Uvodni citat je pred kratkim zapisal eden od kolumnistov na portalu Nova24tv.si. Toliko modrovanja za nekaj, kar se lahko stlači v en sam samcat stavek - ženska sodi za šporhet, kajne? V tej deželi, vsaj v javnosti, še nisem zasledila tako zelo odkrito patriarhalnega in zaničujoče pokroviteljskega razvrednotenja žensk, ki gradijo kariero, kot ga lahko občutimo danes. Potuhnjena sovražnost do žensk, ki se odločijo, da ne bodo imele otrok, me je zmrazila. Živimo v relativno dobro urejeni demokraciji - kar žal daje pravico glasu tudi ekstremistom - in ne predstavljam si, da bi nam kdo odvzel to svobodo ter težko izborjene pravice. Niti ne želim si tega predstavljati.

Seveda ni nič narobe, če ženska želi življenje posvetiti vzgoji otrok in gospodinjenju. Narobe je, če jo v to silijo drugi, in če se javni diskurz obrača v nazadnjaštvo, ko je bila ženska pri hiši vredna manj kot živina v štali. V branje priporočam knjige pisateljice Milene Miklavčič, ki je lepo opisala, kako trpko so ženske živele v Sloveniji še nedolgo nazaj. Kaj vse so bile primorane prenašati, saj je bila ločitev sramota. Pa tudi privoščiti si ločitve niso mogle, ker so bile s kupi otrok gmotno povsem odvisne od soprogov. 

Šele ob koncu 19. stoletja je pričela rodnost na tukajšnjem ozemlju upadati, ljudje pa so počasi začeli razumeti pomen lepega otroštva. Pred tem so bili otroci pri hiši pogosto le najcenejša delovna sila.

Kljub vsemu opažam, da še vedno veliko ljudi razmišlja o otrocih kot o kapitalu, ki je nujen, če hočemo imeti zagotovljeno dostojno starost. Češ, kdo bo delal za naše pokojnine, ko bomo stari? Kdo bo skrbel za nas, če ne bomo imeli mladostnih in čilih potomcev? Vedno se mi je zdelo, da otrok mora biti sad ljubezni. Če ni, je tudi njegovo življenje ponavadi polno travm in žalosti. Delati otroke z namenom, da nam bodo na stara leta brisali riti, kot insinuira avtor na Nova24tv.si, je bizarnost, ki ji ni para. 

Danes vladajoča politika pa propagira točno ta čas mračnjaštva, ko tudi splav še ni bil uzakonjen, istospolni pa so veljali za duševno bolne. Splav je v Jugoslaviji zakon sicer urejal že od leta 1952 dalje, leta 1974 pa je bivša država postala ena prvih na svetu, ki so zapisale pravico do svobodnega odločanja o rojstvih tudi v ustavo. Šele leta 1990 pa je Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO) homoseksualnost zbrisala s seznama psihičnih motenj in ji odstranila oznako bolezen. Koliko krivic je doletelo posameznike, dokler je vladal duh zaostalega razmišljanja!

Spomina na trpljenje ne moremo izbrisati.

Strah, da se vračamo v stare čase, je upravičen, saj Slovenija pridno sledi svoji veliki vzornici Madžarski, pa tudi Poljski, kjer so splav praktično povsem prepovedali, kljub opozorilom EU. Seveda to ne pomeni, da se bodo Poljakinje redkeje odločile za splav. Šle bodo pač v tujino ali pa ga bodo naredile na črno pri mazačih, kjer ne bodo mogle dobiti primerne zdravstvene oskrbe.

Na Madžarskem pa so sprejeli zakon, ki prepoveduje spolno vzgojo v šolah, zlasti propagiranje homoseksualnosti, kar pomeni, da istospolni pari dejansko ne morejo posvojiti otroka. Kaj bo z istospolnimi pari, ki že imajo otroke, ni znano. Morda več nobeden od staršev ne bo smel prihajati na govorilne ure in roditeljske sestanke, ker je homoseksualno usmerjen? To ne pomeni, da bo na Madžarskem manj istospolnih kot doslej. To pomeni, da bodo ljubili svoje partnerje pod težo skrivnosti. No, nekaj romantičnega je vseeno v tem. Včeraj sem gledala film Pokliči me po svojem imenu in sem še vedno pod čarobnim vplivom odkrivanja ljubezni. Za tršo variano lahko pomislite na madžarskega evropskega poslanca Jozsefa Szajera, dolgoletnega člana Orbanove stranke Fidesz, ki se je v Bruslju udeležil homoseksualnega gangbanga na katerem je sodelovalo več kot 25 tipov. A njih policija ni razhajkala zaradi seksa, pač pa ker so se množično družili kljub prepovedi zaradi koronavirusa. 

Madžari so v ustavo še zapisali, da je spol osebe določen ob rojstvu in ga ni mogoče spremeniti. Hermafroditi, ki potrebujejo pomoč medicine, se očitno lahko kar izselijo. Vprašanje je, kam?

Na Zemlji prebiva že skoraj osem milijard ljudi in strokovnjaki opozarjajo, da je naš planet preobremenjen s svetovno populacijo. Vojne, revščina, lakota, nedostopnost pitne vode, onesnaženost zraka in vsesplošna beda tiščijo iz vsakega kota. Tudi v Evropi se ne cedita mleko in med. Kljub vsemu pa še vedno živimo bolje kot ljudje v državah tretjega sveta. Kar je eden od razlogov, zakaj migranti tako dero v Evropo. Prepričani, da jih tukaj čaka - willkommen! Med njimi je veliko otrok in številni dobesedno izginejo. Kot bi se pogreznili v zemljo. Evropska policijska agencija Europol opozarja, da je v zadnjih letih izginilo več kot deset tisoč otrok prebežnikov, in da naj bi številne med njimi ugrabile organizirane kriminalne združbe, ki se ukvarjajo s trgovino z belim blagom. Kaj to pomeni, vemo.

Naj tokratno razmišljanje sklenem z dejstvom, da smo Slovenci majhen narod in izumrtje je neizbežno. Četudi bi vsaka Slovenka sedaj rodila deset otrok, to ne bi dolgoročno rešilo nacije, bi pa takoj povzročilo socialno in ekonomsko bombo. Slovenija je z izdajo 60-letnih obveznic še povečala dolg, a Janez Janša pravi, da so obresti na ta dolg negativne, kar pomeni, da posojilodajalci verjamejo, da bo Slovenija čez 60 let še obstajala.

Zaletelo se mi je od krohota. Čez 60 let bo Janša star že krepko čez 100 let in še vedno bo vodil SDS, kajti on je večen, no, ne večen, dosmrtni pa, kot nekoč njegov vzornik Tito. EU bo razpadla. (Upajmo, da ne bo krvavo.) Slovenija bo provinca Madžarske. Uradni jeziki bodo madžarščina, albanščina in za skromno manjšino še slovenščina. Vem, bere se kot popolna distopija, ampak ob kilavi sedanjosti ni težko predvideti prihodnosti. Tistih par Slovenk bo delalo kariere, rojevale pa bodo Albanke, Bosanke in Ciganke. Ampak ne skrbite, še vedno bomo za brisanje zadnje plati uporabljali dobri stari straniščni papir.