Novinar Jože Možina je imel kak dan pred slovesnostjo ob praznovanju 30-letnice osamosvojitve na Trgu republike intervju s predsednikom države Borutom Pahorjem. Predsednik je nekaj stavkov, ki jih je povedal Možini, ponovil tudi v svojem govoru na tej slovesnosti:

"Zdaj se govori celo o političnem razkolu. Očitno je, da so razlike večje in bolj poudarjene kot običajno. Vendar pa po moji oceni ne segajo zelo globoko med ljudi. Kdor bo zares iskreno želel oblikovati novo soglasje, bo hitro našel široko ljudsko podporo. Kdor bo sposoben najbolj prepričljivo ponuditi temeljne zamisli o tem, in se bo na to popolnoma osredotočil brez skušnjav po posebnih strankarskih ali ideoloških ciljih" - v slavnostnem govoru je dodal - "temu se ni treba bati za široko ljudsko podporo". V intervjuju pri Možini pa: "Večina hrepeni in bo nagradila tistega, ki bo našel povezovalno pot."

Ob koncu je tako v govoru kot intervjuju dejal: "Vsi smo različni, na nek način vsak svoje barve. Katero barvo smemo izločiti iz mavrice, da naj to še vedno ostane mavrica? Nobene. Tako razumimo tudi našo državo in domovino."

Lepe in prave besede. Pahor je intervjuju omenil tudi nekaj dejanj, ki jih je storil v podporo tem besedam. Kako je recimo posvojil pomembno izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) glede sprave in jo ponuja v posvojitev tudi državljanom. Dotaknil se je tudi svojega prispevka k postavitvi spomenika sprave na Kongresnem trgu v Ljubljani, kar tudi spoštujem, je simbolni korak k spravi, tudi kot arhitekt po izobrazbi dajem njegovi obliki vse priznanje, še najbolj pa verjamem v zapis verza Otona Župančiča na tem spomeniku:

"Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt."

Pa vendar, besede so lepe in prave, dejanj bi lahko bilo več. S strani katerekoli institucije, tudi s strani predsednika države še kakšno. Vzemimo najaktualnejši primer: popravek Zakona o vodah. In za predlog poskusa (od besed k dejanjem kot stoji v naslovu tega prispevka) vzemimo za osnovo že zapisane lepe in prave besede:

" ... ponuditi temeljne zamisli o novem soglasju (v našem primeru glede popravka Zakona o vodah, op. M.B.) in se na to osredotočiti brez skušnjav po posebnih strankarskih ali ideoloških ciljih … ".

Institut predsednika države bi lahko povabil denimo petnajst najprominentnejših strokovnjakov za to področje, kar je predsednik Borut Pahor sicer naredil že nekajkrat v zvezi z različnimi strokovnimi področji, to je bilo poimenovano Posveti pri predsedniku, a nikjer ni bilo v javnosti zaznati - vsaj ne dovolj odmevno -, kaj se je zgodilo z zaključki teh pogovorov; če so bili kjerkoli pri spreminjanju zakonodaje upoštevani; lahko pa bi vzel na primer za poskus eno od metod  argumentacije (recimo katero od že znanih po svetu ali pa kakšno novo, strokovno prirejeno ravno za obravnavano problematiko). Lahko bi povabil k taki argumentaciji npr. "sedem modrih", kot to počne nemški predsednik države Steinmeier; lahko bi povabil k argumentaciji 99 izžrebanih državljanov, kot so to naredili na Irskem, in bi tri mesece enkrat na teden razpravljali o popravku Zakona o vodah, zaključki pa bi bili predstavljeni v državnem zboru ...

Morda bi predsednik s svojim poskusom le pripravil naše poslance, seveda še prej vlado, da bi se bolje lotili popravka Zakona o vodah, bolje pripravili obvezno (!) javno razpravo pred sprejemom tega zakona. Morda bi zaradi takšnega poskusa vlada, državni zbor ali državni svet organizirali kaj podobnega, morda bi celo kdo povabil k argumentaciji "moje" Aktivne državljane (v navednicah zato, ker me še vedno skoraj vsak znanec ali neznanec na ulici povpraša,  zakaj vendar toliko pišem o tem, večinoma pripomnijo, saj se itak ne da nič narediti). Morda na ta način, s tem poskusom privarčevali tista dva milijona evrov, kot pravijo v medijih, da je stal ta referendum. In bi imeli ta hip najboljšo možno rešitev te problematike, torej popravek Zakona o vodah. Seveda za boljšo rešitev nikoli in nihče ne bo naredil dovolj. Seveda vedno lahko kdo naredi še boljše, še bolj prav. Na dilemo, kaj je boljše, kaj je še bolj prav, ne moremo dobiti odgovorov samo na volitvah niti na vsesplošnem referendumu. Med enim in drugim orodjem demokracije je lahko še kakšna tretja možnost. Tudi med belo in črno barvo je še kakšna barva, če se vrnem k Pahorjevi mavrici. 

Naj za zaključek tega prispevka le pojasnim, zakaj so me besede Boruta Pahorja tako ponesle ravno k situaciji okrog minulega referenduma o vodah in k zapisanim predlogom, ki ponovno napeljujejo na nujo večje vloge metod argumentacije strokovne civilne družbe, aktivnih državljanov. Spomladi 1998 sem bil v pogodbenem odnosu kot svetovalec predsednika državnega zbora. V mesečniku Parlamentarec sem objavil članek o moji ideji o nuji nekakšnega Zakona o aktivnem državljanstvu, ki je dvignil tudi širšo medijsko pozornost. Nekega večera je bila v Odmevih TV Slovenija razprava o tej moji ideji. Naslednji dan sem kot običajno sedel v svoji pisarni v kabinetu predsednika državnega zbora, ko nekdo potrka na vrata. Vstopi poslanec Borut Pahor in pove, da ima eno samo vprašanje, in sicer ali je kje v tujini zaslediti kaj podobnega, kot je videl prejšnji večer v Odmevih. Malo presenečeno ga pogledam, se zasmejim in odgovorim, da ne vem. Pahor pristopi do moje mize, me potreplja po ramenu, se nasmehne, reče, samo to sem hotel vedeti, in odide.

Ta dogodek lahko tako natančno opišem, ker sem si ga zapisal kakšen teden dni kasneje, in to zato, ker je bil Pahor sploh edini od takratnih 90 poslancev, ki ga karkoli okrog tega predloga zanimalo. Takrat še ni bilo tako razvitega interneta, danes pa lahko vsakdo vidi, da je povsod po svetu veliko poskusov uveljavljanja aktivnega državljanstva. Pri nas pač manj, očitno ni volje, da bi to področje komunikacije med državljani in odločevalci ustrezno uredili. Te volje ni niti med odločevalci oziroma izvoljeno politično elito niti med državljani. Se motim? Morda presenetljivo visoka udeležba predvsem mladih na nedeljskem referendumu o Zakonu o vodah vseeno kaže na to, da se ta volja pojavlja?!

Verjetno sem v kakšni stari "indijanarici" (tako smo v moji mladosti rekli filmom o kavbojih in indijancih) slišal za indijanski pregovor, da je vsak dan dober dan za umiranje. Čisto dober odgovor na pripombe mojih znancev in neznancev, zakaj še vedno poskušam ...