Strašno! Otrokom ne smemo več dopovedovati, da je knjiga najboljša prijateljica. So pa stanja, v katerih zanesljivega oprijemališča ni. In je knjiga rešitev. Tudi odraslemu se zgodijo moralne dileme, ki jih lahko razbistri z dobro knjigo. In knjiga od nekdaj uresničuje to visoko poslanstvo. Katera novo ustvarjena knjiga je dobra, so javno vedno povedale potrjene strokovne in moralne avtoritete, predvsem pa država prek ministrstev za izobraževanje in kulturo.

Zaradi denarja in planetarnega preurejanja sveta smo se v Sloveniji, ampak več ali manj je tako povsod, odpovedali poslednji svetosti – pravi umetnosti. Tudi knjigi. Država in druge pristojne avtoritete so otrokom in mladostnikom javno priporočili knjigo Elvis Škorc, genialni štor pisateljice Janje Vidmar, ki pri mladem bralcu sproža procese duševnega opustošenja, miselnega zakrnevanja in pospešenega izrojevanja na področju spolnosti. Vsekakor gre za ropanje življenja bodočih odraslih, to pa je – bodimo logični in odgovorni do besede – zločin. V tem je najbolj aktivna država. Naravnost strašljivo!

Ali naši ministri za kulturo in šolstvo ter drugi odločevalci vedo, kakšne knjige država podpira, kakšne vsebine so na voljo v splošnih in šolskih knjižnicah, kaj berejo otroci in mladostniki? In ali so zmožni povezovati stanje s posledicami? Če tega niso ozavestili, jih je treba opozoriti na tragični nesmisel: spodbujajo nastajanje in branje knjig, ki otroke in mladostnike razosebljajo in usmerjajo na napačno stran življenja. Če potem ne bodo nič ukrenili, bomo na jasnem: država ne želi zdrave družbe in zavestno proizvaja bolne državljane.

Prava knjiga kot zanesljiv kažipot

Kot najučinkovitejše orodje učlovečevanja zasluži knjiga (umetnost nasploh) posebno pozornost družbe. Že v zavesti dveletnega otroka nastajajo ob listanju slikanice odtisi, ki lahko vplivajo na njegovo prihajajoče doživljanje sveta in razumevanje življenja. Z vsakim dnem odraščanja pa je možnost sprejemanja zunanjih izzivov večja. Kot nikoli v zgodovini civilizacije je otrok (vsi bivajoči) danes obdan z narkotizirajočimi sugestijami političnega marketinga, blagovne etike, pornografske industrije, novega učenja o spolnosti, čaščenja globalizacije in tako naprej. Z močjo pametnih telefonov pa vsi razkrojevalci življenja lahko nagovarjajo otroka po mili volji.

Tisočletja se je v zavest naše vrste ukoreninjalo spoznanje o umetnosti kot vzvišeni stvaritvi človeškega duha. "Prvi otrok človeške, božanske lepote je umetnost. V njej božanski človek pomlaja in ponavlja samega sebe", je zapisal Hölderlin. Zato ima knjiga še vedno čudežno moč. Doživljanje knjige kot svetosti pa obilno zlorabljajo horde razosebljenih posameznikov. Zaradi zaslužka, razširjanja različnih ideologij oziroma pogledov na življenje in drugih neživljenjskih razlogov uvajajo v obtok škodljive, tudi tragično škodljive knjige. Bralci pa jih sprejemajo – posebej ko gre za otroke – kot najboljše prijateljice.

Direktorica Javne agencije za knjigo ne razume umetnosti

Pred kratkim smo zasledili proteste nekaterih staršev zaradi že omenjene knjige Janje Vidmar. Država je namreč v šolskem letu 2019/2020 prek Javne agencije za knjigo (JAK) v projektu Rastem s knjigo zagotovila ta mladinski roman učencem tretje triade. To pa je jasno sporočilo (vsako priznanje je vrednotenje) – vsi tako razumemo, da je ta knjiga posebej koristna. Tako knjigo avtomatično odkupijo – ustaljena praksa – tudi vse splošne knjižnice. Knjigi je torej zagotovljena visoka branost in z njo sled v zavesti bodočih odraslih. Poglejmo, kaj je država zagotovila bodočim odraslim kot življenjsko popotnico.

Najprej je treba povedati, da je Janja Vidmar zmožna spodobnega ubesedenja misli in občutkov. Preprosto povedano: zna pisati. Tudi ta knjiga se začne kot gradnja literarne zgradbe in je berljiva. Potek dogodkov, prežet s sočnimi dialogi v trendovskem besednjaku mladostnikov in z duhovitimi domislicami, je dokaj življenjski. Nesreča pa je, da naši ocenjevalci večinoma ne ločijo neestetske kategorije od estetskih meril za vrednotenje umetniškega (literarnega) dela. Ko pa tega ne razumejo na JAK-u, bi se moral aktivirati nekakšen alarm. Ta očitno ni vgrajen v delovanje družbe. Tako postaja možno, da država deluje kot razdiralka življenja otrok oziroma bodočih odraslih.

Modnost ali umetnost

Teorija umetnosti namreč pozna merila za vrednotenje umetniškega dela, ta pa so večna. Ko danes beremo najbolj strastnega antičnega ocenjevalca nastajajočih literarnih del Aristofana, vidimo, da je pred 2400 leti častil ali masakriral nove knjige z merili vrednotenja, ki so vgrajena v današnjo teorijo umetnosti. Jasno je kot beli dan: berljivost knjige, duhovite domislice, obrtna spretnost, všečnost, modnost, branost ob izidu in podobno niso estetske kategorije. Ivan Cankar je v črtici Pozabljene rokavice zapisal:

"Knjigo napisati se pravi, živo bitje ustvariti. In po mojih mislih je smrten greh, če kdo ustvari tako živo bitje, mu da glavo, život, roke in noge, pa v ognju in v naglici pozabi na poglavitno stvar: na srce."

Cankar je na povsem razumljiv način povedal tisto, kar teorija umetnosti pozna kot prvo merilo za vrednotenje umetniških del: merilo umetnostne eksistence. Gre za to, da je umetniško delo organizem, ki lahko živi mimo avtorja, okolja, države, časa. V življenju ga ohranja notranja temperatura živega organizma, duh avtorja, ki občuje z občečloveškim, večnim. Pri bralcu (opazovalcu, poslušalcu) sproža umetniško delo valovanje čustev, močna doživetja (merilo estetske doživljajskosti). Poživlja torej našo duhovno substanco, ki plemeniti, oduhovlja in estetizira naše bitje (merilo humanistične naravnanosti). In seveda, umetniško delo ni posnemanje obstoječega, je nova stvaritev, ki vsebuje pečat avtorja (merilo originalnosti).

Zato smo po prebrani knjigi, pravi knjigi, pametnejši, plemenitejši, nežnejši, lepši. Bolj pripravljeni za življenjsko samouresničitev.

Sovraži šolsko knjižnico, Mozarta in zvoke narave

Ali so bili umetniški razlogi – osvetljevanje življenjskih skrivnosti, pomoč mlademu bralcu pri osmišljanju vsakdanjika in oduhovljenju življenja – spodbuda avtorici, da napiše ta roman za mladostnike? Poglejmo!

Glavni junak Elvis Škorc (13 let) je očaran z AC/DC (legendarna rokovska skupina, s katero smo bili pred pol stoletja očarani t. i. otroci cvetja), aluminijem (že naznanja znanstvene rezultate v nadgradnji uporabnosti te kovine) in stripi (ko bo velik, bo imel čitalnico stripov). Šolsko knjižnico, Mozarta in zvoke narave pa sovraži.

Da je duhovna substanca najstnika z znanstvenimi talenti in posebno očaranostjo nad aluminijem očarana še z AD/DC (danes najstniki pojma nimajo, kdo je to) ter da sovraži šolsko knjižnico, je nekaj hudo neživljenjskega. In zares: avtorice ne zanima življenjska pot glavnega junaka. Ona se ukvarja z drobnim izsekom te poti (7. razred). Brez možnosti torej, da preizpraša njegov življenjski program. Kaj ta prinaša – zraven so pornografski filmi, in odločitev: zbežati od doma – ne izvemo. Niti kaj bo življenje prineslo kadilcu ("Moja škatla cigaret za omaro! O, porkadrek in sranje hudičevo … Kajenje moram še zvaditi, da pred Hanno ne izpadem amater …") in uživačem narkotikov ("Še nisem poskusil trave."). Ali bo življenje nagradilo mlado lepotičko (Hanna), ki si različne privilegije zagotavlja z zapeljevanjem, mlade bralke ne bodo izvedele. Paralelno življenje na Facebooku pa ponuja avtorica neposredno kot formulo uspeha ("Tričetrt folka ima poleg svojega še fejkane profile! Jasno, da si boš dal top profilko kakega džeka s fitnesa … Izvlekel sem telefon, da bi se malo pomiril. Na fejsu sem preletel svoj lažni profil. Pod fotko Supercarja se je puncam odhakljalo …"). Očitno je, da kot koristnost ponuja gledanje pornofilmov – bralce namreč opozarja, naj po "brskanju po porno straneh" ne "pozabijo počistiti zgodovine za sabo".

Naravna spolnost je zastarala

O pornografskih filmih je nujna dodatna beseda. Koliko starši in drugi vzgojitelji, oblikovalci javnega mnenja in odločevalci vedo, kaj gledajo otroci? Večino časa spolnega odnosa je penis v ustih ali analni odprtini ženske. Mednožje ženske in moškega je praviloma obrito. Med usti in analno odprtino ženske in moškega ni bistvene razlike, mednožje brez dlak lahko pripada tudi otroku. Tako se briše razlika med žensko in moškim, zmanjšuje se razdalja med odraslim in otrokom. Naša podzavest skladišči ta sporočila, ta pa delujejo. Tudi na ta način se necelovite osebnosti bližajo istospolnosti in pedofiliji.

Drugi detajl: spolno občevanje je eno samo trpinčenje, poniževanje in razosebljanje ženske s strani enega ali več surovih moških. Pri tem se je treba vživeti v bitje mladostnice, ki prej ni imela spolne izkušnje. Prežemanje s fantom je podoživljala ob ljubezenski poeziji v valovanju plamteče blagosti, zdaj pa gleda nabildano surovino, ki pljuva po mednožju in obrazu ženske, potem ji brezčutno nabija penis izmenično v analno odprtino in grlo. Ali bo še sanjala prežemanje s fantom? Kakšno grozo bo preživljala, če bo imela prvo izkušnjo z moškim, ki se je za spolnost pripravljal ob pornografskih filmih?

Opevanje istospolnosti in pedofilije

Tretji detajl: v lezbičnih in homoseksualnih filmih gledamo – tako so narejeni – čuječne junake, izlive nežnosti, ljubezen. Z miselno predelavo stvarnosti ugotovimo, da so pornografski filmi del projekta odvračanja prebivalstva od moško-ženske spolnosti in preusmerjanje na različne oblike drugih odnosov. Posebno pozornost je nevidni globalni režiser namenil "izobraževanju" spolno neizkušenih. In ker spirali ni konca … Tudi v filmih z odraslimi in otroki so deklice in fantki obdani z nežnostjo odraslih (takšna je režija filma). Tako kot so kužki pri spolnem občevanju obdani – zdi se – z nežnostjo človeka, ženske ali moškega. In vse to je dostopno otrokom in mladostnikom v obdobju oblikovanja spolne identitete, najvišje ranljivosti torej.

Pornografski film kot dejavnik izginjanja zahodne civilizacije

Z višanjem gledanosti pornografskih filmov se zvišuje odstotek istospolno naravnanih in porajajo se nove, tudi najbolj fantastične teorije spola. Rezultat tega kazalnika demokracije je manj rojevanja in pospešeno odmiranje zahodne civilizacije. Avtorica Janja Vidmar, kot rečeno, ni spremljala življenjske poti svojih junakov in mladi bralec ne vidi nič slabega v gledanju pornografskih filmov. Dejstvo, da ga avtorica poučuje, kako to skriti pred starši, razume kot priporočilo.

Avtorica je torej postavila temelj, zgradbe pa ni. Zato ta knjiga ni živo bitje. Prvo merilo vrednotenja umetniškega dela ni zadovoljeno. Življenjski slog junakov, ki bralca oddaljuje od življenja in krepi surove gone, vulgarni besednjak, ki ogroblja, potrjujeta, da niso zadovoljena niti druga merila vrednotenja.

Janja Vidmar ponareja stvarnost

Zakaj sploh ta "nedokončana" knjiga? Odgovor je na dlani.

"Kar naenkrat sem brskal po žepih za ovitkom od čokolade. Stogramske so večinoma v foliji iz aluminija … Iz aluminija so tube tempera barvic, gorčice … Lahko pokažem en poskus z aluminijem? … Zavij ta telefon v folijo in se vrnita ob polnoči, pred mamo bosta imela dokaz, da ni bilo signala … Aluminij postaja nepogrešljiv v avtomobilski industriji, iz njega izdelujejo nosilce za motor avtomobilov … Bi mi pomagal izdelati robotsko roko iz aluminija? … Pladnje, prekrite z alu folijo, še pogledati nisem smel, babica je stražarila kot pes čuvaj … Kemik Osterc je pohvalil moj poskus in nam dal ob koncu ure nalogo, da mora vsak od nas do naslednje ure pripraviti zanimivost o aluminiju …"

Osrčje knjige (zanimanja avtorice) je aluminij. Iz knjige izhaja, da je osnovna šola zaradi kemije, ta učni predmet pa zaradi aluminija. Preprosto preverljivo pa je, da je v učnem procesu beseda aluminij omenjena le v enem stavku – pri obravnavi periodnega sistema kemijskih elementov. Tukaj imamo torej ponarejanje resničnosti (v teoriji umetnosti temu rečemo umetniška laž). Vsekakor gre za moralno hud prepad avtorice.

Cankar je v Pismu Cirili Pleškovi zapisal:

"Če resničen umetnik ne more živeti, se obesi; tako je bilo od nekdaj. Kdor se prilagodi, ni bil nikoli umetnik." 

"Auri sacra sames, prekleti pohlep po zlatu", zavpil je svojčas Vergilij.

Ljudje božji! Janja Vidmar že nekaj let dobiva denar od Taluma iz Kidričevega za propagiranje uporabnosti aluminija. Piše besedila za reklamne brošure te uspešne tovarne, obiskuje osnovne šole, vse učence obdaruje s svojimi "knjigami" – tako imenuje reklamne brošure – in jim pripoveduje o "lahkoti prihodnosti". Besedila so šarmantna – ona to obvlada – otroci jih naravnost srkajo. V teh pogovorih pa jih spretno, med vrsticami, odvrača od morebitnega študija humanističnih ved (zato glavni junak sovraži knjižnico in Mozarta) ter usmerja na tiste, ki so lahko koristne Talumu. Tako so naravnane tudi reklamne brošure.

Brošura Kol v žepu konča z ugotovitvijo junaka Nejca: "Ko bom velik, bom pa Talumovec." Spomnimo se, kaj je svetovno priznani mislec Erich Fromm povedal o zgrešenem življenju v knjigi The Sane Society, Zdrava družba:

"Če vprašate človeka: 'Kdo si'? On odgovarja: 'Jaz sem podjetnik', 'Jaz sem uradnik' … Na ta način človek doživlja sebe; ne kot človeka, ki ljubi, ki je v skrbeh, ki ima lastno prepričanje, dvome; temveč kot abstrakcijo, ki je ločena od lastne bitnosti in le opravlja določene naloge v družbenem sistemu."

Janja Vidmar, pisateljica ali "Talumovka"?

Da, to je nesreča našega časa, blagovne miselnosti. Najprej sem podjetnik, uradnik, Talumovec … potem – če je še kaj ostalo – človek. To pa je zanesljiv kažipot na napačno stran življenja. Na polje duhovnega zakrnevanja, brezobzirne gorečnosti, razuzdane nizkotnosti, izrojevanja, malodušja, strahu, samomorilnosti, narkotizacije vsakdanjika, patološkega sočutja, verskega in ideološkega fanatizma. Celovite zgrešenosti življenja torej. Zato je Fromm napisal Zdravo družbo. Zato umetnost. Zato knjiga. Kot osvetljevanje steze za pravo stran življenja. In čaščenje poklica: Človek. Kot predpogoja za polnost življenja. Za življenjsko samouresničitev.

Umetnik, če ni zmožen ohraniti človeka v sebi, naj se obesi, je povedal Cankar. Če pa se prilagodi, ni umetnik. Janji Vidmar se ni treba obesiti – v slovenski družbi je še dovolj zdravja, da si lahko umetnik. Res pa je, da to ni lahko. Ni lahko, je pa lepo. Ona je izbrala lagodnost. In opravlja naloge Talumovke, ohranja pa sloves pisateljice. Da, Talumovka – čaščena pisateljica. Skozi dialoge na urah kemije učinkovito osvetljuje uporabnost aluminija ("Aluminij postaja nepogrešljiv.") in spodbuja zanimanje za to kovino ("Elvis: Lahko pokažem en poskus z aluminijem?"). Hkrati pa mrtviči morebitno naklonjenost učencev do drugih področij (»sovražim knjižnico«). Zaradi branosti romana »žgečka« s pornografskimi filmi (in jih priporoča), s kajenjem, z vulgarnim besednjakom, z narkotiki, s paralelnim življenjem na Facebooku … Neverjetno – dno življenja!

Otroci v žrelu intelektualne prostitucije

Kako je možno, da je država odkupila in otrokom izročila prek Javne agencije za knjigo 22.600 izvodov te knjige? Bodimo pozorni: spoštujoč 7. načelo Deklaracije o otrokovih pravicah in lastno ustavo bi država to knjigo lahko tudi prepovedala. Razprave v parlamentu so razkrile pičlo strokovnost in obilno nesramnost tedanjega ministra Jerneja Pikala (izobraževanje) in Pozniča (kultura) – sladkobesedila sta na način, da se z eno besedo nista približala knjigi oziroma poslanskem vprašanju.

Tedanja direktorica JAK Renata Zamida je opravičevala knjigo s tem, da se "pisateljica niti za trenutek vzvišeno in vsevedno ne dvigne nad svoje mlade junake in njihov predstavni in pojmovni svet". Po tej formuli bi ta roman lahko napisal kdorkoli – z vklopljenim snemalnikom se podruži z mladostniki, posneto vtipka in oknjiži. Direktorica se je še skrivala za ocenami "priznanih avtoritet". Res je, na knjigi je uredniški podpis Gaje Kos, priporočili pa so jo Igor Saksida, Tilka Jamnik, Sabina Burkeljca.

Pionirska knjižnica je knjigi Janje Vidmar dodelila Zlato hruško.

Kako preživeti toliko brezupa?

"Le prostitutke se še niso sprostituirale", zapisal je svoj čas Flaubert. Če ima namreč avtor bogatega sponzorja, bodo tudi največje strokovne in moralne avtoritete priporočile njegovo stvaritev, pa kakršnakoli je. Boleče do neznosnosti. Otroci so ogroženi kot nikoli prej. Ogroženost pa je skrita – ropanje njihovega življenja poteka pod plaščem posebne skrbi. Starši to morajo dojeti in resno razmisliti, kako jih zaščititi.

Učlovečeni del družbe se mora zdramiti. Procesi razčlovečevanja, izrojevanja in izginjanja dela evropskega in slovenskega prebivalstva bodo kmalu nezaustavljivi.

PRAVICA DO POPRAVKA

"Sporočamo vam, da Janja Vidmar ne dobiva denarja od Taluma"

V skladu z določili Zakona o medijih pričakujemo popravek objavljene vsebine v članku z naslovom Genialna promotorka aluminija Janja Vidmar ali intelektualna prostitucija v vrhu mladinske književnosti, ki je bil objavljen dne 22. 07. 2021 na spletnem portalu portalplus.si (vir). Avtor Anej Sam je navedel, citiramo: "Janja Vidmar že nekaj let dobiva denar od Taluma iz Kidričevega za propagiranje uporabnosti aluminija. Opravlja naloge "Talumovke", ohranja pa sloves pisateljice. Skozi dialoge na urah kemije učinkovito osvetljuje uporabnost aluminija, hkrati pa mrtviči morebitno naklonjenost učencev do drugih področij."

Sporočamo vam, da Janja Vidmar ne dobiva denarja od Taluma, zato zapisano ne drži. 

V Talumu proizvajamo aluminij in izdelke iz aluminija in kot strokovnjaki za material, ki ga je Evropa prepoznala kot ključnega za zeleni prehod oz. doseganje cilja, da postane prva podnebno nevtralna celina, aktivno predstavljamo prednosti materiala v širši javnosti. Smo pobudniki različnih osveščevalnih projektov in se aktivno odzivamo na povabila drugih institucij, ki nas povabijo k sodelovanju.

Med drugim smo predvsem najmlajšim v širši regiji v preteklosti skozi pisano besedo približali aluminij kot material prihodnosti. V letih 2014 in 2016 smo tako zastavili dva knjižna projekta z naslovoma Lahkotni svet ter Raketa v garaži. V okviru omenjenih projektov so v sodelovanju s pisateljico Janjo Vidmar ter ilustratorjem Damijanom Stepančičem nastale tri knjige z naslovi: Kolo v žepu (v članku avtor napačno navaja naslov, in sicer Kol v žepu), Lahkotni svet ter Raketa v garaži. Projekta ocenjujemo kot zelo uspešna in učinkovita, saj so mladi iz regije na domiseln način spoznavali aluminij, lahkotno kovino prihodnosti, poklice, ki so v naši tovarni med bolj zaposljivimi, ter tovarno Talum, ki že skoraj sedem desetletij pomembno sooblikuje življenje v širšem okolju. Sodelovanje med avtorjema in Talumom je bilo pogodbeno dogovorjeno in se je končalo z zaključkom omenjenih projektov.  

Nove knjige avtorice Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor v Talumu ne poznamo. O vsebini, ki se nanaša na aluminij, smo prvič prebrali v članku g. Aneja Sama. Glede na številne prednosti, ki jih ta material ima, pa po naši oceni ni nenavadno, da je del vsebine. 

Nataša Vodušek Fras, 

vodja službe za odnose z javnostmi

TALUM Tovarna aluminija d.d. Kidričevo 

ANEJ SAM ODGOVARJA

Ne le intelektualna prostitucija

"Popravljajoč objavljeni članek" zapisuje glasnogovorka Taluma Nataša Vodušek Fras škodljive trditve, zaradi katerih je treba njen "popravek" popraviti. 

Prvič, bralcem tega portala je kot "popravek objavljenega članka" podtaknila reklamiranje Talumovih izdelkov ("proizvajamo izdelke iz aluminija in kot strokovnjaki za material, ki ga je Evropa prepoznala kot ključnega"). Tema mojega zapisa pa ni Talum, temveč intelektualna prostitucija v vrhu mladinske književnosti (avtorji, strokovni ocenjevalci, prejšnje vodstvo JAK), ki zapušča tragične odtise v duhovni substanci bodočih odraslih. Talum je omenjen brez vrednostne sodbe, pa še kot uspešno podjetje (neka tipkarska napaka v naslovu reklamne brošure – opravičujem se – ne more povzročiti nobene škode). 

Ob tem marketinškem triku zapisuje glasnogovorka tudi logiške paradokse. Pravi namreč, da "Janja Vidmar ne dobiva denarja od Taluma", potem pa: "Sodelovanje med avtorjema in Talumom je bilo pogodbeno dogovorjeno". V pogodbi je med drugim postavka honorar. Zraven pa so zelo škodljive trditve. Klasično reklamno brošuro z zelo škodljivim sporočilom ("Ko bom velik, bom pa Talumovec" – ne torej človek, ampak podjetje) imenuje knjiga (tudi po tehničnih standardih ne gre za knjigo). Brezdušno, razčlovečajoče sporočilo izročiti otroku kot knjigo, kot najboljšo prijateljico torej, kot svetost, pa je – bodimo odgovorni do besede – zločin. 

Vrednotenje življenja s kalkulatorjem v dlani potrjuje Talumova glasnogovorka s trditvijo, da je v knjigi Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor obravnava aluminija logična ("po naši oceni ni nenavadno, da je del vsebine"). Ozavestimo strašnost: glasnogovorka blagovne etike je z enim stavkom skozioknila božanskost umetniškega ustvarjanja, teorijo umetnosti, izgorevanje najvišjih moralnih likov za dobro vseh.

In zares, ne gre le za intelektualno prostitucijo.

Anej Sam