Najin rod izhaja iz sveta moravške doline pod Limbarsko goro. Njegov je iz Zgornje Javoršice moji pa so Bregarji iz Moravč. Ko se spomnim, kako je izgovarjal svoje verze, bi lahko iz načina njegove interpretacije izpeljal definicijo pesništva: "Poezija je molk, ki prihaja izza rahlo priprtih oči." Od takrat, ko sem ga prvič srečal pri dvajsetih letih v Bistri pri Vrhniki, pa vse do najinega zadnjega posedanja v Stari Ljubljani, je zame živel v zamolkli intonaciji. O njem mi je pripovedovala moja stara mati Marija Bregar poročena Ambrož. Ravno zaradi tega vedenja si moja stara mati ni želela, da bi vstopil v svet umetnosti. Naj vas spomnim (poenostavljeno): v svet umetnosti vstopajo ljudje, ki so v otroštvu požirali najhujše možne pretrese ali pa so živeli v največji možni radosti. Sam pripadam tej drugi skupini. Vsaj tako se mi prikazuje moje otroštvo v Ilirski Bistrici. Dane Zajc zagotovo pripada prvi skupini.

Dane Zajc je bil prvi, ki mi je leta 1980 v Bistri napovedal, ob nagradi Goranov vijenac, imenovani po pesniku Ivanu Goranu Kovačiču, da je prišel čas za retro procese v umetnosti, za retrogradnost. Seveda ne za retrogradnost! Njegova misel se je nanašala na poezijo. Še preden sem ga srečal, sem skoraj vse vedel o njem in njegovi umetnosti, ki je izhajala iz rahlo dionizične vrtoglavice. Celo takrat, ko je sedel v pionirski knjižnici kot knjižničar. Tudi v tej drži sem ga videl. Za razliko od mene, ki ne pijem alkohola, ne pijem črne kave, ne kadim in nisem nikoli jemal narkotikov, menim, da on ni nikoli prisegal na sladice. Mogoče se motim.

Dane Zajc me prek poezije povezuje s svojo čustveno iskušnjo, nakaj manj s čutno zaznavo, še najmanj pa z intelektualno energijo. Ravno čustva so tista, ki nam določajo naša metafizična stanja. Dane Zajc mi predstavlja poleg očeta Metodija Zlatanova odločilen vstop v svet metafizike. Prvi v mladosti, drugi v srednjih letih. Ko pa mislim poezijo Thomasa Eliota ali Gretrude Stein, jo mislim tudi prek teoretičnega inventarja, ki sem si ga z desetletji pridobil prek univrezitetnega (teoretskega) razumevanja literature. Zajčev jezik doživljam prek silnosti zvena materinščine, prek iracionalnosti jezika, v katerega sem vrojen.

Njegovo poezijo mi je te dni obudila najnovejša knjiga, ki jo imam odprto pred seboj: Pesmi in igre Daneta Zajca (refleksije, razprave, spomini). Še dobro, da sploh še tisakajo takšne knjige. Dane Zajc je poleg (naštevam tiste, ki jih ni več med nami) Gregorja Strniše in Tomaža Šalamuna, eden najpomembnejših izumiteljev poetskega modernističnega jezika na slovenskem. Knjigo je izdala založba ZRC SAZU. Glavni urednik založbe je Aleš Pogačnik, knjigo pa je uredila hipersenzibilna unukinja Daneta Zajca Neža Zajc. 

V predgovoru med drugim zapiše: Rasla sem ob odzvenu strogega, včasih porogljivega, včasih nežnega, vedno pa neprizanesljivo kritičnega in pozornega jezika Daneta Zajca, ki sem ga poslušala v nepreštevnih pogovarjanjih  med njim in njegovim sinom, mojim očetom Zlatkom, o književnosti ... Te pogovore sem pila, iz njih sem črpala vedenje o najstarejših poetičnih možnostih slovenskega jezika in posvojila poznavanje nekaterih avtohtonih, a obenem izrazito individualnih oblik neke zamolkle spevne, arhaične slovenščine.  

Zaznavanje biti: Da!  

Struktura, ki podpira površino poetskega jezika je največkrat pesnikova konstrukcija, ki statično prenaša mnogotere enkovredne pesniške izraze. A upoštevanja vredna pesniška govorica je tista, ki je posebna in istočasno univerzalna. Poetski govor Daneta Zajca je čez vse izjemen. Če kaj obžalujem je to, da ne zmorem v drugih jezikih brati njegove poezije. Blazno bi si želel od nekoga, ki globinsko razume druge jezike, da mi opiše doživljanje jezika Daneta Zajca, recimo v finščini. Ne znate si predstavljati kako izvrstno je Dane Zajc razumel finski ep Kalevalo.

Zaznavanje biti: Ne!

V vsaki pesmi obstaja neizogiben red, ki se vzpostavi zaradi pesnikove nepopolnosti. Red v poeziji je vzpostavljenje ravnovesja tistega, kar sicer nikoli ne bi moglo biti v ravnovesju. Dane Zajc je bil v posebnih metafizičnih stanjih. Konkretnosti so se pri njem izgubljale v besednih zvezah, ki so opisovale njegov napol sen in mehkobo. In nasprotno. Ne znate si predstavljati, kaj vse je bruhalo iz njega v obdobju ekstremizmov. Nekajkrat sem jim bil priča.

Zaznavanje biti: Da/ne! 

Vsak trud ima smisel. Tudi trud, ki je zaman. Predvsem ljubezni trud zaman. Vanj je največkrat globinsko vpeta poezija. S procesi travmatiziranega uma, ki vse bistveno doživi v nedokončanosti razmerja. Ravno formalna nedokončanost umetnine je značilnost modernističnega izraza. Tudi poezije. Poezija nastopi takrat, ko je vsaka, ampak čisto vsaka izbarana beseda v pesmi pomembna za razumevanje čustvene ali čutne napetosti. Nekdo, ki ga ni več med živimi, mi je pred časom dejal, da je to jezik presekanih korenin, ne pa mladih sadik.

Proti terorju utopije:

Igre - Zajčev svet je mogočno mističen in arhaično mitičen. Predvsem njegove izjemne igre. V njih je vse poetsko utemljeno, ko pa je nekaj potesko prepričljivo se zmanjšujejo razlike, ki delijo nekaj tako enotnega, kot sta poezija in igra. Rahel dvom: žal je njegov konflikt shranjen v besedi, ne pa v dogodku. Gledališče pa je najprej dogodek potem šele beseda. 

Pesmi - struktura je tista, ki nam v pesmi, da občutek varnosti. Vse ostalo je v njej nestabilno. To se najbolj vidi v meni najbližji pesmi - Asskalla. Vsekakor je komično, kdo je tisti, ki se v zborniku istoveti s pesmijo Asskalla. Nekdo, za katerega si ne bi nikoli želel biti - on! To je še eden od paradoksov Zajčevega poetskega univerzuma. Povezuje niti približno združljivo.

Do kje pesnik izgovarja svete obrazce in od kje naprej pesnik poje poetske mantre? Abstrakcija je za Daneta Zajca zadnje pribežališče, nikakor ne intelektualni napor kot pri pesnikih zaumnikih. 

Pesem Asskalla se izteče v verze:

Tako živali v senci kvadratov / Asska / Tako hodijo tako ležejo tako zvok Evine živali /sska sska sska / Tako žarek iz votlin telesa / lla lla lla / Asskalla.

V pesmi Asskalla poslušamo in gledamo presek fatalnega prekrška. Presek zaljubljenega. Oče Metodij Zlatanov, pesnik velikan, me je naučil, da je največ, kar lahko poezija doseže, da postane prostor - Hram. Oziroma telo - Hram. Pri tem pa ohraniti um, da sploh lahko obstane med živimi. Da ne zapusti sveta. Mnogi pesniki tega napora niso zdržali. Dane Zajc je za časa življenja marsikaj prenesel. Vedno z molkom, čeprav sva se nekajkrat močno razgovorila. 

Začetni impulzi pesmi Asskalla: 

Tako škrlatni disk iz zvokov / Asskalla / Tako se kruši beli smeh iz jutra / Asskalla / Tako po steni skalnati jezik / Asskalla / Tako varljivi klobčič senc / Asskalla /... in naravnost proti sredici pesmi.

Tako kot pesnik živi, takšne so njegove pesniške oblike. Čeprav mi je bliže misel, da več kot poznaš umetniških oblik, lažje zapustiš svet. Da, poezija je molk, ki prihaja izza priprtih oči!