Vsako zbiranje umetniških del je oblikovanje trajnih vtisov o določeni skupnosti v določenem časovnem obdobju, neodvisno od tega ali to počne državna inštitucija ali zasebni zbiratelj.

Kapital je abstrakcija v akciji I.

Vsaka umetniška inštitucija, ki zastopa državne interese, ima natančno izdelane mehanizme za gradnjo svoje zbirke. S svojo zgodovinsko umetniško metodo ocenjuje, izbira in kupuje tisto, kar je po njenem mnenju vredno ohraniti v bloku nacionalnega spomina. To počne s hierarhično avtoriteto in z velikim kapitalom, s katerim odkupuje in ohranja umetniška dela. Javni muzeji so zavezani k demokratičnim proceduram svojega izbora.

Če pa umetnine zbira zasebnik, vsaka upoštevanja vredna zbirka preseže zbiratelja samega. Njen pomen postane veliko večji od motivacije, ki jo je poganjala ob njenem nastanku. Skoraj vsaka zasebna zbirka ima za seboj izjemno pripoved. Ne morete si predstavljati, na kakšen način je nastala zbirka umetnin Pavla Mihajloviča Tretjakova. Iz nje se je kasneje izoblikovala Tretjakovska državna galerija. Nenavadno pripoved ima tudi zbirka Costakis v Solunu, ki je tema, motiv in vsebina mojega komentarja. Ali pa zbirka minimalistične umetnosti Dorothy in Herberta Vogla, ki je nastala v New Yorku, o kateri bom moral napisati posebno besedilo.

Kapital je abstrakcija v akciji II.

Večinoma so zasebne zbirke specializirane. Vsebujejo predvsem zaželene umetnike svojega časa. A George Costakis je zbiral umetnine, ki jih ni nihče želel na zidovih svojih domov, še manj pa v muzejih. V svojem stanovanju je sredi Moskve zbiral abstraktno umetnost. A ko je njegovo stanovanje na Aveniji Vernadskega postalo pretesno, je najel še eno stanovanje, da je lahko v njem skladiščil in razstavljal kupljena umetniška dela. Pozor - in to v času, ko je bila na oblasti socrealistično zaukazana umetnost. Costakis se je priključil ruski tradiciji "apart art", tj. razstavljanja umetniških del na svojih domovih. S tem je zaščitil pomemben segment umetnosti, ki bi lahko bil zaradi ideoloških patologij uničen in ne le začasno odstranjen. Težnja vsake zasebne umetniške zbirke je, da zaživi v javnosti, da je razstavljena kot celota.

Pomemben nasvet: Zasebnega zbiratelja nikoli ne vprašajte, kako je prišel do umetnin, ki sestavljajo njegovo zbirko. Potrebno je vedeti, da o umetniški zbirki najbolj odločajo zunanje okoliščine. Verjemite mi, da se še ni rodil otrok, ki bi rekel: Ko bom velik, bom zbiratelj umetnin. Mitizacije in mistifikacije so prepredene okrog umetnosti. So pomemben del uveljavljanja umetniških del oziroma umetniških zbirk.

Biografski kroki Georga Costakisa (1913-1990): 

Čeprav je bil po svojih starših Grk, je od rojstva do svojega petinšestdesetega leta živel v Moskvi. Po pozni preselitvi v domovino svojih staršev je do svoje smrti živel v Atenah. V prvem moskovskem obdobju je bil dolgo časa zaposlen kot voznik grškega ambasadorja. Med drugo svetovno vojno pa je delal na kanadski ambasadi kot uslužbenc, ki je skrbel za zunanja kadrovska vprašnja.

Pravijo, da je Costakis v Moskvi kupil platno Chagalla za manj kot stane žakelj krompirja.

Čeprav je bil brez formalnega znanja o umetnosti oziroma zgodovini umetnosti, je imel prirojen občutek za lepo. Pred drugo svetovno vojno je v moskovskih antikvariatih kupoval predvsem dela nizozemskih avtorjev, ki so obtičala po oktobrski revoluciji v meščanskih stanovanjih. Šele leta 1946 se je prvič srečal s slikami, ki so pripadale eksperimentalni avantgardi. S svojo lepoto so ga popolnoma pretresle. Nekaj del nizozemskega krajinskega slikarstva je prodal in kupil svoje prve tri abstraktne slike. S tem nakupom se je zanj vse spremnilo. Obsesija ga je reorganizirala. Začeli so se pregovori s še živečimi umetniki, njihovimi sorodniki in prijatelji. Najprej se je srečal z družino Rodčenko / Stepanova, osebno je srečal konstruktivista Tatlina in družinske člane Kazimirja Maleviča ter mnoge, mnoge druge. Pri njih je odkupoval umetnine za svojo zbirko.

Kapital je abstrakcija v akciji III.

Izbrane dele njegove zbirke sem videl v različnih galerijah in metropolitanskih muzejih. V njih sem prvič videl deli, ki sta me izoblikovali - Rdeči krog na črni podlagi Ilije Čašnika ali Zatemnitev astralnih stanj Vasilija Kandinskega. Slika je sicer različno naslovljena in zelo redko razstavljena. Lahko jo vidite na značilnem Costakisovem portretu v njegovem moskovskem stanovanju. Prva spodaj, na desni strani je. Kaj bi se zgodilo z imenovanimi umetninami, če jih Costakis ne bi odkupil? Strohnele bi v kleteh ali na podstrešjih!

Vrednost zbirke Georega Costakisa je danes neprecenljiva. Še bolj pa gane njegova skrb za umetnost.

Pred povratkom v domovino svojih staršev, v Grčijo, je Costakis večino svojih slik prepustil Tretjakovski galeriji v Moskvi. Da! Podaril je avantgardna remek dela sovjetski Rusiji pod vodstvom avantgardne komunistične oblasti, ki je kategorično zavračala avantgardno umetnost. Kaj zavračala, dobesedno sovražna je bila do nje. Besedna zveza abstraktna umetnost je bila v tistem času anatemizirana. Drugi del zbirke Ruske avantgarde je Costakis skupaj s pripadajočim arhivom podaril Muzeju moderne umetnosti v Solunu.

Kapital je abstrakcija v akciji IV:

Zbirateljev antikvarne umetnosti je relativno veliko, a je zbirateljev sodobne umetnosti precej manj, kaj šele zbirateljev razvojne umetnosti. Kapitalska investicija v umetniško zbirko je nadvse rizično dejanje. A potrebno je imeti zavest, da so zasebni zbiralci pomemben korektiv prevladujočemu okusu. Kapitalizem ima dve pozitivni kategoriji, ki jih sam ne bi nikoli ukinil pri družbeni spremembi. To sta:

a.) konkurenca in

b.) zaščita avtorskih pravic.

Costakis je s svojo zbirateljsko obsesijo, ki jo je sam imenoval bolezen, rešil cel niz umetnin, ki jim je bilo namenjeno neizogibno uničenje. Nobeno, ampak čisto nobeno od ključnih del ruske antimimetične umetnosti ni bilo razstavljeno v uradnih muzejih Sovjetske zveze. Čisto nič od avantgardne umetnosti muzeji niso odkupili, kaj šele raziskovali ali umeščali v kontekst vzporedne svetovne umetnosti.

Potrebno je imeti zavest, da umetnino osmisli šele javni prostor.

George Costakis v svojem moskovskem stanovanju, polnim umetniških del.

Costakisovih kapitalskih kupoprodajnih metod ne mislim komentirati. Je pa vsako umetnino opremil z dokumentacijo o njej in računom o kupoprodajnem odnosu med njim in prodajalcem. Navkljub temu, da je nakup umetnine kapitalska investicijska gesta, je njen nakup iracionalna poteza izhajajoča iz čutno / čustvenega sveta. Istočasno so pomeben del pri oblikovanju njene cene.

Kapital je abstrakcija v akciji V.

Se zgodi, da se investitor naveže na umetnine, ki jih poseduje in jih noče več prodati. Costakis je kupoval za človeštvo neskončno pomembne umetnine, ki niso imele nobenega trga, kaj šele cene. Šele z nastankom njegove zbirke se je izoblikovala njihova vrednost in posledično tudi njihova cena; posamično umetnino je kupil za sto dolarjev, danes bi jo lahko prodal za več miljonov dolarjev.

To je bil nenavaden čas: oblastniki so bili celo zadovoljni, da so se lahko rešili problematičnih umetnin. Samo carino je bilo potrebno plačati zanje. Prišlo je do absurdne situacije. Solun je postal eden od svetovnih centrov ruske avantgardne umetnosti. Predvsem projekcionistične, ki je nastala iz kozmistične filozofije. Če ne bi bilo Costakisove zbirke, tudi moje umetnosti ne bi bilo. Tudi zato sem naklonjen zasebnim umetniškim zbirkam.