Za razliko od vseh pragmatikov med slovenskimi uredniki in mnenjskimi voditelji sem prepričan, da je bila izjava predsedujočega Sveta EU glede neodvisne preiskave masovnih pobojev iranskih političnih zapornikov konec osemdesetih povsem na mestu in upravičena. Z Janšo se sicer zagotovo v marsičem ne strinjam in tudi portal+ ga redno ter upravičeno kritizira. Toda glede Irana mu lahko pritrdimo. Ko gre za zločine in grobo teptanje človekovih in državljanskih pravic ni prostora za pragmatizem, kompromise ali dvojna merila. Slovenci, ki smo si prav na teh etičnih temeljih utemeljili državo, naj bi se tega še posebej zavedali. Vendar pa vse skupaj ni tako preprosto.

Evropska unija ima v teh kompleksnih časih že sama s sabo toliko težav, da ji zmanjkuje sape za aktivnejšo vlogo na mednarodnem odru. Zaradi tega čedalje težje izvaja usklajeno zunanjo politiko; njene največje članice, zlasti Nemčija in Francija, tradicionalno dajejo prednost lastnim nacionalnim zunanjepolitičnim strategijam, v katerih prevladujejo predvsem pragmatični, ekonomski interesi. Nemčija tu še posebej izstopa, sploh ko gre za občutljivo vprašanje sodelovanja z Rusijo in Kitajsko. Pot v pekel pragmatizma je pred krščansko demokratko Angelo Merkel sicer tlakoval že socialdemokrat Gerhard Schröder, ki so ga po koncu kanclerskega mandata enostavno "kupili" ruski paradržavni oligarhi. Odnosi med najmočnejšo evropsko ekonomijo in največjo državo na svetu so zadnjih 150 let tako ali tako lakmusov papir vojne in miru v Evropi, s tem pa tudi v svetu. Kako zelo veliko se lahko naučimo iz zgodovine zadnjega stoletja, ni treba posebej poudarjati. Po padcu Berlinskega zidu, ki je zaznamoval propad še zadnje totalitarne ideologije 20. stoletja, je bila zabava le kratkotrajna - restavracija ruskega imperializma, ki ga evropska levica kot tudi (skrajna) desnica še vedno nista dojeli kot glavnega sovražnika ideje evropske unifikacije, je danes aktualnejša kot kdajkoli prej. Car Putin si je z novimi "ustavnimi reformami" zagotovil takorekoč dosmrtni predsedniški mandat ...

Naj gre za Rusijo, Kitajsko ali Iran - merila, s katerimi presojamo spoštovanje človekovih pravic, vladavine prava in prevsem človekovega dostojanstva, naj bi bila za vse enaka. Naj bi bila. Z načelnostjo je namreč pogodsto križ; seveda je lepo in prav, če si kategoričen glede demokracije, vladavine prava in človekovih pravic, ampak na drugi strani so tudi gospodarski interesi, denar, če hočete. V neki točki se je treba odločiti: ali nam gre za vrednote ali za biznis? Je Kitajska hvalevredna zunanjetrgovinska partnerica, s katero sodelujemo na številnih področjih in ustvarjamo dodano vrednost doma, torej tudi delovna mesta, gospodarsko rast itd., ali pa problematična država z avtokratskim komunističnim režimom, ki okupira Tibet, zatira Ujgure in druge muslimanske manjšine, tepta skromne državljanske pravice v Hongkongu ter finančno podpira nedemokratične režime v Aziji (Mjanmar, Bližnji vhod) in Afriki?

Manjše države bi si morale privoščiti t.i. etično zunanjo politiko, sploh če so nevtralne. Švedska, Avstrija ali Švica so eksemplarični primeri, kakšna je lahko diplomacija, ki ni odvisna od direktiv enega izmed dveh svetovnih centrov moči. Aktualni vladi so še lani upravičeno očitali, da se je po desetletju ignorance prehitro in preveč zbližala z Američani, še posebej premier Janša z zdaj že bivšim predsednikom Trumpom. Pred tem so se leve vlade neokusno bratile z ruskim režimom, kar je bilo na koncu kot problematično izpostavljeno tudi pred nekaterimi evropskimi institucijami v Bruslju, saj slovenskim uradnikom (diplomatov) zaradi njihovih (pre)tesnih povezav z Rusi enostavno niso več zaupali.

Slalomiranje, kakšnemu smo priče v zadnjih letih, pa po drugi strani dokazuje zgolj to, da država nima nikakršne strategije, nobenega nacionalnega interesa, kaj šele, da bi v Mladiki kdo gradil diplomacijo t.i. realpolitik. Z vsako vlado pride do kadrovskih pretresov, pri čemer hudo trpijo tudi tisti profesionalni uradniki, ki v normalnih razmerah ne bi smeli biti podvrženi strankarski lustraciji. Mojstri diplomacije, utemeljene na zgodovinskih interesih nacije, so v naši soseščini Italijani, veliko pa so se doslej od njih naučili tudi Hrvati.

Premier Janša, ki mu tviter diplomacija očitno godi vsaj toliko kot pljuvanje po medijih, opoziciji in nekaterih bruseljskih politikih, ima popoln nadzor nad zunanjo politiko, v kateri je formalni zunanji minister Logar postavljen v vlogo nekakšnega pooblaščenega veleposlanika, akreditiranega v kabinetu predsednika vlade, zadolženega za stike med premierjevim kabinetom in Mladiko. Že vse od Drnovškovih časov nismo imeli predsednika vlade, ki bi bil tako proaktiven na zunanjepolitičnem področju kot JJ. Toda s pomembno razliko: Drnovšek je bil ljubitelj tihe, diskretne diplomacije, medtem ko je Janša tudi na diplomatskem parketu slon, ki se je znašel v trgovini s porcelanom. Z vsakim gibom, z vsako gesto s svojo ritjo podre dve ali tri police, da porcelan in kristali letijo na vse strani. V tem kontekstu je tudi izjava glede Irana oziroma novoizvoljenega predsednika, ki ga bremeni aktivna vloga v pobojih zaprtih opozicijskih aktivistov, oporečnikov in študentov leta 1988. Seveda Janša tega ni izrekel, ker mu je toliko do iranske opozicije ali naklonjenosti Amnesty Interational, kjer so nad njegovimi besedami navdušeni, ampak zato, ker še zdaj ni prebolel nikoli razrešene afere Irangate, povezane z domnevnim pranjem iranskega denarja v tedaj državni NLB ...

O tem, kaj se je dejansko dogajalo z iranskim denarjem v NLB, bodo morali nekoč svoje povedati organi pregona in predvsem sodna veja oblasti. Če ne bo epiloga, bo v zraku za vedno obvisel utemeljen sum, da se je dogajalo nekaj nezakonitega, nekaj, kar je bilo v nasprotju s sklepi Varnostnega sveta OZN in kar je predstavljalo podporo režimu v Teheranu. Janševa izjava o mednarodni preiskavi tragičnih dogodkov konec osemdesetih je v primerjavi s sumom mednarodnega pranja denarja v nekoč vodilni slovenski bančni skupini zagotovo benigna, vendar ima neprimerno večjo politično težo in je dvignila veliko prahu. Sploh v Izraelu so navdušeni, malo manj v Bruslju, kjer še vedno upajo na kompromisno rešitev iranskega jedrskega vprašanja.

Janševa izjava torej v vsebinskem smislu ni napačna. Bolj zanimivo je vprašanje, ali nam takšna "reklama" na mednarodni ravni kot državi škoduje ali koristi. Zadnje, kar potrebujemo, je konflikt s tistim delom sveta, ki je že desetletja sod smodnika in od koder po svetu odhajajo kandidati za mučenike z dinamitom za pasom in detonatorjem v rokah ...