V drugem členu Pogodbe o Evropski uniji lahko preberemo, da Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. V členu 21 pogodbe pa nadalje piše, da Unijo pri njenem delovanju na mednarodni ravni vodijo načela, ki so podlaga njenega nastanka, razvoja in širitve in ki jih želi s svojim delovanjem tudi spodbujati v svetu: demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, enakost in solidarnost ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava.

To so pomembne besede in prav je, da so zapisane v enem od najvišjih aktov EU. Prav bi bilo tudi, da bi jih v večji meri spoštovali. To še posebej velja za tiste v EU, ki sprejemajo odločitve. Omenjene besede tako glede urejanja zadev znotraj Unije kot pri njenem delovanju navzven bi morali dejansko prelivati v dejanja. In to brez dvojnih meril, pa naj si gre za Španijo ali Madžarsko, Mjanmar ali njeno sosedo Kitajsko. Dostojanstvo človeka zasluži enako spoštovanje tako v Barceloni kot Varšavi, genocid je enako zavržen tako v pokrajini Rakhine kot pokrajini Xinjiang. Le tako bo lahko EU ohranila kredibilnost pri vseh svojih državljanih in v svetu. Le tako bo lahko EU končno postala upoštevanja vreden igralec v mednarodni skupnosti. 

Tako pa smo vse prepogosteje priča primerom, ko zaradi zasledovanja pragmatičnih ciljev in ožjih interesov temeljne vrednote unije ostajajo bolj črke na papirju. Enkrat imajo prednost dobave zemeljskega plina iz Rusije, drugič prodaja izdelkov na kitajskem trgu, tretjič pa je razlog za uklanjanje avtokratom nekaj tretjega. Vodilni v EU oziroma večjih, vplivnih članicah nimajo radi, če jim kdo pri tem nastavi ogledalo, še posebej, če prihaja iz manjše države članice.

Lepemu tovrstnemu primeru smo bili priča pred dnevi. Predsednik slovenske vlade Janez Janša je v video nagovoru na vsakoletnem dogodku iranske diaspore pozval k neodvisni preiskavi pokola 30.000 političnih zapornikov v Iranu leta 1988. Pravzaprav je podprl vzpostavitev neodvisne preiskovalne komisije OZN, za kar se je pred časom zavzel tudi Javaid Rehman, posebni poročevalec OZN za človekove pravice v Iranu. Pred tedni se je v posebnem pismu, naslovljenem na Michelle Bachelet, visoko komisarko OZN za človekove pravice, več kot 150 znanih osebnosti (med njimi šest Nobelovih nagrajencev) na čelu z Mary Robinson, nekdanjo predsednico Irske, podobno zavzelo za mednarodno preiskavo.

Kje so pokopani pobiti, še vedno ni znano. Pri pokolu naj bi imel nemajhno vlogo skrajno konservativni Ebrahim Raisi, ki bo v prihodnjih dneh zahvaljujoč vladajočim mulam na funkciji predsednika države nasledil zmernega Hasana Rohanija. Uradni Teheran je - razumljivo - seveda protestiral. Za Janšev nastop ni našla dobre besede niti večina slovenskih medijev. Malce čudno sicer, če vemo, da je spoštovanje človekovih pravic in prizadevanje proti nekaznovanosti za zločine zoper človečnost, vojne zločine in genocid ena od stalnic naše zunanje politike vse od nastanka samostojne Slovenije.

Še bolj čudna in nenavadna pa naj bi bila izjava Josepa Borrella, visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU, če je seveda resnična (povzeta po spletni strani iranskega zunanjega ministrstva), da Janša, predsednik vlade trenutno predsedujoče države svetu EU, ni izražal stališč EU. Domnevamo, da je razloge za Borrellove besede iskati v želji EU, da ne zaostruje odnosov z Iranom, da bi ta tako vendarle nekako ostal pri sporazumu o začasni odpovedi nuklearnemu orožju. Sporazum o iranskem jedrskem programu so leta 2015 z Iranom sklenile stalne članice Varnostnega sveta OZN ter Nemčija ob sodelovanju EU. Leta 2018 so od tega sporazuma odstpile Združene države pod Trumpom, vse manj pa ga spoštuje tudi iranska stran.

EU bi torej rada, da se na Janšev nastop čim prej pozabi. Resnici na ljubo je treba priznati, da se države članice Unije zelo težko dokopljejo do skupnih zunanjepolitičnih stališč. O velikem številu perečih zunanjepolitičnih vprašanj jih tako niti ni. Izjava Borrella, ki nas še enkrat posredno spominja na to, pa vendarle meče dokaj čudno luč na samo EU. Zaradi nje ali pa čestitk nekaterih evropskih voditeljev Raisiju ob nastopu funkcije, Iran ne bo nič kaj bolj zavezan opustitvi svojih nuklearnih ambicij, še manj pa večjemu spoštovanju človekovih pravic in pravne države. Resda je bilo žrtev pokola "le" nekaj deset tisoč, po nekaterih drugih podatkih "le" nekaj tisoč - in še to več kot trideset let nazaj. Pa vendar se postavlja vprašanje, kakšno pa je pravzaprav stališče EU do tovrstnih pobojev. Zastavljajo si ga mnogi, predvsem pa tisti, ki v svetu hrepenijo po pravičnosti, vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic. Vrednot torej, katerih šampion naj bi bila ravno EU.

Je pa Janšev nastop naletel na odobravanje v ugledni mednarodni organizaciji Amnesty International. Eden njegovih članov mu je hvaležnost izrazil tudi pisno. Agnès Callamard, generalna sekretarka te znane mednarodne nevladne organizacije (pred leti je bila poročevalka za izvensodne poboje Sveta OZN za človekove pravice), je celo prepričana, da bi se morala zoper Ebrahima Raisija uvesti preiskava zaradi zločinov zoper človečnost. Organizacija namreč razpolaga z obširno dokazno dokumentacijo o njegovi neposredni vpletenosti v uboje tisočih disidentov leta 1988 v zaporih blizu iranskega glavnega mesta. Podobno velja za njegovo vlogo vodje iranskega pravosodja, ko je bilo leta 2019 v protivladnih protestih ubitih 1500 ljudi, še precej več pa mučenih. Ljubitelji športa se bodo spomnili, da je bil zaradi sodelovanja v protestih usmrčen znani rokoborec Navid Afkari. Zanj se je neuspešno zavzel tudi Thomas Bach, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Dr. Božo Cerar je veleposlanik v pokoju. Njegovo mnenje odraža tudi mnenje uredništva.