Slaven Tolj je umetnik, akcionist in body artist, izhajajoč iz performativnih umetniških praks. Ko mislimo njegovo umetnost, reflektiramo lepoto ekstrema. Svojo vizualno umetnost procesira prek dinamičnih družbenih perspektiv. Je eden od 120 umetnikov, sodelujočih na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi v Ljubljani z naslovom Spoznanje! Upor! Reakcija!. Razstave si še nisem ogledal, ker se nahajam izven Republike, a si jo bom v kratkem, v prihajajočem tednu. Sem pa sklenil, da bom reflektiral Toljevo umetniško delo, saj ga že leta spremljam kot njegov sodobnik. V resnici je Tolj zelo oddaljen od mojega pogleda na umetnost. A njegovo delo je izjemno v vseh pogledih. Natančno je premišljeno, predvsem pa je radikalno. V vrsti koordinat se sklada s tematsko konstrukcijo razstave političnega performansa devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Slaven Tolj, paradoskalno, z radikalnostjo racionalizira svojo lastno umetniško pozicijo. Artikulira jo in vektorsko pospešuje v iracionalno. Velikokrat v sredico kapitalistične ekonomije, ideologije profita in degradacije človeškega. Njegovo delo je raznovrstno, toda performativnost je tista, ki ga na vseh ravneh določa. Več kot razumljivo je, da je v svoji dolgoletni umetniški praksi spreminjal svoje strategije: na začetku je uveljavljal koncept neopazne umetnosti. Takšna je bila inštalacija na Kulturbanhofu, na kasselski Documenti X, leta 1997. Ne bom pozabil, kako sem jo iskal, da bi na koncu spoznal - njeno prisotno odsotnost. Njeno skoraj neopazno vpetost v ambient.

Nasprotne pa so njegove performativne prakse. Odličen primer je umetnina z naslovom Globalizacija, ki ji bom posvetil zaključni del komentarja. Globalizacija je izjemen primer body artistične prakse izhajajoče iz performansa. Pri Slavenu Tolju je prisotna velika stopnja samozavesti, kot da bi bil cepljen proti strahu. Kot ozavešečen meščan rojstnega Dubrovnika je oblikoval akcionistične umetnine, ki so pogumno branile dubrovniški javni prostor pred ostudnimi barbari privatizacije in turistifikacije. Vzorčen primer je umetniška aktivacija Srđ je naš, kjer so kapitalski brutisti hoteli v zaledju Dubrovnika vzpostaviti golf igrišča, podobno kot v naši Republiki v Lipici.

Srđ je naš I.

Na območju, kjer vlada koronično pomanjkanje vode, so hoteli postaviti zelenice, ki potrebujejo ogromne količine vode, da bi lahko izbranci nabijali golf žogice v luknjice. Naj to počnejo, a kje drugje. Ne samo, da je tvegal napad kapitalistične patologije z najemom zločincev, temveč tudi politično reakcijo v povezavi s kapitalistično navezo. Točno to se je tudi zgodilo! Napadi in nasilje. Slaven Tolj ima umetniško samozavest, ki brez težav nasprotuje kapitalističnim besom. Vizualiziral je novoveški Dubrovnik. Soočal je vizualno umetnost s političnim kičem. Slaven Tolj zastopa - iz osebne oblike - nadosebne pozicije.

Srđ je naš II.

V drugem koraku je opremil antikvarni in sakralni skulpturalni inventar z golf žogicami. Golf žogice je namestil v prostor relikvij, da nas nenehno opozarjajo na dejstvo, da je vse mogoče prodati in kupiti. Razvidno je, da je danes mogoče postaviti tudi umetnost in kulturo na tnalo političnih intersov.

Slavena Tolja razumem kot neokonceptualističnega umetnika, izhajajočega iz body arta in akcionizma. Res je: vse tri prakse izhajajo večinoma iz performativnih izhodišč. Poglejmo si bolj natančno body art, ki se ga v dosedanjem komentiranju na portalu+ nisem dotikal. Nenavadno. Le v primeru Stelarca in še to posredno, kot tehno obliko body arta. Nenavadno je tudi to, da še nisem usmeril svojega pogleda v radikalno umetnico Orlan, ki z lepotnimi operacijami spreminja svojo identiteto. Z implantanti skulpturalno obravnava svoje telo. V body artu se umetnik ali umetnica neposredno ukvarja z lastnim telesom vpetim v različne odnose z različnimi pristopi, kot sta dogodek ali uprizorjena resničnost. Umetnik lastno telo opazuje prek drugih vizualnih jezikov (medijev). Body artist se največkrat ukvarja z vprašanjem odnosa med samim telesom in kognicijo, ki za svoj umetniški jezik izumi - točno določeno operacijo. Beseda "operacija" na večih ravneh določa body artista. Operacija kot skupek med seboj povezanih delov v okviru celote. Operacija je tista, ki izvaja zunanji pritisk na telo. Lahko povzroča fizične bolečine telesu in notranje pritiske. Body art je povezan s kritiko kapitalistične umetnosti. Sledi spremembam družebnih navad. Naj vas spomnim, da se je novoveško, sodobno telo, popolnoma podredilo civilizaciji po prvi industrijski revoluciji. Stroji so človeka priklenili nase.

Umetnikovo telo je od leta 1974 naprej postalo pomemben segment umetnine. Dejansko obstaja široka uporaba termina body art. Umetnikovo telo lahko razumemo kot družbeno aktivistično gibalo, lahko pa ga razumemo kot posodo duhovnosti. Na oba načina se vzpostavlja umetniška kritika in kulturni spomin.

"Svobode ni mogoče prodati za nič na svetu" je bilo že zdavnaj vklesano v zidove renesančnega Dubrovnika. Slaven Tolj trmasto zahteva demokratična pravila, ki jih ni mogoče kršiti in manipulirati z atributi moči. Zastavlja svoje telo za demokratično izbiro in zdrav razum. Življenje in smrt sta najpomembnejši obliki, ki ju obravnava umetnost, zato je več kot razumljivo, da je telo življenja in telo smrti logičen medij umetnosti. Telo v umetniškem procesu je postavljeno v različna stanja, da reagira in nas informira o reakciji. Lahko ga postavimo nasproti ideološkim izivom, ki ravno tako reagirajo in uničujejeo njegovo fizično ter intelektualno držo.

Mehanika telesa v območju stresa

Umetnine Globalizacija ne mislim interpretirati, saj je v svoji strukturi več kot razvidna, tako da bi bila te vrste interpretacija neumestna. Umetnina Globalizacija artikulira stanje stvari in ga presega na vseh ravneh. Toda to, kar je pri njej nujno potrebno izpostaviti, je umetnikovo radikalno soočenje s smrtjo, z njegovim javnim samomorilskim dejanjem. Z napadom na svoje lastno telo.

Opis body artistične procedure: v umetnini Globalizacija je Slaven Tolj v New Yorku v galeriji Exit v kotekstu umetniških akcij Body in the East pred avditorijem počasi, izmenično pil viski in vodko. Obredno. Pred seboj je imel na mizi litrski steklenici viskija in vodke, pred galerijo pa ga je čakalo reševalno vozilo. Telo je s pitjem izpostavil alkoholu. Ko je popil že skoraj oba litra, je padel v komo. Prva pomoč je morala posredovati. Prišlo je do zastrupitve z visko stopnjo alkohola v krvi. V bolnici so mu komaj rešili življenje.

Body artiste nekateri imenujejo virtuozi nereda. Slaven Tolj pa deluje tako, kot da bi hlepel po problemih. V resnici je njegova specifična umetniška drža najvišja stopnja notranjega samonadzora. Ko ni samonadzora, vse postne samomorilsko, avtodestruktivno dejanje. Umetnina Globalizacija je žrtvovanje. Tolj odrešuje okupirano telo. Na noben način noče zapustiti sedanjosti. Skrajnost je tu vedno prisotna. Tukaj, v neposredni človekovi bližini. Tolj preoblikuje navidezni nesmisel v poglobljeni smisel, v stilno sled, ki ji skozi čas sledimo. Ne pozabimo, ideologija je tista, ki izvaja pritik na telo. Tudi na umetnost! Med tem pa gledamo poraz medčloveške solidarnosti. Slaven Tolj se poistoveti z občo brutalnostjo sveta, jo podoživi kot svojo, jo ponotranji in reagira.

Spoznanje! Upor! Reakcija!