Teden spet ni minil brez novice dneva, ki me je nasmejala do groze. Meja med obupom in smehom je ob poročanju o družbenem in političnem dogajanju čisto preveč zlahka povsem zabrisana glede na stopnjo civilizacije in možnosti za realen človeški razvoj, ki mu je za razliko od živali po naravi dana naloga, da razvija inteligenco, duha, empatijo, moralno dimenzijo in ustvarjalnost. Drhaljenje, ki na stežaj odpira vrata legitimnosti za odsotnost osnovnih človeških manir in razuma, se ne le nadaljuje, ampak rapidno krepi. 

Zrela družba, ki ni zgolj plemenska skupnost in ne tvori le seštevka infantilnega Zlaganega življenja odraslih, če si sposodim naslov romana Elene Ferrante, bi diskutirala o konstruktivnih problemih človekovega razvoja. Ker se nič podobnega ne dogaja, pa ni razloga za zgroženost, ko na sceno prikoraka nek izvoljen predsednik vlade in v imenu vzgojne pravice staršev prepove izobraževanje mladih o obstoju strašljivega čudesa, ki se imenuje homoseksualnost. Ne čudimo se niti absurdni argumentaciji nasprotnikov sistemskega vpliva na vzgojo in izobraževanje s strani intelektualno podhranjenih politikov, ki razlagajo, da je Viktor Orban z izključitvijo informiranja podmladka o homoseksualnosti, homoseksualnost potisnil na raven umevanja pedofilije. Zanimivo. A obstoj in nevarnost pedofilije pa kot družba prepuščamo staršem v izobraževanje, še posebej tistim odraslim družinskim članom, ki so sami aktivni pedofili? Norostim zavoljo zatajitve vzgojno izobraževalnega sistema, ki mlade ljudi – verjetne bodoče starše –  ne uči radovednosti, zaznavanja ustreznih kontekstov in razumevanja kompleksnejših vsebin od oglasov, ni konca! 

Ne čudite se, ko vas mediji na nenavaden način potolažijo, ker je policija na ljudskem protestu 25. junija pred Prešernovim spomenikom pridržala tolpo samooklicanih "Rumenih jopičev", ki se jih povezuje z neonacistično ideologijo. Brez skrbi. Ravnali so strokovno ustrezno, da bi preprečili nasilne izgrede. Zakaj so torej postali policaji žrtve preiskave? Ker sta slovenski predsednik vlade in minister za notranje zadeve na poziv "Rumenih jopičev", ki so nasprotovali ukrepu policije na Prešernovem trgu, javno pozvala k nujnosti preiskave o ustreznosti delovanja organov pregona! S kakšnim argumentom? Na poziv neke skupine, katere člani so neonacistični privrženci, sta trdila, da je policija ukrepala na poziv neformalnega organizatorja petkovih protestov Jaše Jenulla, ker je v zrak nekaj zatulil. Jaša Jenull je po funkciji samo državljan, ki lahko zatuli, kar mu paše. Vsi mi lahko kdaj pa kdaj nekaj zatulimo. Zdaj pa nam je generalni direktor policije s pomočjo medijev pojasnil, da so policaji navodilo za pridržanje "Rumenih jopičev" prejeli kar šestnajst sekund pred vzklikom nekega državljana pred Prešernovim spomenikom. "Zdaj veste!" bi rekel Marcel Štefančič.

Če bi preiskava pokazala, da je policija ukrepala eno sekundo po vzkliku nekega državljana, bi zadeva postala očitno sporna. Ubogi policaji. Policija očitno ni profesionalna organizacija. Včasih se je težko odločit, koga ne bi smeli ubogat. To smo se naučili. Če bomo policiji glasno podajali navodila za ukrepanje na ulici, tega ne bodo storili, saj bi bili lahko obtoženi, da delujejo po navodilih državljanov. Po navodilih magari neonacističnih skupin se očitno odziva naš predsednik vlade, kar bojda ni sporno. Pa menda ne bo policija ubogala muhastih državljanov! Koga neki naj policija uboga?! Verjetno svojega generalnega direktorja, ki sproži preiskavo na podlagi vzklikanja predsednika vlade, ki vzklika na pobudo nekih tolp. Nadlegovani policaji so vseeno izvedeli, da vendarle niso svojega dela opravili dobro. Aretirat bi morali bojda tudi Jašo Jenulla in še nekaj tistih, ki so bili udeleženi v konflikt s provokatorji. Učimo se o pravičnosti! Generalni direktor nas je podučil, da policija ni dolžna sodit, kdo je kdo in zakaj, ampak mora obravnavat vse ljudi enakovredno. Pa ste se še nečesa naučili!

Živite v družbi, v kateri so nasilneži obravnavani enakovredno kot žrtve. To je dejstvo, ki ga predvsem ženske pod kleropatriarhatom lahko dobro poznamo, v kolikor nismo dopustile, da bi nam možgane dokončno sfaširali v postano brozgo zasužnjenih trap! In prišli smo tako daleč, da se enakovredni kriteriji uveljavljajo celo za fašiste! Ne le to! Izraz, ki sem ga zapisala, bi želeli opredelit kot nedopustno žaljivko, ki bi se v primeru javne rabe lahko sodno obravnavala v imenu sovražnega govora. Neumnost že dolgo ni več neumnost, ampak le drugačno mnenje. Nasilje ni nedopustno nasilje, ampak le drugačno obnašanje, ki ga moramo enakovredno spoštovat. Glavni mediji omenjenega dogodka in odmevov niso obravnavali kritično, ampak so le poročali kot zdresirane papige pač. Kretenizme poslušamo podajane na način sprejemljivega nivoja mentalnega dometa. Da so na koncu ravno "Rumeni jopiči" zahtevali odstop generalnega direktorja policije in ministra za notranje zadeve, je višek špasa v deželi podrhaljenih in obubožanih na duhu. Oni vedo, kaj hočejo, in ne sprejemajo kompromisov, tudi če gre za njihove ideološke podpornike.

Rezultati družbene zavesti in nivoja ne bodo čudežno boljši, dokler kritična masa kronično poneumljane populacije pojma nima, po kakšnih kriterijih neki naj bil na primer slovenski film Od Grobadogroba najuspešnejši film filmskega režiserja Jana Cvitkoviča. Takšne informacije ali presoje so vam dostopne v popolnoma getoiziranih oddajah o kulturi, ki so posebej označene, da jih zlahka preskočite in preklopite program na resničnostni šov ali slovensko žajfnico. Nekaj vas je nekoč slišalo, da je Cvitkovič prejel beneškega zlatega leva prihodnosti za film Kruh in mleko. Večina vas tudi ne ve veliko o dosežkih in razlogih za dosežke naših drugih filmskih režiserjev, ki prejemajo nagrade po številnih uglednih mednarodnih festivalih, saj večino Slovencev ravno najboljši slovenski filmi najbolj dolgočasijo, kot pač vse žlahtne stvaritve, ki odstopajo od večerne programske ponudbe najbolj gledane komercialne televizije. Celo kakovostna pop produkcija je v Sloveniji posebej ogrožena, saj pada na najnižjo možno raven komercializacije. Že naš žanrski mojster hororja Tomaž Gorkič je s svojimi filmi, ki vsebujejo dobro dozo bistroumne relevantne družbene kritike in metaforike, za povprečnega gledalca v Sloveniji prej serijski morilec žanra, saj ne ustreza kriterijem pričakovane plehkosti, ampak ponuja v doživetje že nekaj več, česar lahko preplitko povprečje sploh ne zaznava in ne razume. O literaturi v današnjem prispevku sploh raje ne bo govora. Drugič!

Kako neki bi kar koli razumeli, če smo pa od najbolj gledane izobraževalne televizije in nekaterih politikantsko pobebavljenih medijev prejeli poduk, da je Mitja Okorn najuspešnejši slovenski filmski režiser. Popolni novinarski diletanti nas najbolj bučno, slišno in vidno poučujejo o kriterijih presoje, ne da bi se jim bilo treba izkazat z argumenti. Filmska klika, ki je potisnjena na obrobje, molči. Logično. Če bi se pritožili nad takšnimi nebulozami, bi jih opolnomočeni prodajalci šunda in neumnosti v številčni premoči obtoževali zavisti ali vzvišene intelektualne nadutosti in nezaslišane tekmovalnosti. Drhal si lahko privošči vse omenjeno. Tisti, ki naj bi predstavljali kultivirano žlahtnost, pa naj z disfunkcionalnimi zglednimi manirami vegetirajo na robu in kruha stradajo. To je morala domnevno civilizacijsko napredne podrhaljene skupnosti, znotraj katere so kriteriji obrnjeni na glavo, kar se pozna na vseh ravneh. Sposobnost zaznavanja in razumevanja vsebin, ko se na ekranu pojavi politika ali družbeno relevantna vprašanja, se ne preobrazi na tlesk v zmožnost izjemne logike in razumevanja ustreznih kontekstov. To so isti kolektivni možgani in nivo. 

Zakaj naj bi bil torej Mitja Okorn najbolj uspešen slovenski režiser? Ker je na Poljskem posnel visoko gledan drugorazredni sluzav božični film po zgledu naplavine hollywoodskega kiča. To je to. Zakaj predstavlja Sloveniji Poljska tako pomembno državo, da se takšnemu dosežku klanja do tal, ni jasno. Domoljubje Slovencev se odraža v brezmejnem klanjanju vsemu, kar nastane izven Slovenije. Kjer koli pač že. Te tradicionalno absurdne plombe na možganih še Đuro ne more premagat, čeprav je v Sloveniji posnel več obrtno dostojnih komercialnih filmskih izdelkov, a so preveč slovensko banalni, namesto banalni na hollywoodski način ali pa vsaj na balkanski način.

Mitja Okorn je verjetno po slovenski logiki pojem uspeha tudi zato, ker je bistveno več zaslužil v tujini kot naši režiserji, ki jih država pušča stradat kot vse druge relevantne umetnike, ne glede na dosežke. To gotovo drži. Mitja Okorn, kot kaže, režira po navodilu vse, kar se mu donosnega ponudi kot priložnost. Če se mu ponudi priložnost, da nek hollywoodski cirkusant išče obrtno sposobnega režiserja, ki bi tako pohodil lastno dostojanstvo, da bi bil pripravljen posnet film za darilo igralsko nenadarjenemu najstniškemu sinu, bo Mitja Okorn prikimal in skušal razbobnat po celi Sloveniji, da gre za pomemben hollywoodski preboj, ki morda celo presega izjemen igralski dosežek Katarine Čas. Logično, da Mitja Okorn sprejme tudi pobudo stranke SDS in spacka promocijski video ob predsedovanju Evropski uniji. Zakaj pa ne, pa še oče in mama lahko sodelujeta. Družinski biznis je zakon na Slovenskem. Super! Okorn nameče na kup vse predložene posnetke in jih zmontira po navodilu. Maha nam papež, pojavi se Janša in celo Ronald Reagan iz Amerike, ko že ravno velja za kult neoliberalnega desničarskega marša, in naročniki že tulijo, da gre za mojstrovino. Lahek mali biznis.

Mitja Okorn doživi plaz kritik na politični ravni, kar itak pričakuje. Ker pa je naš Mitja vedno ful kul simpatičen večni mulc, nam, kot vedno, natrosi polno plitkih všečnih floskul. Na primer: Jst delam filme za ljudi. Ojej. Fraza za kozlat. Kdor ne zmore z veseljem spremljat šunda, ni človek. Ne vem, ali je potemtakem vesoljec, nadčlovek ali podčlovek, a gotovo globok razmislek o logiki tendencioznih puhlic ni potreben. Slovenci so top, pravi Okorn v intervjuju Uroša Slaka. Ja, ja, top šop! Zato je pa pobegnil iz Slovenije. Potem požremo še sprenevedavo floskulo, da on ne ločuje ljudi na leve in desne. Vsi so ful kul. Mitja Okorn ne premisli dobro, kar govori, in vedno govori, kar se je pač naučil, da velja za splošno zaželeno in simpatično. Težave hollywoodskega igralca zaradi številnih obtožb spolnega nadlegovanja Mitja Okorn predstavi kot tipa, ki je imel malo preveč rad ženske. Poznamo to zastarelo patriarhalno puhlico o spolnih predatorjih in šovinističnih kurbirskih zlorabljevalcih, ki naj bi bili legitimna zločinska drhal zaradi preveč ljubezni do žensk. Brez veze. Zakaj bi se zavedali, kaj čvekamo, če ni treba. Sicer pa verjamem, da Mitjo Okorna res ne zanima politika. On bi tudi za "leve" posnel marsikaj. Je baje hotel že ustvarit proslavo s posnetki in rokenrol muziko v ozadju. Samo povejte, pa se zmenimo za honorar. Ni problema! Ja, ja, seveda. Mitja Okorn je preprost fant, ki se je naučil vse nujno o pojmu uspeha v kapitalistični dobi in zaradi tega od filma Tu pa Tam dalje, ki je predstavljal dobro obrtno vajo skopiranega pristopa in foric Guya Ritchieja, še vedno ni ustvaril tistega svojega izvirnega filma, ki ga je z vidika ustvarjalne smernice ustvarit želel. Ker je denar preočitno njegov edini vladar, je pa zaenkrat dokazal samo dobro obrtno nadarjenost in spretnost, a brez posebnega vsebinskega ali izvirnega presežka. 

Seveda ni problem v produktih Mitje Okorna in podobnih filmskih obrtnikov kokičarske produkcije na Poljskem, v hollywoodski naplavini tovrstnih iskalcev slave in bogastva ali pa v Sloveniji. Je pa velik problem za nivo družbe, če se tendenciozno izkrivljajo ključni kriteriji, ki ustrezno pojasnjujejo ljudem, kaj je kaj in zakaj! In velik problem za prihodnost družbe nastane, ko postanejo najbolj slišni največji novinarski populisti, ki kot pojem uspeha najbolj glasno promovirajo navadno povprečno "fast food" industrijo, medtem ko v družbi uspešne umetnike z omembe vrednimi vsebinami in ustvarjalnim potencialom ignorirajo ali jih celo predstavljajo kot luzerje.

Tako neumna družba, ki nima razčiščenih pojmov o ničemer, bo na vseh ravneh postala slej ko prej popolna luzerka, ki sebe in svoje državljane samo prostituira za toliko drobiža, kolikor ga pač lahko iztrži.