Običajno se rad iz prve roke poučim, za kaj gre in ne padam na masovke nobene vrste in provenience. Zakon je bil kratek in ob prvem branju zbega, ker na videz ne spreminja ničesar ali vsaj ničesar pomembnega, malce spremeni dikcijo dovoljenih gradenj in sodelujoče pri odobritvi, precej večjo težo daje občinam. Ki jih je pri nas veliko. Res veliko. In župani skrbijo za svojo občino in svoje interese in se požvižgajo na višje interese, javno dobro, občino nizvodno ali gorvodno od njih, mnogi so hkrati, pa prej in potem tudi malce ali malce bolj podjetniki (spomnite se Vuka), včasih tudi poslanci, prej ali potem, pa zelo pogosto seveda tudi člani strank. Kot je seveda tudi minister Vizjak, ki je bil vse to in še kaj. (Moje sume je nekaj dni pred referendumom najbolj kratko in koncizno povzela tale tvit nit.

Tviter objava, vir @borismaticc

Postavilo se mi je torej vprašanje, zakaj bi se sploh zagnala vsa parlamentarna mašinerija, zakaj bi bila vlada pripravljena tvegati referendum za tako, na videz minorno spremembo zakona. Zakaj bi minister Vizjak, ki ni nek anonimni ministrski pozpetnik tipa Pivec ali Kustec, ki vedno ve, zakaj je postal minister, ta hladnokrvni neobtoženi in neobsojeni povratnik nakupovanja delnic podjetij le nekaj dni pred tem, ko jih začne posredno nadzorovati (spomnimo se Petrola, malce iz spomina pa je že zdrsel Telekom), kar naenkrat hotel altruistično omejevati privatno pozidavo rek in jezer, kot je sam promoviral namen te spremembe zakona?

Ministri v vladi zagovarjajo interese svojega resorja, ki so pogosto v nasprotju z interesi kakega drugega resorja. Nekateri so si nasprotni že sistemsko, po naravi, recimo finančno ministrstvo in ministrstvo za delo in socialne transferje (ne uporabljam uradnih poimenovanj, dejstvo je, da v vsaki vladi, v vsaki državi obstaja resor, ki pokriva tako področje in pri tem ni pomembno, kako se imenuje), potem ministrstvo za delo in gospodarsko ministrstvo, pogosto gospodarsko ministrstvo in ministrstvo za okolje in prostor. Čeprav karierni politiki pogosto opravljajo več različnih ministrskih funkcij, se precej redko zgodi, da bi enkrat zagovarjali interese določenega področja, v naslednji (ali isti) vladi pa bi vodili ministrstvo na nasprotni strani brega. Za ministra Vizjaka to ne predstavlja nobenega problema, v svoji karieri je bil najprej minister za gospodarstvo, potem za delo in socialne zadeve, zdaj pa za okolje in prostor. 

Pozornemu opazovalcu ne bi smelo uiti, da bi bilo morda primerneje, če bi ga imenovali minister proti okolju in prostoru. Predlagana sprememba zakona namreč začenja dobivati več konkretnega smisla, če se spomnimo, da je vlada lani najprej z mega protikoronskim zakonom iz postopka pridobivanja gradbenih dovoljenj praktično izločila nevladne organizacije (NVO) – ki predvsem ovirajo gradnje elektrarn in postavljanje umazane industrije nad zalogami podtalnice (tudi zato je malo verjetno, da bi vlada kar naenkrat začela skrbeti za pitno vodo, kot so poskušali nekateri njeni člani narediti obupan spin, ko so ugotovili, da jim zadeva polzi iz rok – Počivalšek je bil in je Magna minister). Nato je v predlogu sprememb Zakona o ohranjanju narave zaostrila pogoje za naravovarstvene NVO, ki želijo sodelovati v postopkih, mimogrede pa v predlogu novega gradbenega zakona iz načrtovanja gradbenega okolja izločila arhitekte, objekt lahko načrtuje projektant. Vlada je tako odpravila praktično vse okoljevarstvene in naravovarstvene varovalke pri gradnji velikih objektov – v javni rabi. Got the picture now?

Andrej Vizjak je tretjič minister v vladi JJ. Bil je dvakratni poslanec SDS, vodja poslanske skupine SDS in župan Brežic z isto stranko. Njegova specifična strankarska teža je torej izredno visoka, le malo ljudi, če sploh kdo, je toliko časa tako visoko v hierarhiji stranke. Ne izpostavlja se z ekstremnimi stališči, njegova vloga je očitno drugačna. V enem redkih razdobij, ko ni bil ne v vladi ne v opoziciji ne župan, se je zaposlil v družbi Hidroelektrarne na Spodnji Savi, kjer je prevzel vodenje službe za investicije in razvoj. V svoji prvi ministrski vlogi je skrbel za področje energetike. Sodeloval je praktično v vseh procesih kupčkanja energetikov, v vzpostavljanju ločenih elektrodistribucijskih podjetij in dveh proizvodnih kompleksov, od katerih eden domuje v Posavju.

Elektrika je hrbtenica proizvodnje in živčni sistem nacionalnega gospodarstva, znotraj panoge se neprestano, večinoma pod radarjem javnosti, odvijajo velike investicije, ki bodo v prihodnosti še višje. Na primeru TEŠ smo lahko nazorno videli, kako se nepomirljiva politična nasprotja in bombastična retorika umaknejo "višjim" interesom. "Politiki" na drugi strani zmanjkuje korit, iz katerih bi lahko črpala sredstva, zato postaja energetika še pomembnejši vir in zato ima opozicija na predlog Zakona o demografskem skladu "le nekaj pripomb", namesto da bi mu nasprotovala v celoti (besedilo je nastalo v četrtek nekaj ur pred glasovanjem v državnem zboru). Pač računajo, da bodo nekoč spet na vrsti oni. 

Kaj je nekaj metrov obale napram večnemu pohlepu? Zato je pomembno, da je zakon padel. Kaj bi se lahko naučili iz spektakularnosti tega padca, pa morda kdaj drugič.

Zoran Leban Trojar je aktivni državljan in lastnik podjetja Kharisma potenciali.