Državni zbor Republike Slovenije je na izredni seji 5. marca 2008 priznal neodvisnost in suverenost države Kosovo, s 57 glasovi za in ob nasprotovanju Zmaga Jelinčiča Plemenitega, Saša Pečeta, Bogdana Baroviča ter Srečka Prijatelja; slednji bodo nedvomno zapisani v slovensko zgodovino z zlatimi črkami. Glasovalcev "za" morda ne gre preostro obsojati; najbrž so se številni med njimi zavedali spornosti odločitve, vendar v tedanjem stanju odnosov bržkone niso imeli izbire.

21. februarja 2008 je torej slovenska vlada sprejela kot legitimno Deklaracijo o neodvisnosti Kosova z dne 17. februarja 2008, ki bi naj "izrazila večinsko voljo tamkajšnjega prebivalstva". Kaj se razume pod pojmom tamkajšnjega prebivalstva, ni bilo predmet debate. Naš minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel je zatrdil: "Republika Slovenija se je zgolj pridružila praktično celemu civiliziranemu svetu" in priznala albansko Kosovo – Republik Kosovo. (Naj bo predmet neke druge razprave, kako si sme član evropske vlade privoščiti segregacijo narodov na civilizirane in necivilizirane, pri čemer označi kot neciviliziran kitajski narod, ki je med osrednjimi nosilci civilizacije 7.000 let, kot civiliziran pa narod ZDA, ki ne obstaja niti 300 let?!).

Mučne posledice, ki utegnejo nastati za državnost Slovenije, utemeljujem v nadaljevanju.

II.

Ozemlje današnje "Republik Kosovo" je bilo do humanitarnega posredovanja zveze NATO marca 1999 naseljeno z neposrednimi predniki srbskega (in slovenskega) naroda najmanj 11.000 let. V neolitu se je iz njih oblikovala tako imenovana Vinćanska  (usorska, starčevska) civilizacija, območno segajoča od Usore in Donave na severu, do Male Azije na jugu. Zadnjih 6.000 let ima kultura tudi lastno, verjetno v zgodovini človeštva najstarejše pisavo s pripadajočimi izročili, del katerih je pojem "kos"; sprva rabljen v religijske namene, kasneje, tudi v slovenščini, kot oznanilo črnega (ptica ali priimek). Kosovo je torej dežela nesreče, črnine,  zaradi nenehnih vojskovanj za rodovitno prst, poimenovana sedem tisočletij pred prihodom Albancev na Balkan. Albanci so po sporazumu beneških in srbskih oblastnikov naseljeni v "preklete gore", Prokletije po letu 940, s Sicilije, kjer so pristali po neuspeli vojni z Bizancem. Na poziv Benečanov so prispeli iz hribov Azerbajdžana. V armenskih (aramejskih) kronikah izpred 3.000 let so poimenovani "Shipetarji", v njihovem lastnem jeziku – hribovci. Sprejmejo krščanstvo, po vdoru Turkov islam pa se s hribov spustijo v kosovske ravnice.

III.

"Metohija" - Republik Kosovo je bilo do februarja 2008 Kosovo in Metohija – je cerkveno posestvo. Upravljal ga je metoh (množina: metosi). Območje Metohije se je pred krščanstvom imenovalo Hvostno, po rastlini užitnih podolgovatih gomoljev, tedaj poimenovanih med prebivalstvom tudi enostavneje "rep", ki je uspevala na gozdnatih območjih. Gomolj hvostnega je bil torej podolgovat, v obliki repa, od koder bržkone izvira slovenska beseda "repa". Hvostno je prisotno v današnji poljščini in češčini, kar ni nikakršen čudež, kajti oba naroda izvirata iz območja Vinće. Albanščina, normalno, besed "metohija" in "hvostno" ne pozna, prvo pozna grščina. Ostala je v rabi v poljščini kot "hostno" (gozd), v slovenščini pa se pojavlja kot hosta, ljudsko poimenovanje gozda. 

Beseda "Peč", kot je poimenovano drugo po velikosti kosovsko mesto, ravno tako izvira iz kulture Vinće, vsebujejo jo pismena iz najdišča Lepenski vir, kot tudi v sopomenki Bačanska plošča. Nastala je s permutacijo prvotne "pešt" - pečina. Povzeli so jo Avari, del prestolnice poimenovali Pešta, jugozahodno mestece ob Donavi je poimenovano Pecuj. V Sloveniji imamo primeroma Mirno Peč, priimke Pečjak, Pečar, Pečnik, Pečečnik ... Našlo bi se še kaj.

Beseda Priština izhaja iz vinčanskega pojma "prišt" - izbočina (slovensko: izboklina). Priština je torej zemljepisna izboklina, dominantna tamkajšnji ravnici. Hrvati z besedo prišt označujejo med drugim manjši podkožni gnojni tur, štrleč nad in iz površja kože. Permutirala je skozi stoletja v številne izraze, med drugimi v slovensko besedo "prst", ki označuje plodno zemljo, naneseno, izbočeno nad prgišči prejšnje, manj rodovitne. V albanščini, normalno, beseda nima pomena. 

Kosovska Mitrovica je poimenovana po svetniku zgodnjega krščanstva Mitru – Dimitriju, prebivajočem na ozemlju med severnim Kosovom in Solunom – tedanjo prestolnico vinčanskega ozemlja. Sveti Dimitrij je živel tisoč let pred prihodom Albancev. Uroševac se je šele pred kratkim preimenoval v Ferizaj; kdo je bil Uroš Mrnjavčević se ve, katerega Feriza imajo Albanci v mislih natančno ni znano; v zgodovini Slovenije je bilo nekaj slovitih Urošev, noben sloviti Feriz.

(Po dr. Dimitriju Ruplu) necivilizirani Rusi se zavedajo, da so prispeli na območje Kijeva, kjer so ustanovili prvo državo, z območja Vinče, o čemer učijo dijake v osnovnih šolah; če bi ne bilo tako, bi prva ruska država nastala denimo v Vladivostoku, ne v Kijevu. Nasprotno njim Slovenci mislimo, da smo prispeli sem iz Rusije, kot nam to narekuje germanska kolonialna zgodovinska šola. Namesto, da bi bili ponosni, ker smo očetje tako velikemu narodu, kot so Rusi, se ponižujemo na raven nekakšnih zgodovinskih klatežev!

Analiza nadaljnjih tisočev toponimov, izrazov, virov, pomenov bi nas pripeljala k istemu zaključku. Vsi "slovanski" narodi severozahodno od Usore – Hrvati, Slovenci, Veneti, Slovaki, Čehi, Poljaki, Prusi in Lužiški Srbi, enako kot tudi severovzhodni – Vlahi, Romuni, Ukrajinci, Rusi in Belorusi vodijo poreklo iz ozemelj Vinče.

IV.

Usodnost spornega priznanja legitimnosti albanskega Kosova utegne nekoč imeti posledice za slovensko državnost, ki je pogoj obstanka slovenskega naroda. 

Dobro vemo, da je bil najprej Videm (od: videti) in šele naknadno Udine, da je bil najprej Trebiž (od: trebiti) in šele naknadno Tarvisio, da je bil najprej Koper in šele naknadno Capo d'Istria, da je bil najprej Beljak (jajčni) in šele naknadno Villach, da je bil najprej (cel) Cel-ovec in šele naknadno Klagenfurt, da je bil najprej Grad-ec in šele naknadno Graz. Da na avstrijskem Koroškem ne bo več nikdar Fužin, ki so del lepenskih pismenk pred okoli 4.200 let. Da izvira Steiermark iz vinčanskega "stajar" - hlev, staja, da njihov davek (steuer) izvira iz istega "stajarja" – bogatega kmeta, ki ima hlev in torej rogato živino. Da je Kärnten – Koroška, ki je permutirala od prvotne vinčanske "Goroška" - (z)gornja. Da Kärnten ne bo več nikdar izvirna (vinčanska) "Goroška" ter da Steiermark ne bo več nikdar izvirna "Stajarska". 

Kot morda nekoč Postojna več ne bo postojanka, kjer so potniki med Trstom in Dunajem menjavali konje, Cerknica več ne bo vinčanska cerkev, temveč morda kakšna Chiesa, Mirna peč utegne postati Firin Ocak, Novo Mesto pa Skender-saraj. In Zgornja Slivnica bi postala Adj-sizinti. Ker pač marca 2008 nismo zavrnili islamo-jenkizacije Kosova. Pa bi morali – ne zaradi Srbov, Vinče, Lepenskega vira, Severne ali Južne (Di)Mitrovice, temveč  zavoljo sebe samih.

Utegnejo nas namreč "civilizirati", preimenovati v denimo Unter Österreich. Na podlagi argumentov, s katerimi je dr. Rupel daljnega 2008 razlogoval o civilizacijskih kosovskih potrebah, da je pač treba slediti "civiliziranemu delu sveta", ki je žal do malih narodov ekskluzivno ljudožerski. Če je postal Uroševac tako zlahka Ferizaj, ni videti razloga, da Maribor ne bi (znova) še lažje postal Marburg.

Usoda nas torej utegne doleteti od tam, od koder smo si jo na vrat nakopali sami: iz mitske dežele, od koder črne ptice planejo po mrhovini tudi stotine kilometrov stran.

* Govorite albansko?