostavili mehanizme, ki namesto da bi pomagali otrokom, ki nimajo ustrezne strukture in pogojev za zdrav razvoj osebnosti, izumljajo različne načine za potuho in krepitev neprilagojenih vzorcev vedenja. Za prihodnost družbe in kakovost sobivanja to vsekakor niso dobri obeti.

 

 

Kako se bodo vrednote, ki smo jih na novo dobili v času korona krize, ohranile in okrepile družbo ali jo bodo še bolj pahnile v regresijo in individualnostjo z odsotnostjo empatije in skrbjo za sočloveka?

Se mi zdi, da bo tako, kot je bilo z vsakim večjim zgodovinskim dogodkom, ki so pri enih ljudeh vzbudili najboljše, pri drugih pa več slabega. V zadnjem letu smo na eni strani lahko opazovali izjemne primere altruizma in skrbi za sočloveka, na drugi strani pa naraščanje agresivnosti in nestrpnosti. 

 

Tisto, kar to krizo razlikuje od prejšnjih, so družbena omrežja, ki ljudi zapirajo v mehurčke enako mislecih. Namesto kot člani večje skupnosti s skupnimi cilji se vse večkrat obnašamo kot pripadniki nasprotujočih si, celo sovražnih plemen, ki se delijo po odnosu do 2. svetovne vojne, cepljenja, nošenja mask, gejev, religije, veganstva in katere koli druge okoliščine. Namesto, da bi bili pozorni na tistih 95 % vsega, kar nas povezuje, se vse bolj osredotočamo na tistih 5 % stvari, ki nas razdvajajo. In to vse bolj goreče, z vse manj razumevanja za drugače misleče, vse bolj prepričani v svoj prav in vse bolj sovražni do tistih, ki nam ta prav oporekajo.

 

Ampak kot sem že rekel: na drugi strani mavrice vidim marsikaj dobrega. Skrb za sočloveka, takrat ko gre zares. Tudi v tisti žalostni zgodbi, ki sem jo omenil na začetku, se je izkazalo, da je, ko je otrok ostal na celem svetu sam, skupaj stopila kopica dobrih ljudi in skupnost. Nepopravljiv optimist sem in verjamem, da bo iz krize narcisističnega individualizma zrasla nove želja po povezovanju in empatičnem sobivanju.

 

 

Katere osebnosti lastnosti pri posamezniku, ki so izšle v času korona krize, so po vašem mnenju tiste, ki bi jih bilo potrebno takoj opustiti in katere negovati naprej in jih prenašati na zanamce?

Že omenjena agresivnost in sovražnost, ki se širi po družbenih omrežjih, nestrpnost in zmerjanje z najrazličnejšimi nalepkami so nekaj, kar bi bilo dobro čim prej odplakniti v pozabo. Zelo malo ljudi poznam, za katere bi lahko ocenil da imajo fašistoidne poteze. Sem pa v zadnjem letu ogromno ljudi slišal in bral druge ozmerjati s fašisti – to se mi zdi en tak posrečen lakmusov papir, ker se je največkrat izkazalo, da je največja koncentracija nestrpnosti in fašistoidnih potez prav pri tistih, ki so najbolj radodarni z deljenjem te etikete vsakomur, ki razmišlja in gleda drugače od njih. Mislim, da je skrajni čas, da se te ljudi označi z njihovim pravim imenom in se jih temu primerno obravnava v javnem prostoru in govoru.

 

Negativni pojavi v družbi ne bodo izginili, če se bomo obračali stran od njih in se šli prisiljeno politično korektnost in strpnost do nestrpnosti, tudi lažne novice, sovražni govor, teorije zarot in podobne stranpoti ne bodo šle stran same od sebe. Spopadati se bo treba z njimi in jih razkrinkavati. Tu pa igra ključno vlogo tudi šolski sistem in vprašanje, ali bomo znali otrokom pomagati razviti kritičen odnos do sveta in zdrav imunski sistem za različne socialne patologije. 

 

 

Kaj prenašati na zanamce? Mislim, da je korona še enkrat pokazala tisto, o čemer pozitivna psihologija govori že vrsto let: ključni dejavnik dobrega in srečnega življenja so odnosi. Odnosi in kakovost sobivanja – pa smo še pri eni stvari, kjer vrtec in šola igrata ključno vlogo.

Še ena stvar, ki jo velja omeniti, je etičen odnos do sveta. Na knjižni polici imam star vrednostni papir brez resne materialne vrednosti, na katerem je podpis Carla Boscha, nobelovega nagrajenca za kemijo. Izjemnega znanstvenika in izumitelja. Ta papir je leta 1940 izdalo podjetje IG Farben, ki je izdelovalo strup Ciklon B. Ta papir me vsakič, ko ga vidim, spomni, da znanje brez etike ni vredno nič. Pa smo še pri eni ključni vsebini – in spet pri vlogi šole.   

 

 

Kaj je po vašem mnenju največja lekcija, ki smo se je naučili v času korona krize, ko govorimo o razvoju mladih v korelaciji s šolskim sistemom? Vtis je, da so se na hitro spremenili 200 in več let stari vzorci podajanja znanja ex cathedra na eni in percepcija tega istega šolskega sistema šolnikov na drugi strani?

O marsičem govorimo v zvezi s korono, pa ponavadi pozabljamo eno drobno stvar: da je človek s vsem svojim znanjem in civilizacijo pravzaprav hudo ranljiva in občutljiva žival. Ki ne more brez drugih. Ta lekcija ponižnosti je povsem drugačna od lekcije ponižnosti, ki smo je bili deležni v času moje mladosti v enem letu vojaškega roka. Pa se mi vsekakor zdi nekaj malega ponižnosti in razumevanja, da se svet ne vrti le okrog nas, dobra stvar. Sploh za mlade.

 

Druga dragocena stvar, ki jo prevečkrat pozabljamo, je hvaležnost. Velikokrat se mi zdi, da marsikaterega človeka bolj žene hrepenenje po tistem, česar nima, kot greje občutek hvaležnosti za tisto, kar ima. Ampak prvo je temelj zavisti, drugo pa temelj zadovoljstva in nenazadnje ljubezni. Morda nam je pa korona vsaj malo dala misliti o stvareh, za katere smo hvaležni. Sploh za mlade, se mi to zdi pomembno.

 

 

"Namesto, da bi bili pozorni na tistih 95 % vsega, kar nas povezuje, se vse bolj osredotočamo na tistih 5 % stvari, ki nas razdvajajo."

 

 

Če grem pa neposredno v šolski sistem: korona je samo pospešila tisto, kar je bilo še dolgo očitno. Šola ne more s sto let starim načinom dela konkurirati svetu pametnih telefonov, družbenih omrežij in njunega konstantnega priliva dopamina v možgane. Če hoče preživeti, se mora učilnica iz prostora, v katerem je učitelj vir informacij, otroci pa pasivni prejemniki, spremeniti v prostor, kjer bo učitelj mentor in navduševalec, otroci pa aktivni raziskovalci in soustvarjalci znanja. 

 

Ta sprememba je ključna, če želimo ohraniti eno od najpomembnejših zapuščin razsvetljenstva in Marije Terezije – javno šolo. Tu je morda korona celo naredila nekaj dobrega, v preteklih letih so dežurni samozvani "varuhi javnega šolstva" vedno, ko se je začelo govoriti o potrebi po prevetritvi izobraževalnega sistema, začeli kot lame v tibetanskih templjih mrmrati "za kakovostno javno šolstvo gre"; bolj kot je postajalo jasno, da stvari škripljejo, bolj togotno in glasno so ti dušebrižniki vpili svojo mantro, manj je bilo možnosti, da bi se v šolstvu zgodile nekatere nujne spremembe.

 

Seveda je javno šolstvo tako pomemben družbeni sistem, da ga je treba varovati. Jasno je, da bi si ga marsikdo s kapitalskimi ali ideološkimi interesi in zadostno mero družbene moči, sila rad prisvojil; nazadnje se nam je takšna ne prav tiha in prikrita pri(h)vatizacija šolskega sistema zgodila v času zadnje šolske prenove. Ampak javnega šolskega sistema se ne brani s praznimi blagozvočnimi parolami in demoniziranjem tistih nekaj zasebnih šol, ki nezadovoljnim staršem ponujajo alternativo. Brani se ga z aktivnim in prožnim neprestanim razvojem, ki je edino zagotovilo tega, da bodo v javnem šolskem sistemu vsi otroci imeli priložnost razvijati svoje potenciale, bolj zahtevni in ekonomsko podprti starši pa ne bodo čutili potrebe po iskanju bolj kvalitetnih alternativ za svoje otroke. Vpitje blago zvenečih gesel pač ne vodi tja in prav tisti, ki vsakič, ko bi se morala začeti resna razprava o stanju in prihodnosti izobraževanja, o kakovosti, močeh in slabostih slovenskega šolskega sistema, najbolj glasno vpijejo, da je treba ščititi javno šolstvo, bodo v resnici najbolj zaslužni, če bomo čez 20 let imeli v državi dva vzporedna sistema izobraževanja, ekskluzivnega za peščico najbolj zahtevnih in premožnih staršev in hirajočega javnega za večino. Če si kdorkoli dela utvare, da danes nismo že zelo blizu odločilnemu križišču in odcepu, po katerem ne bo več poti nazaj, se po mojem zelo moti.

 

 

Mislite, da je že tako hudo?

Ne verjamete? Vrsto let že poslušamo politične prepire in lomljenja kopij okrog financiranja malega deleža financiranja peščice zasebnih šol – ki so za nameček del javnega šolskega sistema. Paradoksalno je, da se bo, če se bo zgodila resna oslabitev javnega šolstva, to ne bo zgodilo zaradi te peščice zasebnih šol, pač pa bolj zato, ker je nekaterim "varuhom javnega šolstva" ta zgodba le priročen izgovor za to, da se ni treba (ker ne znajo, ker nočejo, ali pa preprosto zato, ker bolj kot kvaliteten šolski sistem za vse otroke rabijo neprestano odprto ideološko bitko za nabiranje političnih točk) ukvarjati z nujnimi izboljšavami šolstva in na vse kriplje branijo, da bi se razvil v boljšega.

 

 

Zelo ste ostri ...

Ne verjamete in hočete dokaz za to škodljivo početje? Pred nosom ga imamo! V zadnjih letih se je po tihem začel dogajati eksodus otrok iz šol v šolanje na domu. Potiho in počasi je vsako leto več staršev otroke obdržalo doma. Šolska politika se s tem ni ukvarjala, ali je z nasmehom odmahnila z roko in za vogali šepetala o peščici čudaških staršev. Ta eksodus se je v času epidemije in šolanja na daljavo povečal. In se bo še večal. Pa ne zaradi epidemije. Veča se in se bo večal, ker je vse več staršev nezadovoljnih s šolo. Epidemija, zaprte šole in šolanje na daljavo tu igrajo vlogo le v toliko, da so v tem času nezadovoljni starši prepoznali alternativo, ki je prej niso videli.

 

 

"V preteklih letih so dežurni samozvani "varuhi javnega šolstva" vedno, ko se je začelo govoriti o potrebi po prevetritvi izobraževalnega sistema, začeli kot lame v tibetanskih templjih mrmrati "za kakovostno javno šolstvo gre", bolj kot je postajalo jasno, da stvari škripljejo."

 

 

Če kdo misli, da v ta prostor ne bodo vstopili ponudniki komercialnih šolskih vsebin na daljavo, je hudo naiven. Ne pravim, da je kaj narobe s tem, da bodo v prazen prostor, če je država tako narcisistično ponosna na svoj izobraževalni sistem in slepa za to, na koliko mestih pušča vodo, vstopili drugi. Sodim med tiste, ki menijo, da je obstoj alternativnih programov kvečjemu obogatitev in izziv, ne pa grožnja javnemu šolskemu sistemu. Vsekakor sem pa prepričan, da z vidika razvoja družbe ni dobro križem rok gledati bega otrok iz šol brez spraševanja, kje tičijo njegovi vzroki. Kakovostno javno šolstvo je pač ključni garant za to, da družba slehernemu otroku ne glede na denarnico staršev zagotavlja vsaj približno pravične možnosti za razvoj potencialov. To je pa z vidika tako majhne skupnosti, kot je Slovenija, v kateri sleherni zapravljen človeški potencial pusti toliko večjo vrzel, še toliko bolj pomembno. 

 

Procesa razpada na dva (ali pa več) vzporedna sistema izobraževanja na račun hiranja javnega šolstva se ne da preprečevati z zaviranjem zasebnih šol in omalovaževanjem staršev, ki se odločajo za drugačne poti – edina pot je preko neprestanega zagotavljanja visoke kakovosti šolskega sistema. Pa ne z govoričenjem. Pač pa z zavihanimi rokavi. Kakovostnega javnega šolstva ne bo ohranilo čvekanje o svetosti javne šole, pač pa dejanja, ki bodo govorila o tem, da je javna šola zares ključna civilizacijska pridobitev in svetinja, s katero se ne gre igrati zaradi trenutnih političnih ali ideoloških zamisli. Floskule o pomenu ohranjanja javnega šolstva, leporečje in klicanje blagoglasnih parol imajo veliko večji potencial, da postanejo dokončni grobar javne šole kot pa peščica zasebnih šol. Za reševanje javnega šolstva iz krize, v katero so ga pahnili različni Pati in Mati šolske stroke z velikimi idejami in bornimi rezultati v svoji slepoti in nezmožnosti prilagajanja izobraževanja okoliščinam sodobnega časa, ne rabimo objokovanja časov, ki so že minuli, pač pa zelo jasen premislek o prihodnosti izobraževanja. Potem pa zavihane rokave, veliko garanja, potu in vztrajnosti. Začeti bi bilo dobro že danes. Ker bo jutri morda že prepozno in bo usoda vsakega otroka še veliko bolj kot danes odvisna od debeline starševskih denarnic.

 

Če bomo znali izkušnjo korone izkoristiti za ta proces resnega premisleka in posodobitve šole, je še nekaj upanja za kakovostno javno šolstvo v tej državi. Če se bomo po koncu epidemije le zadovoljno zakotalili nazaj v ustaljene tirnice, se pa bojim, da bore malo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
"Človek se mora v prostoru, ki ga zanj načrtujem, počutiti takšnega, kot je. Pristnega in sprejetega."
6
14.07.2021 21:30
Covid-19 nam je vsem dal priliko, da razmislimo o konkretnem, posamičnem, o sebi in vseh, ki sestavljajo naše minute in dneve. ... Več.
Piše: Lucija Mulej
Sistem razdeljevanja sredstev FIHO, ki temelji na računalniškem programu, je izredno kompleksen, netransparenten in ustvarja tveganja za korupcijo
6
21.03.2021 23:59
S namestnikom predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Urošem Novakom smo se pogovarjali o ozadjih nedavnega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Nevarno je, če zasebne družbe samovoljno omejujejo politični govor kogarkoli mimo zakonov, še posebej izvoljenim politikom"
18
01.02.2021 07:00
Dejan Verčič je profesor na FDV, partner v družbi Herman in partnerji in raziskovalec odnosov z javnostmi, natančneje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Pri davčnih zavezancih je treba razvijati zavest, da je plačevanja davkov potrebno zaradi potreb države in državljanov."
12
29.09.2020 20:00
Nekdanji direktor slovenske in srbske davčne uprave, predsednik Nogometne zveze Slovenije in predvsem davčni strokovnjak Ivan ... Več.
Piše: Uredništvo
"Če bi se v Sloveniji ravnali po švedskem modelu, bi imeli vsaj 1200 mrtvih, a lahko bi jih imeli veliko več, če bi zdravstveni sistem odpovedal."
10
25.07.2020 00:30
Da bi bolje spoznali, s čim imamo opravka, smo prosili matematike, da nam izračunajo najbolj črne scenarije in stanje, ko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kristjan Verbič o Dosjeju Livar: Brutalni finančni inženiring bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja
4
10.06.2020 22:45
Dosje Livar, razkritje metod, s katerimi so skoraj na kant spravili eno naših največjih livarn, je sprožil nepričakovano veliko ... Več.
Piše: Uredništvo
"V kritičnih prvih štirinajstih dnevih sem se res skrival. Niti za eno sámo minuto nisem stopil iz stanovanja, niti da bi napolnil svojo zalogo. Prvič sem šel ven ponoči."
25
17.05.2020 23:30
Najbolj preganjani novinar v Evropski uniji, ki mu je Deutsche Welle (DW) v začetku meseca podelil nagradoFreedom of Speech ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
20
12.11.2019 19:00
Z Andražem Terškom smo govorili o nekaterih fenomenih ustavnega sodišča. Na Beethovnovo še nikoli doslej ni letelo toliko dvomov ... Več.
Piše: Uredništvo
Bojan Požar: "Samo še vprašanje časa je, kdaj bo Vida Žurga zapustila Telekom in kdaj bo odstopil Damir Črnčec"
29
29.09.2019 17:00
Za Požarjem se pošteno kadi, v teh dneh je v središču dogajanja, ki spominja na fronto, saj je v slovenskem medijskem prostoru ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
18
11.08.2019 20:00
Marjan Podobnik je poseben lik v slovenski politiki, izjema od pravila, da ponovno politično vstajenje ni mogoče. Sredi ... Več.
Piše: Uredništvo
"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."
5
26.02.2019 20:08
Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s ... Več.
Piše: Uredništvo
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"
12
21.11.2018 20:31
Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Tovarišija, demontirali ste nam državo, zato se ne čudite, če se začenja vojna vseh proti vsem!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.127
02/
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
Simona Rebolj
Ogledov: 3.944
03/
Zloraba medijev za diskvalifikacijo ljudi ima v Sloveniji dolgo brado, toda afera z ministrom Vizjakom je kot slabo pripravljena solata
Ana Jud
Ogledov: 1.544
04/
Kako sta vrhovno in ustavno sodišče pomagala pri zmanjšanju zaupanja v sistem PCT, kar bo terjalo svoj smrtni davek
Milan Krek
Ogledov: 1.888
05/
Ljubezen je ljubezen, kadar je neskončna. Sovraštvo je uspešno, kadar je neskončno.
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.226
06/
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
Miha Burger
Ogledov: 1.243
07/
Dan potem: Ali res potrebujemo še eno (državljansko) vojno, da bomo končno zaživeli v slogi?
Igor Vlačič
Ogledov: 971
08/
Čas za streznitev: Covid pandemija je spremenila svet, našo državo in tudi nas same tako globoko, da ni več poti nazaj
Milan Krek
Ogledov: 937
09/
Glasgow 2021: Klimatske spremembe so največja grožnja za človeštvo! Čakajo nas selitve narodov, konflikti in vojne za vodo!
Božo Cerar
Ogledov: 981
10/
Poteka totalna vojna za dominacijo nad interpretacijo zgodovine
Dragan Živadinov
Ogledov: 905