Državljane Slovenije skubijo kot kokoši, iz prezadolžene države odnašajo stotine milijonov evrov na zasebne račune - in to na način, ki mu ne bi ničesar mogel dodati niti znameniti kokainski kralj Pablo Escobar. Če bi lahko obšel pokopališče in izbiral deželo, kamor bi se zatekel na stare dni, bi bila Slovenija, žal, visoko na lestvici njegovih intimnih želja.

Pred kratkim sem se narahlo zameril gospodoma z desnice, ko sem v neki TV oddaji obdolžil za pat položaj lenobnost slovenskih množic. Pa se spet, žal, nisem zmotil. Slovenci so resda delovni ljudje, vendar operirani za vsakim "odvečnim" mišljenjem.

V tem prispevku nameravam prikazati nekaj  tipov volilcev "levice", ki se jim že ob omembi SDS, NSi, SLS, SNS hipoma nasršijo kocine.

II.

Prvi tip slovenskorodnega levičarja ponazarja upokojenka iz štajerske vasice – recimo ji A.A.; stara je okoli 75 let, upokojenka s 600 evri pokojnine, imetnica majhne kmetije, na kateri ovdovela samuje, s sorodniki v bližnjem mestecu, ki jih tu in tam stisnejo kakšnih 50 evrov v roke, starosta ducata sorodnikov, ki jih ima neskončno rada, a jih redkokdaj uzre. Ima osebno vozilo nižjega razreda, ki ga le redko vozi, ima brezplačno zdravstveno oskrbo, 6 programov na televizji, bližnjo vaško trgovino, pošto in cerkev (v katero ne zahaja, mora pa biti tam). Njena strica sta padla v partizanskih enotah, imela je naporno, a redno socialistično službo, verjela je Titu, potem Kučanu, žugala s prstom Miloševiću in Rusom, metala kamne na JLA tanke, glasovala za osamosvojitev, pristop EU in NATO. Na steni še vedno visi Titova koledarska slika iz leta 1977 in kaže že zdavnaj potekle datume.

Gospa bere Nedeljski dnevnik in vrsto lokalnih brezplačnikov, na novice odmajuje, češ: »sami lopovi in lažnivci.« Voli SD, ker je njen pač nečak večni direktor krajevnega vodovoda iz SD baze srednjega razreda, član kluba Lions, lagodni liberalec in človekoljub, zagovornik enakosti, ki ni v življenju enkrat samkrat dvignil lopate. Ne motijo je "južnjaki", nekaj malega jo motijo Arabci in podobni, čeprav jih v življenju še ni videla, najraje bi, da se ne bi nič spremenilo. Pokojnina pač redno pade (in tudi bo), tiskarne denarja bodo večno delovale, pa se bo tudi zanjo natisnila kakšna crkovina.

Vprašana, zakaj ne bi za spremembo volila desnice, da se vso to nategovanje in "sorošijada" vendarle nekoč neha, gospa ne bo nikoli priznala, da zato ne, ker si ne želi ogroziti statusa quo pokojnine. Našla bo stotine razlogov. Kučan se je pogumno uprl Miloševiću, če "takrat" ne bi bili SD in LDS, bi zdaj tu poveljevali Srbi, bila bi revščina, župniki bi vse pokradli, hodilo bi se v vojno, nad deželo bi se vrnila kuga. Vprašana, kateri izmed dveh Janezov (Drnovšek ali Janša) je izročil tisoče hektarjev najboljših gozdov ne krivem ne dolžnem Vatikanu, odmahne z roko, češ da "tako ali tako nič ne razumeš". Vprašana, kateri izmed dveh Janezov je postavil barikade pred tanke JLA, kateri izmed njiju poplesuje na domače. kateri pa na črnske ritme, kateri izmed njiju je poskusil izbrisati Neslovence, ko jih je drugi vlekel k sebi nazaj ... na nobeno izmed ključnih vprašanj ne želi izvedeti odgovorov. Tako ji je lažje. Grobo vprašana, potisnjena k steni, češ kako to, da jaz kot čefur agitiram za SDS, navrže, da sem pač ubrisan. Ponovno bo zaokrožila isto volilno številko, ki zagotavlja propad.

III.

Drugi tip zagotovljenega propada je mondeni levičar mlade generacije, pustimo narekovaje, ki po čudežu ni mrknil v tujino, ki kar naprej nekaj mečka po računalniku in organizira proizvodne procese, katerih se ne bo nikoli lotil nihče. Nima sreče z dekleti, praviloma ga prevarajo s kakšnimi ulice veščimi fakini, ima povprečno garderobo, tu in tam si nadene suknjič, ki ga razjedajo molji. Pozna nekaj povprečnih šal. Sovraži SDS, Janšo, cerkev, jodlanje, histeričen je na vsako možnost omejevanja svobode. Ni homoseksualec, vendar jih obožuje, nič nima proti Arabcem in migrantom, ni mu do meja na Kolpi ali Sotli (še manj na severu), čuti se povezanega s  svetom, potuje tu in tam. Žetone dodeljenih mu zemeljskih dnevov razmetava z lahkotnostjo parvenija. Oče in mati bosta vedno priskočila na pomoč, prodala katerega izmed svojih stanovanj, če bo nuja. Nikoli ga ne morejo toliko okrasti, kolikor jim on lahko odpusti; plenjenja zdravstvenih in ostalih blagajn, pravosodnega terorizma itd. niti ne detektira kot omembe vrednih problemov.

Ravnokar se je odpravil na festival EXIT v Novi Sad, kjer se bo zapijal s podobnimi brezdelneži, nakar se bodo odvlekli v Tolmin in naprej na heavy kitariade. Če mu parlamentarna levica izmakne stol izpod riti in ga pošlje v Bruselj - bo vse prav. NATO zveze ne mara, nima pa nič proti, če mu z orožjem varujejo brezdelje. Ima veliko povedati zoper natovske osvajalske vojne, vendar ga ne moti, če kapne kakšen imperialni cekinček še k nam. Roma v Srebrenico, kjer se je zgodil "strašen genocid", je redno krščen in birman ateist, malikuje rdečo zvezdo. Pripravljen se je žrtvovati in usekati po "janšistih" -  ampak sede za svojo računalniško mizo. Kolesari ob petkih, ob ostalih dnevih si nabira moči za nove petke. Obkroži varno volilno številko. Čaka na izid novega pentiuma, samsunga, windows 22, Applove tablice, PS 11 itd. Sanja Silicijevo dolino, medtem ko si ogleduje Drzne vozniki 12. Nima nič proti solidnim porničem, ko dekle zaspi.

IV.

Tip fužinskega levičarja je dvoroden. Prvi je pravoslavni visoki častnik JLA, poročen s Slovenko, njuni otroci ne vedo, kaj so. Redno hodočasti domov v "Srpsko" (ne reče več BiH, kot je vpil v Titovih časih), kar naenkrat se je nalezel srbskih občutkov. Pozabil je, da mu je pred okoli štirimi desetletji dišalo po motečem "srbovanju" vse onstran trde jugoslovanščine. Ne more verjeti, kam me je zaneslo, v retrogradne vode - pomislite! - slovenskega nacionalizma. Vsakič, ko se srečava, kar je k sreči poredkoma, me poučuje o stvareh, ki sem mu jih razlagal pred desetletji: da se  je vsa svetovna soroševščina spravila na nas, da nas bodo razbili v nekaj urah, da si drugega ne zaslužimo, da ne morejo obvarovati pet ovac, kaj šele Jugoslavije, da si naj Tita nekam zataknejo ...

Na stare dni je odkril Jasenovac, ki mu je bil dobesedno za ritjo, kajti rodil se je okoli 30 kilometrov stran. Še vedno si ogleduje mape izgubljene desetdnevne vojne, ne more razumeti, kako to, da so jih razmetali kmetje z vilami. Da so vedno bili in so tudi sedaj "dvojno golo". Da Jugoslavije ne bo več in da je ne sme biti, toda on kar naprej sanja, da bo. Odide k ženinim na kmete, imajo se radi, spet bi zlagali rogove v isto vrečo. Iz svojih Fužin ne vidi, da je izgubil vsako izmed vojn. Zaokrožil bo zanesljivi volilni listek. Ne bodo ga izbrisali "tisti" (tu mu glas pridobi odtenek besa).

Dokler je on živ, Janša na bo na oblasti. Če ga ni mogel premagati skoraj golorokega s tanki, ga bo sedaj z nalivnikom! Nikoli ne bo razumel, da ga je Janša premagal, ker je vedel, kaj hoče, da mu edino Janša zagotavlja bodoče zmage (čeprav ga ne mara kaj dosti, mu bo zagotovil realni vir pokojnine).

Drugi tip fužinskega levičarja je Bošnjak, Albanec ali prebežnik, ki bo privolil v vse, kar ga bo ubranilo pred nami. Valjajo se naj mamila, tabletke, zelenjava, naj se repa, kolesari ob petkih. Z malo sreče bo položil roke na kakšnega slovenskega policaja, ki ga ne sovraži nič manj kot nekoč. Tudi njemu se sanja Josip Broz, ki bo skropucal neko Jugo, jim dal narodnosti in položajev, kolikor hočejo. Mu znova podredil Slovence, ki so ga vselej gledali od zgoraj, ga pošiljali nazaj čez Kolpo, ga zmerjali z umazanim Bosancem. Koga bo obkrožil – se ve. Čeprav so mu ravno "obkroženi" razbili Jugoslavijo - temeljito, preden je sploh nastala SDS -, ga porinili v tretji državljanski razred, mu odvzeli vse, razen mamil.

V.

Če torej vse to preštejemo, zmnožimo, odvzamemo in delimo, je na dlani, zakaj bo Slovenija še ducate let ne leva, ne desna. Zakaj politično grozljivo lenoben slovenski narod, podprt s tujerodnimi volilnimi sobrati, ne bo nikdar pravilno zatrpal volilnih skrinjic. Natikali si bomo uteži na noge, preden se zaženemo v višavo.

Zvjezdan Radonjić je nekdanji sodnik.