Slovenci nismo svojevrstni eksoti v Evropski uniji le zaradi (neuspešnih) vladnih pritiskov na medije, premierjevega čivkanja ali odkritega paktiranja s t.i. iliberalnimi srednjeevropskimi demokracijami, kakršna sta Poljska in Madžarska, pač pa tudi zaradi nerazčiščenega odnosa do preteklosti. Problem imamo seveda z obdobjem, ki smo ga preživeli v socialistični Jugoslaviji, od tega 35 let pod avtoritarnim režimom Josipa Broza Tita. V Sloveniji je namreč za večino ljudi Titu še vedno neprimerno reči diktator. Ni čudnega, če poimenovanja in preimenovanja ulic, ki nosijo njegovo ime, vedno dvigujejo prah. Zadnji primer so Radenci. Ni bilo prvič, da je spor končal na ustavnem sodišču, o težavah z odnosom do pokojnega diktatorja pa pišejo tudi tuji mediji.
Zadnji primer je londonski The Guardian, ki je v ponedeljek poročal o zadregi v Radencih, kjer je mestni svet konec lanskega leta Titovo cesto preimenoval v Cesto osamosvojitve Slovenije. V prispevku z naslovom Slovenian street name row highlights tension over former dictator (vir) avtor Daniel Boffey ugotavlja, da je sprememba imena v Radencih zelo razdelila krajane, med katerimi je skupina nemudoma vložila pobudo za presojo ustavnosti na ustavno sodišče. Na Beethovnovi, kjer je trenutna sestava devetčlanskega sodišča nagnjena v levo, so preimenovanje začasno zadržali, junija letos pa z večino glasov in preglasovanjem odločili, da sprememba kljub vsemu ni bila skladna z ustavo. A sodniki so se - z izjemno Klemna Jakliča, ki je v odklonilnem ločenem mnenju navedel zgodovinski kontekst Titovega režima z vidika kršenja človekovih pravic in svoboščin - izognili opredeljevanju, pač pa so "izkoristili" procesno napako v odločivi mestnega sveta v Radencih. Sklep o preimenovanju bi moral biti namreč 15 dni javno objavljen zaradi morebitnih ugovorov krajanov oziroma prebivalcev, ki živijo na tem naslovu, kar pa se ni zgodilo.
Pred enim mesecem je ustavno sodišče odločilo: odpravilo je odlok Občine Radenci, s katerim je tamkajšnji občinski svet 29. decembra lani Titovo cesto preimenoval v Cesto osamosvojitve Slovenije. Odlok je bil namreč, je ugotovila najvišja sodna instanca v Sloveniji, nad katero je samo Tito, oprostite, Bog, v neskladju z Zakonom o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb, ker župan ni ustrezno objavil predloga za začetek postopka preimenovanja ulice in ker o predlogu niso bili obveščeni krajani, ki stanujejo na tem naslovu. Ustavni sodniki so tudi menili, da je bil odlok sprejet v neskladju z zakonom o lokalni samoupravi.
Zakonca Broz in severnokorejski diktator Kim Il Sung s soprogo.
Če upoštevamo dejstvo, da so se v Radencih o spremembi imena neke ulice odločali na posvetovalnem referendumu, pridemo do naslednje kuriozitete slovenske družbene stvarnosti, ki kaže na stanje duha: da namreč o tudi najbolj banalnih vprašanjih odločajo ljudje na referendumu. Preimenovanje neke ulice ali trga, kjer gre za uporabo imena sporne zgodovinske osebnosti - Tito je bil, objektivno gledano, diktator, pa čeprav danes 60 % Slovencev misli, da ni bil -, na koncu postane predmet preglasovanja. Večina odloča o tem, kaj je prav in kaj ni, kaj je res in kaj ni ipd.
V primeru Titove ceste v Radencih se je, kot smo zapisali, ustavno sodišče sicer sklicevalo na postopkovne napake in zaradi njih sprejelo odločitev, ki je marsikoga presenetila. Tako kot pred desetletjem, ko je prepovedalo poimenovanje ceste v neposredni bližini ljubljanskih Žal po Titu (kar so nekateri takrat komentirali kot svojevrstni cinizem Zorana Jankovića, češ, cesto, ki pelje na pokopališče želi imenovati po diktatorju, ki je odgovoren za povojne poboje, koncentracijska taborišča, Goli otok itd.). Takrat so se ustavni sodniki tudi vsebinsko opredelili do obdobja, ki ga zaznamuje režim Josipa Broza - in ugotovili, da je šlo za čas sistematičnega kršenja človekovih pravic in svoboščin, za obdobje enopartijskega sistema, medijske cenzure, preganjanja opozicije, zapiranja političnih oporečnikov itd.. Na dejansko in pravno naravo Titovega režima se je v odklonilnem ločenem mnenju letos navezal tudi sodnik Jaklič, ki podobno kot Daniel Boffey, avtor Guardianovega članka o zadregi s Titovo cesto v Radencih, nima težav uporabiti izraz "dikator". Jaklič pravilno ugotavlja, da so takšna, zgodovinsko izjemno sporna imena vedno tudi simbol množičnih zločinov proti človečnosti in da že iz moralnih razlogov poimenovanje ulice s takšno vsebino ni skladno z ustavo svobodne demokratične družbe.
Hladna vojna je zelo znižala politično higieno na Zahodu: Tita so Američani tolerirali zaradi njegovega kljubovanja Sovjetski zvezi. Na sliki Josip Broz in JFK v Washingtonu. Kmalu zatem so Kennedyja ustrelili.
Ko gre za Tita in obdobje socialistične Jugoslavije, so Slovenci vsaj toliko razdeljeni kot pri partizanih in domobrancih. Pri maršalu, ki je bil sin slovenske matere, lahko zagotovo najdemo tudi pozitivne lastnosti; marsikaj, kar je SFRJ dosegla v času njegove vladavine, je lahko še danes ocenjeno kot napredno, koristno in celo dobro. Toda pri vseh samodržcih 20. stoletja - od Kim Il Sunga do generalissima Franca - lahko pridemo to takšnega zaključka. In to ne spremeni dejstva, da je Tito vladal s trdo roko do konca, da je v nekem obdobju vladal celo popolnoma diktatorsko, brezobzirno. V prvih letih po koncu vojne je njegova revolucija terjala krvavi davek tudi pri tistih, ki se niso v ničemer pregrešili čez novi režim. Da ne omenjamo stotine povojnih morišč samo na ozemlju današnje Slovenije.
Tito ni bil demokrat, bil je avtokrat in se je na oblasti ohranil zgolj zaradi svojega spretnega manevriranja med Zahodom in Sovjetsko zvezo. V času hladne vojne so zahodne demokracije zelo zelo spustile svoje standarde politične podobnosti, kar se danes takorekoč ne more več zgoditi, diktatorji Titovega kova pa so v mednarodni izolaciji in žrtve ekonomskih in političnih sankcij. Svet se je po letu 1990 močno spremenil in malikovalci lika in dela Josipa Broza bi po tridesetih letih to vendarle lahko že počasi dojeli.