Pred tremi leti je v ZDA manjši skupini zatiranih in izkoriščanih učiteljic iz Zahodne Virginije uspelo tudi s pomočjo družbenih omrežij tako razbobnat poziv k širokemu uporu, da se je dejansko na ulicah zbrala nepregledna množica pedagoškega kadra. Požvižgali so se na grožnje z odpuščanjem in sankcijami zaradi prepovedi stavke. Toliko o demokraciji in enakopravnih možnostih na trgu dela. Nič ni bolj tragikomičnega od prošenj oblastem za odobreno in organizirano stavko. Učitelji in učiteljice so uporabili orodje sloge, ki edino učinkovito spodbija vsiljevanje ideje o pogrešljivosti in zamenljivosti slehernega zaposlenega z novim tlačanom v sodobnem fevdalizmu. Učitelji niso prišli na delovno mesto, dokler jim niso bile odobrene osnovne, sicer še vedno preskromne zahteve. Navadni primitivni in neetični nasilneži na položajih odločanja preprosto niso mogli toliko kadra nadomestit z novo podcenjeno delovno silo, ki bi izdajalsko sprejela ponudbo za službovanje iz obupa in strahu pred še slabšim položajem od najslabšega.

Ohranjanje revščine in prepuščanje kritične mase objemu dobrodelnosti, ki klesti po osnovnem dostojanstvu človeka, je najpomembnejši vzvod zastraševanja sodobnih sužnjev. Nič drugačen od mafijskega razobešanja mučenih trupel sredi mest v svarilo prebivalcem. Najbolj surovi plenilski kapitalisti zelo odobravajo dobrodelnost in prostovoljno delo. Z veseljem podelijo kakšno ceneno plaketo za zasluge, da se le kdo ne spomni zahtevat širjenje socialne države enakopravnih možnosti in pozitivno motivacijo za vse. Naslednji pomemben vzvod je obremenjevanje s prezaposlenostjo in stresom ter poneumljanje, kar pomeni ubijanje radovednosti in ustvarjalnosti s pomočjo piflarsko podatkovnega šolskega sistema, idiotska medijska razvedrilna ponudba ter pranje možganov z raznimi družinskimi in delovno etičnimi "vrednotami", ki jim večina skuša sledit in jih po logiki stvari popelje v pekel praznine, nesmisla ali celo psihofizičnega kolapsa.

Zahteve učiteljev v ZDA, ki so množično demonstrirali po ulicah in puščali šole prazne, so bile izpolnjene v roku nekaj dni. Tudi prezaposleni in večinoma obubožani starši, ki niso vedeli, kam bi z otroki, če niso pospravljeni po šolah vsaj polovico dneva, so bučno podivjali. Dodatna finančna sredstva, ki prej bojda niso obstajala, so se takoj čudežno pojavila na tekočih računih pedagoškega kadra, da bi oblastniki zaustavili širši razmah enakega delovanja po državi. Preprečitev razmaha pravih demonstracij s pravim orodjem namesto benignih mirnih protestov tipa Occupy Wall Street je seveda uspelo.

"Naši sindikalni funkcionarji še vedno pozirajo kot kakšni ulični aktivisti, ne da bi jih kdor koli tako izžvižgal, da bi jim zazvonilo v ušesih. Kar vidim Janeza Janša, kako se srdito posmehuje. Upravičeno."

Še bolj hecni so množični protesti v Sloveniji predvsem v tistem delu, ko se protesta upravičenim protestnikom pridružujejo sindikalni funkcionarji brez delavcev ob boku. Funkcionarji, ki v tridesetih letih niso delavcem pomagali nič pri uporabi njihovega orodja v možnem boju za lastne pravice, kaj šele da se zaposlenim vsestransko ne bi slabšal položaj. Zdaj se rapidno širi že obubožan prekariat, ki določa usodo tudi številnim intelektualcem, umetnikom in humanistom, a naši sindikalni funkcionarji še vedno pozirajo kot kakšni ulični aktivisti, ne da bi jih kdor koli tako izžvižgal, da bi jim zazvonilo v ušesih. Kar vidim Janeza Janša, kako se srdito posmehuje. Upravičeno.

Sicer pa je boj za človekove pravice in enakopravnost precej preprost, če se ljudje še uspevajo zavedat, da država brez njih ne obstaja in da tudi noben zasebni sektor ne obstaja in ne deluje v nikakršni različici, ki je sistemsko in zakonodajno ne določa država!

Ne obstaja nikakršen prosti trg, ki naj bi se sam idealno konkurenčno uravnaval in bi si ga podjetniki želeli, ter ločenost države od gospodarstva. To so smešne laži za skrajno poneumljeno ljudstvo. Podjetniki na prostem trgu lahko pomeni le popoln kaos, divjina in posledična vojna. Koliko, kako, kdaj in kdo bo obogatel ter kdo, kako in kdaj ne bo mogel zaslužit niti mošnjička kovancev, še posebej če je pameten, ustvarjalen in sposoben v dobrobit družbi, določa država z zakonodajo, z mehanizmi usmerjanega nadzora in nenadzora ter z legalizacijo navadnega kriminala, kot so na primer davčne oaze, odsotnost delavskih pravic in krčenje socialne države.

Predstavniki držav seveda vse izvajajo v spregi s kapitalisti, od katerih smo bojda odvisni, ker so nas prepričali v to. Zato ob vsaki finančni krizi, ki jo sprožijo legalizirane (borzne) mafije, države finančno pomagajo gospodarstvu. Flance o prostem trgu, ki zasebni kapital bojda odrešuje spon slabih gospodarjev – držav – potihnejo. Države kapitalistom odpisujejo mastne dolgove, po potrebi dokapitalizirajo banke in jih prodajo izbranemu interesentu, finančnim špekulantom omogočajo neomejeno bogatenje brez smotra, izkoriščanje delavcev in uničevanje malih podjetij. Kapitalisti trdijo, da neomenjeno "plemenitenje" dobička pomeni edinstveno in ključno motivacijo za nadaljevanje sleherne podjetniške zgodbe. Tako srhljivo bolni, neumni, prazni in nesmiselni psihopati so očitno finančniki, ki so pametovali celemu svetu. Neomejen materializem kot ključna motivacija za delovanje. Takšni primitivizmi so bili tudi konkreten predmet poučevanja na univerzah. Ne le na ekonomskih predmetnikih, ampak tudi na družboslovnih smereh. Za bruhat!

Zasužnjenemu in deprivilegiranemu sloju je seveda namenjena negativna motivacija s socialno podporo, ki ne omogoča preživetja, da bi tlačani sprejeli še tako družbi škodljivo ali pa zgolj podcenjeno delo za najnižjo plačo, ki tudi ne omogoča preživetja. Takšne sugestivne bedarije, ki škodujejo prihodnosti vsake civilizirane družbe, je brez sramu ponavljal v javnosti tudi Janez Šušteršič, ki se je spet pojavil v oddaji EkstraVizor in v intervjuju oddaje Faktor, kjer je med drugim pojamral, kako težka je stigma neoliberalca. Kako težko je šele prenašat neoliberalne ideologe, ki trdijo, da je bil problem divjega privatizacijskega plenjenja po osamosvojitvi Slovenije predvsem v tem, da so se institucije nadzora vzpostavile na koncu perverznega lopovskega procesa! Kot da regulacija in nadzorne institucije sicer v zglednem kapitalističnem sistemu delujejo v imenu enakopravnih možnosti, pravičnosti in produktivnega smotra v dobrobit družbi. Kje in kdaj pa ustrezni regulatorji delujejo in kako neki izjemen zgled izgleda? Če neoliberalni ideolog ni mastno plačan za širjenje nebuloz in miniranje socialne države, nočem verjet, da je brez podkupovanja zgolj tako zelo slepoveren, da ne premore ustrezne refleksije, kritike in predlogov za prosperiranje postsocialistične družbe pod ekonomsko okupacijo velesil. 

Noben bog ne ustvarja pravil igre na trgu dela in potrošnje, čeprav verski patriarhi vseh religij v imenu boga vedno brez sramu sodelujejo s strukturami moči in zasužnjevalci državljanov, ampak pravila igre krojijo politiki s pomočjo podpore zavedenih, poneumljenih in nerazgledanih državljanov ali pa tudi preko lažnih volitev ali brez njih! V bistvu je popolnoma vseeno. Vsakega politika na vrhu piramide odnesejo s položaja prej močnejši lobiji v ringu boja za prestiž moči kot pa ozaveščeni in pametni državljani s svojo disfunkcionalno volilno pravico.

"Medicinske sestre serijsko odpovedujejo delovna razmerja zaradi sramotnih plač in delovnih pogojev v sferi, za katero vemo, da ji vlada več partijskih celic, ki jih v sodobnem režimu ljubkovalno imenujemo lobiji, in visoka korupcija brez meja deluje nemoteno."

Trenutno v bistveno manj učinkoviti in povsem legalni obliki v Sloveniji štrajkajo medicinske sestre in bodoči možen kader za poklic splošnih zdravnikov, ki se noče zaposlit na tako obupnem in podcenjenem delovnem mestu. Medicinske sestre serijsko odpovedujejo delovna razmerja zaradi sramotnih plač in delovnih pogojev v sferi, za katero vemo, da ji vlada več partijskih celic, ki jih v sodobnem režimu ljubkovalno imenujemo lobiji, in visoka korupcija brez meja deluje nemoteno. Kje ste neoliberalni ideologi v boju proti visoki korupciji?

Čestitam medicinskim sestram za pogum, hkrati pa opozarjam, da aktualna vlada tovrstne boje za pravico do dostojnega preživetja in spoštovanja že zatira z uvajanjem prisilnega dela preko Zavoda za zaposlovanje, ki sicer iskalcem zaposlitve ne nudi nobene relevantne pomoči niti pri mreženju, kaj šele pri ustanavljanju podjetij. Mreženje je namreč ključen vzvod za kapitalske uspehe, ne izjemni ustvarjalni produkti. Zavod za zaposlovanje služi predvsem usmerjanju podplačane delovne sile v zlorabo podjetnikom, ki brez izkoriščanja sploh obstali ne bi ali pa kovali želenih presežnih dobičkov brez omejitev in ustreznega nadzora. Janez Janša je lahko brez skrbi. Svoj projekt izpeljuje neovirano in uspešno z nekaj cirkusantskih predstav na teden za ljudstvo, ki mu vztrajno naseda z zapletanjem v zgražanje za vsako figo freško. Bistveno je, da mu ne grozi nikakršna omembe vredna alternativa na političnem parketu, ker je dodobra poneumljenemu, prilagodljivemu in pridnemu slovenskemu ljudstvu vladat tako smešno enostavno, da zlahka postane predsednik vlade tudi navaden komik brez konkurenčnega programa in kakršne koli diplomatske sposobnosti kot resna Janševa konkurenca. Flance o Slovencih kot narodu upornikov prodajajte bedakom. To velja le za razmere, ko že rožljajo tanki na mejah ali se obeta popolna poguba, sicer smo bili pa Slovenci od nekdaj vzorni služabniki pogoltnim gospodarjem, dokler smo bili tragikomično prepričani, da nas ima diktator rad, medtem ko skače po našem obteženem hrbtu.

Današnja globalna kritična masa bralno polpismenih naivnih volivcev, ki izvoli zabavnega klovna, primitivca ali okravatanega psihopata, se po opravljeni državljanski dolžnosti odpravi pač na hamburger. Ob takšnem adiktivnem kulinaričnem doživetju in pomisleku, da je nek objesten akviziterski idiot mastno obogatel s škodljivo prehrano in širjenjem grotesknih klavnic živali, da bi se ljudstvo po svetu nažiralo do bolestne zamaščenosti, postane večini toplo pri srcu. Vse je možno v deželi priložnosti za vsakogar, mar ne. Domov se vrnejo v šoping na Amazon. Najprej vzamejo v šapo Iphone in se z radostjo spomnijo na nekega tipa, ki je pamet solil celo študentom po univerzah, čeprav ni imel nič omembe vrednega za povedat o čemer koli razen puhličarjenja v slogu našega instagram predsednika države. Tistega, o čemer je vedel dovolj, pa ni hotel povedat.

Na primer razkrinkanja smrdljive laži, da le podjetja s poceni (kitajsko) robo zlorabljajo ceneno delovno silo in celo otroke, predvsem po državah tretjega sveta. Domnevni guru intelekta sodobne ere Steve Jobs je povsem enako kot drugi nemoralni paraziti držav in človeških življenj prikrival ljudem vse najbolj bistvene informacije, kako poteka biznis in da tudi produkti z visoko dodano vrednostjo in veleslavne znamke temeljijo na objestni tekmovalnosti, zlorabah in umorih! Lastniki navidezno uglednih podjetij raje uničujejo nešteto izdelkov, ki se slabše prodajajo, namesto da bi jih razdelili ljudem v eksistenčni stiski. To počnejo za vzdrževanje visoke cene produktov, ker je pomemben le kapital in ne potrebe, kaj šele želje ljudi!

Pojem nad pojmi uspeha neoliberalnega sistema Jeff Bezos, še en bivši akviziter, danes veliki izkoriščevalec delavcev in morilec številnih malih podjetij, ki bo kmalu vrtel naš virtualiziran svet, čeprav pooseblja polom od inteligence in je utemeljeno prepoznavan kot navaden psihopat, je raje bolj ali manj tiho. Izmika se intervjujem in smešenju pred kamerami s kretenizmi. Toliko pameti premore. Kakšen je njegov prispevek družbi, ni skrivnost. Z lahkoto bi pogrešali njega in njegovo brezvezno virtualno štacuno, če bi se ta nevaren otrok le lahko že prej izstrelil z raketo v vesolje. Bill Gates, spromoviran kot filantrop, veliki podkupovalec znanosti z ambiciozno slo po popolnem nadzoru preko prehrane in farmacije. Genij, da mu ni para. Sinonim za ugrabljanje stroke. Omenila sem le nekaj zvezdniških imen pojma uspeha ameriškega sistema, v katerem živimo. Zgledi so jasni, meje verjetnosti pa tudi.

Naš Pipistrel je pa tako kul. Ja, ja, že širi poslovanje v Indiji. Ups. Grobna tišina doni. Dajmo že dojet, kaj se sploh dogaja, medtem ko smo v Sloveniji že razsuli neprofitno stanovanjsko politiko, izrinili na rob pomena umetnost, znanost in kulturo, v prihodnost pa smo ponesli le primitivno partijsko mentaliteto negativne selekcije in jo skombinirali z elementi najbolj sprevržene neoliberalne ideologije divjega Zahoda.

To igro igramo državljani porazno in jo bomo brutalno izgubili!

Vse najboljše za trideseti rojstni dan, draga ugrabljena Slovenija.

Zaradi tehnične napake je kolumna Simone Rebolj objavljena z 12-urnim zamikom. Avtorici in bralcem se opravičujemo. Uredništvo