Razprave o politični polarizaciji v Sloveniji imajo pomembno, vendar pogosto spregledano pomanjkljivost: kot glavnega krivca zanjo vidijo desnico, ne pa tudi levico. V resnici sta zanjo odgovorni obe, pri čemer je trenutno na oblasti desnosredinska koalicija. To pa pomeni, da smo do desnice že iz načelnih razlogov bolj kritični, ji bolj gledamo pod prste in bolj kritično ocenjujemo njeno delo. S tem ni nič narobe, pravzaprav je celo prav, da je tako. Vendar pa na dolgi rok takšna "strategija" ni niti korektna niti koristna. Podobno kot je to veljalo za t.i. hladno vojno, ko sta si vojaško, ekonomsko in ideološko nasproti stali Sovjetska zveza in Amerika, je tudi za zdravo razmerje med levimi in desnimi političnimi silami nujno nekakšno "strateško ravnovesje". Pa ne samo to, vseskozi igra ključno vlogo tudi sposobnost konkuriranja, ponujanje boljših rešitev. In tu, prav v tej točki se pri nas vse konča.

Kaj nam levica ponuja boljšega od desnice oziroma zakaj bi človek, ki ni izrazito politično opredeljen, sploh volil levico? Ker se s tem znebimo janšizma? Ker bo prihodnjo vlado morda sestavljala koalicija levih, levosredinskih strank? Šarec, Fajon, Bratušek in "nadkoalicijski" partner Mesec? Ker je normalno in zdravo, da je v Sloveniji na oblasti levica, morda nekoč celo Levica?

***

Vprašanja, ki so odpirajo, bi se morala javno in medijsko dnevno izpostavljati. Pa se ne, ker so namenoma zastavljena retorično, kar z drugimi besedami pomeni, da ni v interesu, da se o odgovorih javno diskutira. Janšizem je skovanka, ki ne pomeni nič drugega kot "politično korektno" aluzijo (namigovanje) na fašizem. To je tako težka oznaka, da jo spodobnejši aktivisti načeloma niti nočejo neposredno uporabljati, čeprav že dolgo namigujejo, da je Janša v resnici fašist, aktualna vlada pa diktatorska, fašistična ipd. Razprava v vsebinskem smislu ni možna, saj je prepričevanje prepričanih Sizifovo delo, samostalnik fašizem pa je po zaslugi z ulice uvožene "protestniške demokracije" že tako razvrednoten, prežvečen in izrabljen kot kak pošvedran vojaški škorenj.

Ironija je v tem, da levica, ki se vseskozi obupno trudi prikazati v luči napredne, svetovljanske grupacije odprtih, tolerantnih političnih akterjev, prav v ničemer ni boljša od "nazadnjaške" desnice in "domoljupcev", kot se zaničljivo označuje ljubitelje goveje juhe in narodnozabavne glasbe. Resda je njena retorika všečnejša, mehkejša; ko je na oblasti, tudi ne varčuje z denarjem za nevladne organizacije, kulturnike itd., vendar je na dveh pomembnih področjih že vse od razpada LDS gola in bosa - na gospodarskem in zunanjepolitičnem. Populistična, všečna retorika o socialni državi in delavskih pravicah na eni ter grdem, izkoriščevalskem kapitalu na drugi strani je pustila sledove. Zakaj bi podjetniki, kapitalisti in ostali, ki nis(m)o zaposleni v javnem sektorju, podpirali stranke in politike, ki kažejo izrazito nerazumevanje, včasih pa celo sovražen odnos do njih?

Trenutna "ponudba" političnih obrazov na levici vzbuja nelagodje tudi zaradi dejstva, da so - pogojno rečeno! - z izjemo Tanje Fajon tam sami analfabeti, ko gre za sposobnost razumevanje ključnih evropskih dilem. Na tem področju je desnica naredila velik skok, vsekakor tudi po zaslugi Evropske ljudske stranke (EPP), ki že nekaj mandatov vodi Evropsko komisijo in je tudi največja politična skupina v Evropskem parlamentu. Janša je tako danes v vlogi premierja, predsednika stranke in predsedujočega Evropskemu svetu daleč najvplivnejši slovenski politik, ki v tem smislu na domačem političnem parketu nima konkurence. A ko bo ponovno tvital o stvareh, ki polarizirajo javno mnenje, bo levica spet dobila priložnost za vstajenje od mrtvih.

***

Levica bi Janši morala postaviti spomenik, saj ga ni politika, ki bi toliko naredil zanje, za njihovo popularnost. Ta levica, ki brez Janše izgubi svoj raison d'etre, smisel do obstoja, se ni sposobna niti konsolidirati, stopiti skupaj in ponuditi volivcem nek normalen, smiseln program. Porazno stanje duha levo od sredine simbolno dokazuje že (ne)zmožnost politične kohabitacije štirih potencialnih levih koalicijskih partnerjev (upokojenske stranke noben resen analitik ne vidi več kot stranke, saj s sedanjim vodstvom in mizerno politično dediščino Karla Erjavca že prihodnje leto ne bo več parlamentarna stranka, kar je brez dvoma dobra novica). Mislim seveda na ponovno poroko lanske pomladi ločenih strank LMŠ, SD, SAB in Levice. Koalicija, ki ji ni uspelo zdržati skupaj niti pol mandata, bo morala ponovno stopiti skupaj, če želi na volitvah dobiti več glasov kot SDS. Ločeni, na smrt skregani partnerji se bodo ponovno poročili, da bi lahko prevzeli oblast?

Scenarij za humoristično serijo ali ultimativni dokaz, kakšen afrodiziak je politika? 

V prevladujočem prepričevanju, da desnica polarizira slovensko družbo, uvaja diktaturo in nas odmika od t.i. jedrne Evrope, bo treba priznati tudi neprijetno resnico. Da je namreč levica tista, ki je v krizi in ki zaenkrat ne ponuja ničesar, kar bi nas prepričalo, da jo na naslednjih volitvah podpremo. Zaradi česa pa bi jo? Ker so se v času prvega mandata tako izkazali, da so razpadli tik pred uvedbo epidemije? Ker imajo naenkrat tako blazno dober ekonomski program (ki ga prej nikoli niso imeli) in ker njihova zmaga lahko pozitivno vpliva na slovensko gospodarstvo?

Prej obratno - že novica, da utegne biti stranka Levica v vladi, bi sprožila paniko v gospodarstvu, kajti tam pač nimajo razumevanja za venezuelski razvojni model. Leve stranke z Levico ne morejo vladati. To si bo treba enkrat za vselej priznati. Ne bo šlo. Vsaj ne po scenariju, ki so ga uporabili na oziroma po prejšnjih volitvah. Če želiš zmagati na volitvah, potrebuješ denar. Kar precej denarja. Potrebuješ torej zaveznike in "sponzorje" v gospodarstvu. Tu se skriva največja težava levice: po razpadu LDS in marginalizaciji socialnih demokratov, ki po odhodu Boruta Pahorja niso več našli primernega odnosa do ekonomske elite, je kapitalska naklonjenost zdaj večinoma na strani desnice. Pustimo Sandija Češka, ki ima svoje motive in (moralne) dolgove ...

***

Da je levica tako ekonomsko iztirila v zadnjih letih, seveda ni dobro. Kapital bi moral čim bolj "uravnoteženo" sodelovati z obema blokoma. A radikalizem stranke Levica (njeni poslanci so infantilno kričali, da potrebujemo nacionalizacijo, da je treba kapitaliste z bajoneti nagnati v morje ipd.) je negativno vplival na razsodnost ostalih strank na levici. Sploh se je z radikalizmom močno okužila stranka socialnih demokratov. Dokler jo je vodil Dejan Židan, ki je pred vstopom v politiko delal v gospodarstvu, je SD še nekako krmarila med brzicami levičarske histerije, potem pa je s prihodom Tanje Fajon vse podivjalo in med nekaterimi poslanci SD in poslansko skupino stranke Levica takorekoč ni več razlike.

Zaradi tega se v kuluarjih previdno že pojavljajo predlogi, češ da bi bilo treba SD in Levico "nekako spraviti skupaj", kar so nekateri razumeli tudi kot združevanje. Socialni demokrati in Levica skupaj? Če bi se Fajonova in Mesec umaknila s predsedniških mest, da bi novi predsednik združene leve stranke postal nekdo tretji, potem bi imela ideja bržkone kar nekaj potenciala. Ideja namreč ni tako nora, kot to morda izgleda na prvi pogled; Levica mora odreči radikalizmu, sicer nikoli ne bo sodelovala pri vodenju države (vlade) in posledično nikoli ne bo uresničila niti tistih ciljev, ki so morda celo koristni, dobri, na drugi strani pa SD potrebuje pomladitev svojih vrst in odmik od svoje zgodovinske dediščine.

Če bi se Levica in SD združili, bi morda postali celo najmočnejša stranka v državi. Z dobrim predsednikom pa celo zmagovalka volitev. Ampak za kaj takega bi se moralo ukloniti nekaj zelo močnih egov, predvsem pa izstopiti iz tradicionalne levičarske mantre, da je za vse slabo na tem svetu kriv Janez Janša ...