Pogovarjali smo se s priznanim arhitektom, oblikovalcem in podjetnikom Robertom Klunom, ki vodi družinsko podjetje Klun Ambienti in projektantsko-arhitekturni biro Magnet Design. Govorili smo prostoru in spremembah, ki jih zahteva sodobni način bivanja. Zanimalo nas je seveda tudi to, kako se glede na naglo bližajočo se razstavo EXPO v Dubaju na ta svetovni dogodek pripravljajo s skupino arhitektov, ki so slovenski paviljon zasnovali.

Robert Klun je bleščeče ime slovenske arhitekture, dizajna in vizij prostora. Lani oktobra je prejel prestižno arhitekturno nagrado Los Angelesa - AMP, Arhitecture Master Prize, in sicer prav za idejno zasnovo slovenskega paviljona na EXPO DUBAI. Najemajo ga znana imena doma in v tujini, je tudi eden redkih Slovencev, ki ima odprta vrata v najvišjih krogih Savdske Arabije in še nekaterih drugih držav v Perzijskem zalivu.

Gospod Klun, o vas vse več beremo, pa nas zanima, v čem je vaša skrivnost. Kako vam je uspelo?

Ne vem, kako bi na to odgovoril. Sem prizemljen človek. Vsaj sam za sebe tako mislim. Verjetno zaradi čudovite družine, staršev, ki so poskrbeli, da je povezava glave in rok edino, kar mi bo v življenju dano in na kar se lahko zanesem. Sem tudi realist. In te danosti razvijam in plemenitim vsak dan. Obrtništvo in samo delo je v naših genih. Tako dedov, kot očeta in mami.

Leta 1974 smo se vrnili iz Nemčije, kjer sem se rodil, nazaj v Slovenijo. In vse od kar pomnim, smo v našem domu imeli obrtno delavnico in prijatelje arhitekte ter oblikovalce. Oče je pričel z oblikovanjem in izdelavo oblazinjenega pohištva KLUN. Sam sem že kot deček veliko časa preživel v delavnici, občudoval procese dela, odnose in se naučil šivati, oblikovati ... Spoštovati materiale ter jih preoblikovati. Vse to je vplivalo na realen in trezen pogled na svet, četudi rad hodim po robu razumljivega oziroma stopam preko vidnega in znanega, ohranjam jasne vrednote. Ne mislim, da je to edino prav in ne razmišljam, kaj si mislijo drugi. Meni je to blizu in v povezavi kreative, razuma, funkcionalnosti in estetike se rojevajo moji pogledi na delo, dizajne, pohištvo in arhitekture prostorov, dimenzij in objektov. In tako sem se srečeval z idejami in realizacijo le-teh in zares so mi pot prekrižali številni zanimivi in visoko realizirani ljudje.

Uspeli ste na arhitekturnem natečaju za paviljon Slovenije EXPO Dubai. Prebili ste ravni, ki so dane le redkim arhitektom in oblikovalcem. Prav tako ste pomagali številnim Slovencem, ki tam že gradijo. Kje je vaša skrivnost?

Mislim, da tu ni neke skrivnosti ali magične formule. Veliko je dela in predanosti. Za naročnike skušam ustvariti takšne ambiente, začenši z arhitekturo, ki ni le arhitektura prostora, da se znotraj in zunaj mojih projektov počutijo izpolnjene. Človek se mora v prostoru, ki ga zanj načrtujem, počutiti takšnega, kot je. Pristnega in sprejetega.

Design Kapsul, v katere se lahko zaprete in v javnem prostoru dosežete privatnost na letališču, podzemni železnici ...

Želim, da duša posameznika v prostoru diha. Zato so designi funkcionalni. Celoviti. Trudim se dosegati spoj oblik, materialov in vizije tako naročnika kot nas v biroju Magnet Design. Prevajamo želje in vizije v načrte, oblike, barve in okuse.

Mislim, da ste v neki kolumni izpostavili, da za vas prostor diha na poseben način. Kako nam lahko to razložite?

Ja, tako čutim. Prostor ima "okus in vonj", kar je ključnega pomena, je pravi ustroj sinergije vseh elementov, ki rodijo specifično energijo prostora. Morda je vse našteto botrovalo izboru za natečaj EXPO. Ja, odpiram vrata vsem Slovencem. Nekateri so mi za to hvaležni, nekateri pa še morajo prepoznati vrednost mojega truda in vseh naporov, ki jih vlagam. Tako kot povsod drugod je tudi v arhitekturi. Korona nas je presenetila, zaenkrat upočasnila. Težko je preživljati družine in iskati nove poslovne priložnosti ob zaprtjih držav. Težko je včasih najti voljo in iskren pogled sodelavcev, kolegov, naročnikov, a sinusoida je sestavni del življenja. Naša gre vseskozi navzgor, ko potegnemo premico. In smo, kjer smo kot človeštvo v letu 2021. 

Ste arhitekt, oblikovalec in vizionar. Kako bo covid po vašem mnenju spremenil dojemanje prostora in človeka v njem? Se v Magnet Design že pripravljate na te korake?

Seveda. V MD smo že pred časom lansirali razne designe, ki nudijo diskretnost tudi v javnem prostoru. Designe pohištva, prostora, mest. Design Kapsul, v katere se lahko zaprete in v javnem prostoru dosežete privatnost, čisto okolje na letališču, podzemni železnici, bolnici in ostalih javnih prostorih, ki ne nudijo zasebnosti. V naših designih najdete delček svojega miru. Prepričan sem, da se bo relacija med osebnim prostorom in javnim postopoma odražala tudi v arhitekturi. Tukaj imam v mislih zlasti nov koncept intimnosti, ki ga bo javni prostor počasi generiral in mi arhitekti bomo snovalci prihodnosti v pravem pomenu besede. Ker smo strokovnjaki za ambiente.

In korona?

C-19 nam je vsem dal priliko, da razmislimo o konkretnem, posamičnem, o sebi in vseh, ki sestavljajo naše minute in dneve. Ocenjujem, da je pokazal našo krhkost; in takšna je tudi arhitektura: v vsej svoji mogočnosti je krhka in občutljiva. Veliko prenese, a moramo znati začutiti vse njene vidne in potencialne domete in dimenzije. To krhkost sem že pred letom dni zarisal v projekt "antibakterijska kapsula", ki ga razvijam s strokovnjaki in sodelavci za sodobnega uporabnika. Seveda si takrat nisem predstavljal, da bi se lahko potreba po takšnih kapsulah tako hitro in močno uveljavila.

Stol Chair.ity C19 kot aluzija na koronavirus.

Ob tem smo lani predstavili projekt javnega dobrega - CHAIR.ity C19 stol, ki zaznamuje čas, in se je oblikovalsko izpostavil tudi že v Avstriji. Posebnost je v tem, da ravno gostimo že drugega študenta in podpiramo, predajamo znanje na mlade. To je bila obveza projekta C19 in jo v polni meri izpolnjujemo. Design C19 CHAIR.ity je med drugim prejel že dve oblikovalski nagradi: DOS 2020 in BIG SEE 2021. Res enkratna zasnova, spomenik časa, pardon, sedež časa.

Gospod Klun, sami pravite, da verjamete v načelo življenja, kar ste morda preslikali v dizajn teh znamenitih stolov Chair.ity C-19? Mimogrede, opazili smo, da ste na Dunaju na razstavi Blickfang razstavi poželi veliko zanimanje ...

Minljivosti ni, saj se vse pretaka in preobraža. Meni se to dokazuje prek poglobljenega spoznavanja ljudi, ki pridejo v moje življenje in postanejo del mene. Enako velja za življenje samo in energijo kot tako. Odnosi niso samo tisti do ljudi, pač pa tudi do narave, do živali in vsega okolja. In vse to zapažam znotraj občutkov, ki jim sledim. Občutki in čustva mi dajo vedeti, kdo sem. Dejstvo je, da vsaka stvar, ki jo oblikujem, vpliva na določen čas in nastane v času. Dizajni, ki nas zaznamujejo že stoletje, v moderni npr. in jih še danes uporabljajo režiserji, kolegi za projekte, so bili ustvarjeni v trendu časa in razvoja materialov. Le Corbusier s svojo linijo pohištva LC2, LC3, Marcel Breuerjev design Wassily, Mies van der Rohe s svojimi prijemi … Vsi izvirajo iz inspiracije časa, konkretno začetka uporabe kovine, armiranega betona in krivljenja armatur. Tako tudi mene vseskozi inspirira čas, v katerem živimo. Forma stola C19 Chair.ity je več kot zanimiva. Nova bolečina se je preobrazila v nekaj lepega, uporabnega, pozitivnega in preobraženega v formo. Sporočilo je še bolj poglobljeno in plemenito.

Torej je za vas forma lahko tudi nekaj svetega, z močnim nabojem sporočilnosti?

Seveda. In ta forma, stol koronček je želela postati več kot dizajn. S formo, ki je simbolna upodobitev trenutkov, ljudi spomniš na čas, v katerem design inspirira. S strokovnjaki, prijatelji marketinga in antropologije sem tako predstavil ta dizajn brezčasnosti. S tem pomagamo, da se integriramo v času, ga zapišemo, da iz njega naredimo nekaj dobrega. Vedno moramo stremeti k boljšemu, pokončnemu in veselemu. K projektu je poleg Fakultete za dizajn (in njene dekanje profesorice Nade Matičič) pristopila tudi Biotehnična fakulteta (profesorica Manja Kitek Kuzman), kar me še posebej veseli. Pobuda, da postane ta projekt nosilec razvoja in podpore mladim v njihovem razvoju in edukaciji, je zaživela.

Kako potem razumete pojem psihičnega in fizičnega prostora? Ali ima prostor dušo? Ali ima prostor spomin?

Brez dvoma z arhitekturo obeležujemo zgodovino in same oblike, stavbe, načrte in njihova vpetost v naravno in kulturno krajino pogojuje miljeje, v katerih se ljudje srečujemo. Skoraj bi lahko dal enačaj med fizičnim in psihičnim. Eno pogojuje drugo. Zato pa je tako pomembno, da znamo prisluhniti intuiciji ljudi in v prostore vdahniti dušo in duha naročnikov.

Kako se kot podjetnik in lastnik dveh zares uspešnih birojev in številnih  blagovnih znamk bojujete z vsemu ovirami trga, ki jih obravnava pandemije prinaša?

Priznam, da je za nas, ki smo odvisni od premikanja trga, zares težko. Vse omejitve puščajo sledi. Sam se trudim, da ohranjam vedrino. Tako pri delu z ljudmi kot pri samem načrtovanju, a moram priznati, da je napeto. Kot družba sem prepričan, da ne postopamo pravilno, saj je pozitivnost premalo izražena. Virus negativnosti in slabih projekcij za prihodnost se je zares razpasel. Morali bi izkoristiti energijo preizkušnje za obče dobro. Koristijo nova povezovanja, nova prilagajanja na ravni države in državljanov. Čas je pokazal, da je družba nezrela in da ne razume, kako bi lahko delali zares dobre stvari za obče dobro.

Slovenski pavilijon na Expo Dubai.

Če gledamo zgodovinsko, je dizajn lahko nek presežek – povezati je treba družbo in ljudi in Slovenijo. Kot sem to zasnoval v "Oazi zelenja in miru", kar je upodobljeno v našem dizajnu EXPO Paviljona Dubai. Čeprav nam je tudi tu korona ponagajala, gledam smelo naprej. Presežke pa lahko vselej najdemo znotraj sebe; vsi vemo, kakšne dosežke dosegajo naši športniki, izumitelji, umetniki … to moramo prenesti nazaj v sam pojem sodelovanja. Saj je vse, kar je in kar nastaja, duh povezovanja. Tako strasti, idej, misli in energije ter volje in nenazadnje, odločitve vesolja. Ko pridemo do tega, da bi vsak od nas moral narediti korak stran od lastne cone varnega in udobnega, smo spet na začetku. A vsak od nas izbira in izbere. Staro ali novo, sveto ali že znano in vsak izbor na višjo raven zahteva, da nekaj pustimo za seboj. Ni rasti brez bolečine.

Ste bolj arhitekt, snovalec, podjetnik ali vizionar? 

Pravzaprav sem in moram biti oboje, vizionar ter podjetnik, če želim na trgu preživeti. Vodim dve podjetji, družinsko podjetje Klun Ambienti ter projektantski arhitekturni biro Magnet Design, ki se močno vpenja v širša družbena vprašanja prihodnosti prostorov. Sam prostor dojemam kot živo formo, ki jo posameznik zapolni s seboj: z lastnimi čustvi, idejami, spomini in vizijami za prihodnost. Sam skušam prepoznati, kaj si naročnik želi, po čem hrepeni in kam ga nese pogled prihodnosti. Zato sem v tem pogledu vse našteto: arhitekt, snovalec in vizionar. Podjetništvo pa je v krvi moje družine in pot podjetnika je lepa, a večkrat nejasna, strma a istočasno polna pustolovščin.

Kdo je Robert Klun danes. Kdo je bil nekoč?

Ta oseba se ni spremenila. Še vedno išče popolno formo, popoln izraz, še vedno išče srečo in popolnost trenutkov. Doma so me že zgodaj naučili, da brez dela ni jela. Odrasel sem v preprostem duhu predanosti delu, kreaciji in ustvarjanju. Spomnim se, da sem pri osmih letih celo noč šival, ker smo oddajali projekt za hotel v arabskem svetu. In moji šivi so bili najlepši; v celoti sem se zlil z blagom, idejo in poslanstvom, v katerega me je že zgodaj vpeljal moj oče, družina. Misli na lepo, na estetiko je posebej vcepila moja mami, vedno urejena sama in naš dom.

Kaj za vas pomeni pojem stvarjenja? Vnovičnega prežemanja in iskanja ravnovesja? Je kaos vselej nujna pot, ki nas vodi do ravni, ki prečisti percepcijo? 

To vprašanje je samo po sebi že odgovor. Vsak kaos je urejen, se transformira v kreaciji stopenj različnih časovnih intervalov in ponovno preide v popolnost. Cikli gradijo sistem, se v njega vračajo. Ravnovesje je vse. Naši projekti, čas, črte in na koncu zgodbe, katerih del smo, štejejo. In hvala vsem, ki nam zaupajo že toliko let.