Preden se vprašamo, kakšno odškodninsko shemo za primere negativnih stranskih učinkov po cepljenju premore Slovenija, je treba na žalost razčistit z nekaterimi osnovnimi pojmi, ki so se izgubili v politično sproženem kaosu pričkanja. Skregaj ljudstvo med seboj, ponudi "kruha in iger" in vladaj! No, kmalu nam bo morda zmanjkalo kruha, a igre bodo na veke vekov ostale.

Kdo so pravzaprav nasprotniki cepljenja in zakaj se skozi leta množijo? Neotesani promotorji cepljenja se radi sklicujejo na le eno skupino nasprotnikov cepljenja, ob kakršni najbolj zlahka izvajajo "bullyng" in izpadejo pametni. Gre za podobno skupino religioznim verskim fanatikom, ki verjame v vsemogočnost in brezmejno dobroto boga, le da "naravoverci" verjamejo v božansko pravičnost narave! Pametna, dobra in vsemogočna mati narava. Kdor prisluhne, živi in ravna v skladu z zakoni in navodili narave, je varen pred upravičenim kaznovanjem za grehe zoper naravni zakon. Narava je dobra, človek je zlo, ki zadaja naravi grobe udarce.

Eden izmed udarcev je tudi prepričanje, da lahko pameten človek s kemičnimi zvarki svinja po naravni odpornosti človeškega organizma brez božje … pardon, naravne kazni. Narava seveda nima nič skupnega s premišljanjem pravičnosti in morale. Na planetu Zemlja se od rojstva dalje bije vojna za hrano in teritorij, pri čemer se živi organizmi hranijo z drugimi živimi organizmi. Platforma je čisti horor. V naravi je velik dosežek na ravni preživetja že to, da se novorojenec ob pomoči matere sploh postavi na noge, preden bi se polastile njegovega telesnega templja razne bakterije, paraziti, virusi in mikroorganizmi brez konca in kraja. Kje so šele vidni plenilci na vidiku. Cepiva so brez dvoma več kot dobrodošel proizvod človeškega uma, ki so ob množičnem udaru nevidnih plenilcev ohranila življenja nepreglednih množic v zgodovini. 

Nekateri zagrizeni "naravoverci", ki se globoko klanjajo naravni selekciji, sicer ponujajo na pladnju tudi dober argument, čeprav ciničen. Sklicujejo se na pretirano razmnoževanje človeštva in prenaseljenost planeta, kar povzroča izčrpavanje narave in slabšo kakovost bivanja, vključno s širjenjem raznih mutacij virusov. Dobra mati narava bi uravnavala pretirano razraščanje škodljive človeške vrste, ker pa človeški škodljivec zatira iztrebljevalce človeške vrste, se razrašča pretirano sam in uničuje naravo. Dokazov o škodljivem ravnanju človeka v odnosu do narave tudi v resnici ne zmanjka zlahka. Argument bi bil dokaj smiseln, če bi naravna selekcija ohranjala le najbolj pametne, moralne in empatične ljudi. A velja prej obratno. Ohranja predvsem fizično močnejše, najbolj okrutne in brezvestne predstavnike sesalcev.

Če razumemo dejstvo, da so celo na stres najbolj odporni psihopati, je jasno, kaj podpira narava. Vendar ima dandanes človeštvo bistveno večji problem od skupine slavilcev božanske narave, ki v paranoji pred zlom človeka pozablja na izvorno zlo narave in človeka kot del te narave, pa zlahka podleže tudi številnim še tako bizarnim teorijam zarote. Že vrsto let se v skladu s krepitvijo neoliberalnega monopola rapidno širi bazen nejevernikov v cepiva, čeprav najbolj zaupajo v znanost in tudi ne nasprotujejo cepivom neselektivno! A kaj ko vedno manj zaupajo človeku, ki znanost izvaja in z njo upravlja, torej politikom, kapitalistom in podkupljivim znanstvenikom. Ne zaupajo korporacijam. Za dvom je na voljo toliko utemeljenih razlogov, ki jih zlahka podkrepimo s sramotnimi primeri načrtnega zavajanja in zlorabe človeških življenj zavoljo dobička, da nič ne pomaga, če po potrebi obračamo hrbet očitnemu.

Ljudje presojajo na podlagi teže tveganja. Zato je sklicevanje procepilcev na obdobje razsajanja črnih koz, še posebej v Jugoslaviji, milo rečeno disfunkcionalno. Ljudje covid-19 večinoma ne dojemajo za primerljivo nevarno bolezen črnim kozam, vodljivost večine pod diktaturo – tudi pod diktaturo strička Tita s partijsko celico ob boku – pa ne predstavlja ravno vzora sodobnim demokratično ozaveščenim mlajšim generacijam, ki stavijo na moč mišljenja z lastno glavo in pravico do lastne izbire.

V demokraciji ljudje pričakujejo vsaj prepričljivost, če že tehtnih argumentov in dokazov ne prepoznavajo, sicer zaznavajo prikrito diktaturo in uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva za uveljavljanje človekovih pravic, da bi se zavarovali pred zakulisno zlorabo. Tudi v Jugoslaviji je sicer obstajal dvom v kakovost cepiv za jugoslovansko tržišče in strah pred prikrivanjem hudih stranskih učinkov zaradi rabe cenenih cepiv. Kdor je bojkotiral obvezno cepljenje svojega otroka, se je hitro znašel v priporu in bil deležen izjemnega doživetja – zaslišanja. Predstavljanje jugoslovanske sloge ob sprejemanju obveznega cepljenja kot znak visoke stopnje zaupanja v znanost, ozaveščenosti in solidarnosti je milo rečeno preveč bedasta interpretacija stvarnosti, da bi izpadla prepričljiva. 

Na začetku sage pandemije novega koronavirusa je priznana slovenska infektologinja izrazila začudenje, ker je proticepilsko gibanje v Sloveniji v primerjavi z drugimi zahodnimi državami tako razširjeno. Čudenje za umret od smeha. V preteklosti, že leta pred aktualno pandemijo, sem malo bolj pozorno spremljala vidike boja proti obveznemu cepljenju otrok. Ne glede na utemeljenost ali neutemeljenost sumov staršev, da so njihovi otroci žrtve cepljenja, sem morala na žalost spoznat, da imajo prav, kar se tiče primitivnega in ignorantskega odnosa do njihovih krikov. Doživljali so izključno zasmehovanje, sovražnost in enoznačno obravnavo, ki so jo sicer očitali "antivaxerjem".

Ob odnosu, ki so ga izvajali tudi mediji, povsem brez objektivne distance in preobiljem psihološkega diletantizma, sem ob spremljanju cirkusa občutila globok sram! Začudena pa nisem bila. Naša država se v Evropski uniji uvršča izjemno nizko na področju mehanizmov nadzora, obravnave in priznanja zdravniških napak. Še vedno prevladuje mentaliteta bogov v belem, ki vsako priznanje napake dojema za hudo degradacijo stroke in breme za sproščeno opravljanje svojega dela. Celotna stroka je zato nagnjena k prikrivanju medicinskih napak, pritožniki pa so milo rečeno ovirani in deležni nenaklonjenosti ob dolgotrajnih sodnih postopkih. Običajno se je treba pripravit na podaljšano pot proti Evropskemu sodišču za človekove pravice.

S kakšnim odškodninskim programom za primere negativnih učinkov cepljenja se torej ponaša Slovenija, ki nerada priznava napake in sprejema odgovornost za državljane? Odgovor je predvidljiv. Po Zakonu o nalezljivih boleznih iz leta 2006 je tisti, ki mu je zaradi obveznega cepljenja v Sloveniji nastala "škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij", upravičen do odškodnine. Odškodnina se izplača v enkratnem znesku v višini 15 milijonov tolarjev. Ja, prav ste prebrali. Zakon je tako zastarel, da potrebujemo pretvorbo v evre, ki znaša 62.594 evrov (zakon predvideva valorizacijo zneska glede na inflacijo), v primeru smrti pa svojci prejmejo 12.519 evrov. Slovenske odškodnine so porazni nizke in nizkotne v primerjavi s prakso prenekaterih drugih držav, še posebej v ZDA.

Ampak pozor! Slovenija sploh ne prevzame odškodninske odgovornosti, v kolikor se izkaže, da je za negativne učinke cepljenja krivo nekakovostno cepivo. V tem primeru se odškodninska terjatev preusmeri na proizvajalca cepiv, kar pa seveda ni možno, v kolikor se proizvajalec cepiva odveže odgovornosti in država vseeno pristane na nakup cepiva. Zahtevek za odškodnino s polno vnaprejšnjih selektivnih ovir se odda na Ministrstvo za zdravje najkasneje v šestih letih od dneva cepljenja. O pravici do odškodnine odloča minister za zdravje na podlagi strokovnega mnenja Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med obveznim cepljenjem in nastalo škodo ter mnenja invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Obravnavajo le doživljenjske negativne posledice.

Verjetno mi ni treba posebej poudarjat, kako zadovoljni in zaupanja v objektivno presojo prepolni so tisti državljani, ki so se znašli v skrajno tragični življenjski situaciji ob utemeljenem sumu, da jih je v grenko usodo pahnilo cepljenje. V Sloveniji so do zdaj priznali le en primer in izplačali odškodnino! Zanimivo je, da sta zahtevek podali in uspeli dve medicinski sestri, torej osebi iz foha. Večina se lahko pod nosom obriše in se za postopek raje ne odloči, ker so stroški za izvedence baje zelo visoki, postopek zamuden in težaven, vera v objektivnost stroke pod političnim žezlom pa na nuli!

Najmanj nenavadno je, da se med ljudstvom širi nezaupanje v vse institucije po vrsti. Ko priteče pred kamere zdravnik ali zdravnica in ihtavo obvešča, da se bo zrušilo zdravstvo, v kolikor ne bomo dosegli precepljenosti, bi se morali predstavniki častnega zdravniškega ceha zavedat, da se mnogo državljanov vpraša, katero zdravstvo. Tisto zdravstvo, ki se že desetletja šibi pod korupcijo, a doživljamo le glasna opozorila redkih herojskih posameznikov, ki se jim ne pridruži celoten zdravniški ceh? Tisto zdravstvo, ki se rapidno privatizira, preveč zdravnikov pa s svojim molkom ali izjavami izraža več veselja do dobičkonosne prihodnosti kot pa izjemne zavezanosti Hipokratovi prisegi in krepitvi javnega zdravstva?

Si predstavljate malo drugačen prizor. Pred kamerami bi se pojavila odgovorna oseba iz stroke, ki bi razumevajoče pristopila do vseh, ki dvomijo ali se bojijo. Ob prepričljivi predstavitvi aktualnih cepiv bi svoje zaupanje v varnost le teh potrdila tudi s predstavitvijo državljanom naklonjene in radodarne odškodninske sheme! Komunikacijsko nadarjena oseba bi opisala sistem, ki bi vzbujal zaupanje v neodvisno presojo stroke in ne bi predstavljal zavirajočih stroškov državljanom. Zaupanja vreden predstavnik stroke in politike bi izkazal radodarnost pri odmeri odškodnin, saj bi tudi sam dejansko verjel v visoko stopnjo varnosti proizvodov. Zakaj bi se torej bali bankrota države zaradi odškodnin? V Ameriki se že pojavljajo zahteve državljanov po posebni odškodninski shemi, poleg dveh regularno obstoječih, za primere stranskih učinkov po cepljenju proti covidu-19. Nikakor ne le za trajne poškodbe ali celo smrtne izide, ampak tudi za primere daljšega okrevanja oziroma bolniške odsotnosti.

Odškodninski sistem oškodovanim nudi več finančnih sredstev za vzdrževanje in rehabilitacijo težje prizadetih otrok ali odraslih oseb. Služi pa tudi kot relevanten korektor v kapitalizmu za izločevanje slabih produktov s trga. Rahlo omili možnost vsiljevanja produktov na podlagi uspešnega delovanja lobistov in prikrite korupcije. Slovenci smo se ponovno zelo predvidljivo izkazali kot neumen in vodljiv narod. Objestno pričkanje, blatenje in svinjanje med procepilci in proticepilci po družbenih omrežjih je infantilna agitacija. Izkoristek ustavitve časa med pandemijo, ki je ponudila možnost za kritično presojo delovanja na številnih področjih in za sistemske reforme, je zapravljen. Male sebične kapitaliste, socialiste in blablabliste, ki so moralni le v teoriji, je do zdaj brigalo zgolj to, ali bodo otroke lahko pospravili čim prej v šolo ali ne. Bodo sami obdržali delo ali ne. Bodo umetniki, ki so že prej nastopali, še naprej nastopali ali obubožali. Bodo obstoječi uspešni podjetniki naprosili državo za dovolj podpore ob izgubah, da bodo obstali, ali pač ne. Neki samooklicani socialisti krakajo, da si želijo vrnitve v predpandemično normalnost. Turbokapitalistična norišnica je postala celo za socialiste normalnost. Kitajci bi se nam smejali do onemoglosti. Verjetno normalnost za tiste socialiste po srcu, ki so se jim šele zdaj zatresle gate v strahu pred brezposelno ali revno usodo. Abnormalnost, ki so jo mnogi živeli že prej.

Hinavščina je brezmejna, pozornosti na pomembne podrobnosti in vpogleda v prihodnost pa od nikoder.

Glede na to, da prikrite diktatorske oblasti brez kakršnega koli odgovornega odškodninskega programa in argumentirane komunikacije z ljudstvom uvajajo obvezno cepljenje na neformalen način – s širjenjem prepovedi svobodnega gibanja brez testa na 48 ur ali potrdila o cepljenju in celo s pogojevanjem zaposlitve – mi milo rečeno dol visi za nasprotnike cepljenju in podpornike cepljenja, ki so najbolj glasni in srditi le takrat, ko jih skrbi lasten položaj, kolateralna škoda pri čemer koli na svetu jih pa ne zanima in jih tudi nikoli ni, dokler ni postala del njihovega zasebnega vrtička.