Pomebno je vedeti, da to ni kritika razstave, temveč le razširjeno poročilo o njej. Razstava Učinek pregleda ne izhaja iz neposredne iskušnje covid-virusne stvarnosti, temveč iz umetnin, ki so jo napovedovale z različnimi avtorskimi pristopi. Nekatere so to storile na izjemen način! Največkrat je vir eko-umetniškega delovanja segrevnje podnebja ali virusno razširjanje, včasih pa neokolonialne patologije. Tako kot je Paul Cezanne za svoj umetniški motiv uprabljal limone, današnji umetniki proizvajajo umetnine z geološkimi motivi ali z motivi klime. Enoten motiv proizvede pri različnih avtorjih heterogene rezultate. Vsaka razstava je najprej prepoznavanje stališč, v drugem koraku pa njihovo usklajevanje, izhajajoč iz dikatata motiva. Kustos v umetninah prepozna smisle in jih razporedi v različne oddelke in pododdelke. Na razstavi Učinek pregleda v eko LAB-e: a.) rod, rasa in kolonialna sled, b.) vodotopije, c.) brez robov, d.) nauki staroselskih znanj, e.) po antropocentrizmu in f.) povratek v bodočnost.

Kustosa rastave sta Blanka de la Tore in Zoran Erić. 

Takoj na začetku slogovna digresija: še dobro, da je modernizem zaenkrat nedokončan projekt. Če naredimo časovno delitev primerjalno z renesančno, nastopi po ranem modernizmu proizvodnja umetnin s pomočjo viskomodernističnih strategij. Vsi stilno-formativnimi napori pa so usmerjeni v pozni modernizem XXII. stoletja. Razstava Učinek pregleda nam proizvede učinek visokomodernističnega preseka. Konec digresije.  

Te dni potekajo na mnogih razstaviščih sveta pogojno imenovane In vitro razstave, ki na različne načine tematizirajo ekološka stanja naše planetarne stvarnosti. Ena izmed njih je premišljeno postavljena v Muzeju suvremene umetnosti v Beogradu. Z besedami Buckminster Fullerja urgentno sporoča: Posadki vesoljske ladje Planet Zemlja počasi zmanjkuje goriva. Posadka nujno potrebuje kisik! In potem zvočni signal ter alarm.

Razstava nam na noben način ne želi uveljavljati ideje, da je prišlo do stilne spremembe v umetnosti, temveč želi kritično bdeti nad dnevi, ki jih trenutno živimo. Predvsem bdeti nad ideološkim aparatom, ki jih upravlja. To je kritična razstava, ki si ne želi, da bi bil človek prisiljen izbirati med etnonacinalizmom ali neokolonializmom. Bio-artistična umetnost je največkrat globoko kritična do stvarnosti. Umetnine na beograjski razstavi izražajo stališča o bio-politiki, bio-abstrakciji ter In vitro procesualnosti. 

Razstavljalci in razstavljalke so regionalni in istočasno intrenacionalni umetniki in umetnice: Ravi Agarwal, Maria Thereza Alves, Vasco Araújo, Amy Balkin, Anca Benera & Arnold Estefan, Luna Bengoechea Peña, Ursula Biemann, Tania Candiani, Juanli Carrión, Carolina Caycedo, Tomas Colbengtson, Dušan Čavić & Dušan Šaponja, Cian Dayrit, Ex-Artists’ Collective (Anikó Loránt – Tamás Kaszás), Dirk Fleischmann, Nina Galić, Regina José Galindo, Asunción Molinos Gordo, Kitti Gosztola, Lungiswa Gqunta , Tue Greenfort, Michaela Grill, Igor Grubić, Christina Hemauer & Roman Keller, Markus Hiesleitner, IC-98, Ingela Ihrman, The Institute of Queer Ecology, ISUMA, Anne Duk Hee Jordan, Kinga Kiełczyńska, Jacob Kirkegaard , Elena Lavellés, Diana Lelonek, Ernst Logar, Tea Mäkipää, Mary Mattingly, Nemanja Milenković, Anna Moreno, Amor Muñoz, Kevin Michael Murphy, Michael Najjar, Branislav Nikolić, Mirko Nikolić, Nils Norman, Fernando Palma, PSJM (Cynthia Viera & Pablo San José), Marjetica Potrč, Minna Rainio & Mark Roberts, Beth Stephens & Annie Sprinkle, Vera Stevanović, Robertina Šebjanič & Gjino Šutić, Škart, Thomas Thwaites, Adrienn Újházi, Marie Velardi, Mariëlle Videler, Tanja Vujinović, Juan Zamora in Bo Zheng. 

Ves njihov napor je usmerjen proti kapitalistični postindustrijski globalizaciji. Eno takšnih umetnin avtorice Tanie Candiani z naslovom Spoštovanje (Reverencia) iz leta 2019 bom v finalu komentarja tudi osvetlil. Večinsko so umetnine postavljene v poziciji In vitro kot trodimenzionalne postavitve, ambienti, video dokumentirani projekti in fotografski printi, ki zasledujejo proizvodnjo umetniškega procesa. 

Razstava nas med drugim opozarja, da nimamo dovolj dobro razvitega instrumentarija za razumevanje trenutnega stanja sveta umetnosti. To delo ponavadi opravljajo umetnostni zgodovinarji. Menim, da je nastopil trenutek, ko bi se morali filozofi in filozofinje bolj intenzivno vključiti v operacijo razumevanja preseka evolucijskega trenutka v umetnosti. V marsikateri umetnini, če vanjo kritično upremo oči, vidimo metodološke ponovitve XX. stoletja. Tudi to je včasih potrebno. Kako bi se sicer spominjali preteklih umetnin?

V menjajočih belih in črnih škatlah Muzeja suvremene umetnosti v Beogradu se pred nami uveljavlja estetska misel o eko-umetnosti: o bio/artu in artivizmu, ki se je razvijala zadnjih štirideset let predvsem na festivalu Ars Electronica v Linzu. Vse, kar sem premišljeval zadnjih šest let o razvojni oziroma o eksperimenatalni umetnosti, se na razstavi na premišljen način sešteva. Izvrstno je tudi to, da se je beograjski Muzej sodobne umetnosti preoblikoval iz muzeja umetnosti federalnih republik v muzej transnacionalne umetnosti. Tako so se nacionalne mitopolitične fabule začele vsaj delno razgrajevati. Ravno razstava Učinek pregleda je izvrsten primer natančno izbranih raznorodnih poetik. V njej prepoznamo možno mobilizacijsko energijo za izhod iz prevladujoče distopije.

Na razstavi vidimo večinsko sodobne umetniške prakse, ključnega pomena pa je, da je prisotna tudi razvojna umetnost, ki v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani še vedno nima svojega prostora predstavljanja in shranjevanja. Če muzej Moderne umetnosti predstavlja umetnost celotnega XX. stoletja, Muzej sodobne umetnosti, predstavlja umetnost včerajšnejga dne. Muzej razvojne umetnosti pa predstavlja aktiven, premišljen odnos do bližnje in daljne bodočnosti. V obravnavi procesira tiste umetnine, ki imajo potencial za oblikovanje bodočnosti.

Ples in plesni. Za razumevanje tistega, kar se nam je zgodilo, je nujno potrebna zgodovinska distanca. Dosežemo jo tako, da dogodke razporejamo, redefiniramo in jih ponovno razporejamo. Pri tem pa jih poizkušamo razumeti. Če je potrebno, moramo celoten proces večkrat ponoviti. Tudi v zgodovini umetnosti je takšen proces nujen. 

Kot sem napovedal, bom osvetliI umetnino Tanie Candiani z naslovom Spoštovanje (Reverencia). Pritegnila me je s svojo obrednostjo. Tania Candiani je ob umetnini Spoštovanje izjavila: Ljudje v svoji enakosti praznujemo drugačnost! 

Tradicionalni mehiški staroselski ples, imenovan Danza de Los Quetzales, je eden redkih obrednih plesov, ki je preživel nasilno evangelizacijo. Kot takšen presega nacionalni imaginarij, ki se nam predstavlja kot mehiški oziroma španski. V osnovi njegova obrednost iskazuje spoštovanje do drugega s ponavljanjem - s klanjanjem. Priklanjanje kot izraz spoštovanja etimološko nima jasno izražene funkcije. Delno izhaja iz - kloniti, pokoriti se.

Navodila za priklanjanje:  V samem plesu nastopa njegova univerzalna lepota. Staroselci nam z lepoto plesnega obreda (s kulturo) sporočajo, da so tukaj in še vedno kljubujejo. V visokomodernistični postavitvi umetnine Tanie Candiani vidimo v klanjanju in spoštovanju veliko mobilizacijsko energijo. Seveda v imenu etičnega! Brez moraliziranja. Z veliko ironije in nič cinizma.