Vsi radi pišemo o zgodovini. Vse več ljudi, političnih strank jo rado interpretira. Po svojih nazorskih usmeritvah. In zgodovina je lahko orodje za učenje ali orožje za uničevanje. Vse več političnih strank jo uporablja kot orožje za opravičevanje svojih stališč in dejanj, vse manj nas pa je, ki jo uporabljamo kot učiteljico. In nas ta učiteljica opominja, da je politika v obdobju med obema svetovnima vojnama ravnala zaskrbljujoče podobno kot danes.

Ne želimo govoriti o vzponu nacionalizmov na eni strani ter komunizma na drugi. Želimo pa govoriti o tistih, ki niso bili ne eno, ne drugo – navadni ljudje, politiki sredine, izobraženci – vsi kolateralna žrtev vzpona nacionalizmov, fašizmov ter socializmov. Čeprav v večini – so bili tiho, dokler ni bilo prepozno. Bilo jih je več, pa niso šli na volitve, bilo jih je več in so na koncu bežali iz lastne države.

Danes resnična sredina, ljudje in stranke, ki nam populistična in senzacionalistična retorika ni blizu, ponovno nimamo prostora v medijih. Tako kot želi politika vedno bolj marginalizirati ljudi. Potiskati jih na obrobje, upravljati s strahom in konstantno krizo – da ne želijo v politiko, da so pasivni v časih, ko bi morali biti najbolj aktivni. Seveda je zaradi koronakrize potrebno razumeti, da so ljudje utrujeni, naveličani. Na eni strani strah pred prihodnostjo, na drugi strani želja, da se vrnemo v čase pred Covidom. 

Vendar so se časi spremenili. Nič več ne bo, kot je bilo. V preteklosti smo že govorili o vlakih različnih hitrostih. Ti vlaki se so zopet začeli voziti. Digitalizacija, spremenjeni trgovinske in logistične okoliščine, vzpon kripto valut in vseobsegajočega spletnega poslovanja, robotizacija, spremembe delovnih mest, spremenjene potovalne in potrošniške navade, reševanje problematične demografske slike, kroženje možganov, nova politična in gospodarska zavezništva ...

Slovenska vladajoča in razdeljena politika, ki se ukvarja izključno z medsebojno vojno moči, nima vizije ter je v rešitvah zastarela in kot takšna ne prinaša rešitev. Ko govorimo o politiki, govorimo o politični kulturi, pravilih delovanja, predvsem pa o stanju duha, ki se v politiki vleče že desetletja – za kratek, neprecenljiv čas, je ta duh našel svoj boljši jaz v času osamosvajanja, vendar je hitro ušel na stara pota nesodelovanja, nezaupanja ter birokratskega in kuloarskega razmišljanja.

Posledica je vedno večja agresivnost v komunikaciji. Komunikacija, ki je temeljila na poglobljeni pisani besedi, na kulturnih in civilizacijskih dosežkih, je zamenjala površinska, marketinška prodaja, ki temelji na negativnosti, kritičnosti in iskanju "napak in neresnic" namesto idej in sodelovanju pri iskanju resnice.

"Kritiki so postali pomembnejši od ustvarjalcev."

Zanimivo je, da smo zdaj s televizijo in radiem spet v komunikacijski kulturi, ki je zelo drugačna od kulture pisane besede. V stari Grčiji je bilo v politiki in poslovanju zelo pomembno, da je znal nekdo predstaviti neko zadevo in prepričati ljudi. Skratka, vpliv je izhajal iz prepričevanja. Danes mediji, ki imajo moč prepričevanja, tega nadomeščajo za reality show med vedno bolj populističnimi, praznimi in od sovraštva prežetimi političnimi bloki, ki ne priznajo, da je obstoječa politična in družbena ureditev v krizi, iz katere ne znajo najti izhoda.

S tem se je pojavilo tudi "iskanje resnice z odstranjevanjem neresnic". Kdor bo pri nasprotniku našel več napak ali neresnic, je politično bolj uspešen. Tistih, ki iščejo neposredne resnice in rešitve, pa se umikajo v ozadje, ker tvegajo napako in s tem napad. Kritiki so postali pomembnejši od ustvarjalcev.

Slovenija potrebuje stranke, ki iščejo rešitve, tudi če pri tem tvegajo napake. Potrebuje "churchillovske" stranke, ki za končni spopad s koronakrizo, politično in družbeno krizo obljubljajo le "solze, kri in znoj". Ampak ne solze ljudi, ki celotno obdobje krize že dajejo kri, solze in znoj, ampak politikov, ki so pripravljeni tvegati reforme, spremembo razvojnega modela in družbene pogodbe in razmišljanje izven ustaljenih preživetih kontekstov. In ki so za uspešen družbeni prehod in gospodarski preboj pripravljeni tvegati svoje kariere in udobno prihodnost.

Kritično razmišljanje moramo nadomestiti s konstruktivnim, vključujočim in predvsem kreativnim razmišljanjem. Konstruktivno in ustvarjalno razmišljanje je v sebi tudi (samo)kritično. Kritično razmišljanje pa je izključno kritično.

Zlahka trdimo, da je zahodna civilizacija v primerjavi z drugimi v prednosti zaradi "iskalne" prvine intelektualnega napora. Kakšen intelektualen napor v iskanje rešitev in izkoriščanje priložnosti vlaga obstoječa politika? Nikakršnega. Ker iskanje rešitev ne prinaša sedežev v parlamentu. Te prinaša marketinška taktika in širjenje strahu pred nasprotnim političnim taborom. Ta taktika ima tudi strahotne posledice. Vlada krize rešuje šele, ko jo čutimo vsi. Ker s tem marketinško dokazuje, da rešuje krizo in s tem ustvarja svojo politično vrednost in nepogrešljivost. Konstruktivna vlada bi krize reševala predno jo čutimo vsi oziroma preden zaradi krize začnejo trpeti državljani. Taksna politika bi dokazala mnogo višjo čustveno inteligenco vladajočih elit. Vendar pa zato potrebuje nekaj, kar je v Sloveniji prepovedano. Pohvalo. Priznanje medijev, nasprotnikov, ko je kriza rešena predno so njeni državljani čutili negativne posledice. Ena najbolj modrih in žal resničnih izjav je izjava Iva Boscarola: "Slovenci odpustimo neuspeh, uspeha nikoli."

Še športniki, ki so (upravičeno) na našem piedestalu, takoj padejo, ko objavimo njihove zaslužke. Ker njihove športne uspehe jemljemo za naše skupne, njihov zaslužek pa za njihov lastni osebni uspeh. Namesto da bi jim privoščili, jih kaznujemo z idiotsko davčno zakonodajo (ki je podobno slaba tudi v odnosu do gospodarstva) in jih silimo v finančni beg v tujino.

V Sloveniji je po mojem mnenju še vedno več dobrega kot slabega. Še vedno imamo dovolj nezamujenih priložnosti. Moramo pa v politiko pripeljati mentaliteto naših športnikov. Pozitivna selekcija kadrov, ki jih imenujemo v državne sisteme in uprave, ne zadovoljimo se z oznako "dobro", ker to ubija oznako "najboljše", padec in poraz ni konec, ampak začetek. In ko pridemo do političnega tekmovanja, spoštujmo tekmece in se obnašajmo po pravilih fair playa.

"Potrebujemo politike, ki so za uspešen družbeni prehod in gospodarski preboj pripravljeni tvegati svoje kariere in udobno prihodnost."

Bistveno vprašanje pri vsakem problemu je: Kakšne so naše možnosti? Naša dežela pravi: neomejene. Omejeni smo samo z našo lastno majhnostjo, stereotipi, strahom in zastarelimi vzorci. Eden takšnih omejevanih faktorjev je spodbujanje povprečnosti. Naša dežela je na to delno odgovorila v programu za šolstvo. Bistvo pa je, da pričnemo z iskanjem, razvijanjem in vlaganje v nadpovprečnost. Tudi ko zastareli sistem šolstva ugotavlja, da ima nekdo učne težave, ima zagotovo močne prednosti vsaj na enem področju. Tega moramo prepoznati, zavestno, sistemsko razvijati in vanj vlagati. In ko bomo začeli častiti tudi uspeh, kot posledico lastnega truda, konstruktivnosti, ustvarjalnosti in fair playa, bodo naše možnosti neomejene.

Stranka Naša dežela je v center vrednostnega sistema postavila menjavo političnega delovanje. Iz pozicije moči v pozicijo najboljše ideje oziroma rešitve, Iz antigonskega vlečenja vsak v svojo smer v politiko sodelovanja, Iz politike kritiziranja v politiko konstruktivnosti in ustvarjalnosti. Iz politike populističnih idej v politiko dolgoročnih rešitev in reform ter iz rešitev za naslednje volitve v rešitve za naslednje generacije.

S takšnim miselnim preskokom bodo programi lahko uresničeni, ne samo napisani in obljubljeni. Ljudje bodo iz življenja v strahu in negotovosti prešli v aktivno ustvarjalnost, otroci pa bodo videli, da se starši trudimo in borimo, da nam kdaj uspe, kdaj pa tudi ne. K nam uspe, se veselimo skupaj, ko nam ne, za isto mizo iščemo rešitve. To ne pomeni, da so naša razmišljanja, svetovni nazori in prepričanja enaki – ampak da smo poenoteni na temeljnih državotvornih in narodotvornih vprašanjih, da so pravila igre za vse enaka ter da vedno zmaga najboljši koncept – ki ga ljudje potrdijo na volitvah, mediji in opozicija pa spremlja, da teh temeljnih družbenih dogovorov ne kršimo.

To bi bilo utopično, če tega ne bi že desetletja uspešno izvajala Švica, s katero se vedno radi primerjamo.

Aleksandra Pivec je bivša ministrica za kmetijstvo in predsednica stranke Naša dežela.